UNA FACCIA AMICA – PRIJATELJSKI OBRAZ

UNA FACCIA AMICA – PRIJATELJSKI OBRAZ

DI ELEONORA SARTORI

C’è un prima e un dopo nella vita di ogni persona, almeno uno. Il mio è in  qualche modo legato a Dario Stasi, pur non avendo mai scritto per Ison zo Soča, ma solo contribuito nell’ultimo periodo a tenerne aggiornato il  sito. Insomma, un po’ poco ma la mia presenza qui non ha a che fare  con la rivista ma con la persona: Dario.  

Correva l’anno 2007, quando per la prima volta misi piede nell’allora sede di Isonzo Soča utilizzata come sede di quello che di lì a poco  sarebbe diventato il Forum. Stava per iniziare una campagna elettorale  pazzesca che mi avrebbe vista nel ruolo di addetta stampa del candi dato Sindaco Andrea Bellavite, sostenuto da una folta coalizione tra cui,  appunto, il Forum Gorizia.  

Mi fu proposto questo ruolo né per esperienza (da poco collaboravo con  la redazione goriziana del Messaggero Veneto), né per bravura, ma solo  perché, così mi fu detto da una persona a me vicina, non avevo nulla da  perdere (autosospendermi dal servizio non mi avrebbe causato un dan 

no economico chissà che grande) ed ero sufficientemente coraggiosa  da accettare. Perché bisognasse essere coraggiosi non lo capii subito,  ma dopo qualche giorno mi fu chiarissimo. Ormai, però, era tardi per  tirarsi indietro e comunque il mio orgoglio non me lo avrebbe permesso.  All’epoca ero una giovane neolaureata che a breve avrebbe cominciato  a lavorare in un’azienda di marketing (chiesi di posticipare l’inizio del ser 

vizio proprio per dedicarmi alla campagna elettorale!) e collaborava sal tuariamente con il Messaggero Veneto, non esattamente una giornalista  d’assalto. Ero impaurita, lo ammetto. E ammetto anche che ci sono sta te persone che non perdevano l’occasione di farmi sentire inadeguata.  Il mio primo ricordo è la faccia di Dario, seduto dietro a un pc impolvera to, un volto che mi sorrideva e che io cercavo perché mi faceva sentire  a mio agio, mi dava quella sicurezza di cui in quel momento avevo tanto  bisogno.  

Non aggiungo altro su ciò che fu quella campagna elettorale, perché  qualsiasi cosa io scrivessi, non sarebbe adatta a descrivere l’ecceziona lità, la magia, le emozioni di quel momento. Aggiungo però che “il Stasi”  (Enzo o Dario), così come “il Dugo”, “il Foschian” sono tutti nomi che  hanno popolato le narrazioni domestiche di mia mamma e delle mie zie.  Erano amici di una vita, fidanzati oppure poco più che conoscenti ma in  un momento storico che contribuiva senza dubbio a scalfire vicende e  rapporti sulla pietra.  

A distanza di anni ho pensato proprio a questo: se Dario al mio arrivo mi  era sembrato subito una faccia amica è perché era stato il protagonista  di tanti spassosissimi racconti familiari. 

Ma veniamo al dopo 2007. Sono passati quasi 18 anni, tempo in cui mi  sono successe tante cose, personali, professionali… Oggi non sono più  la ragazza impaurita di allora, oggi apprezzo la mia città a differenza di  allora perché la conosco meglio, ma oggi, come nel 2007, c’è il Forum  ed è al Forum che devo gran parte della mia maturazione e della pas 

sione che metto in ciò che faccio nella e per la mia città. Oggi il Forum è  cambiato, certamente, com’è nella natura delle cose, ma ciò che lo ani ma è esattamente ciò che ho scorto negli occhi di Dario appena varcata  la soglia della sede di Isonzo Soča nel 2007. Per questo oggi scrivo di  lui, sperando che dovunque sia mi stia riservando ancora quel suo bel  sorriso così rassicurante. 

Caro Dario, io ce la sto mettendo tutta!

V življenju vsakega človeka obstaja nek »prej« in nek »potem«, no,  vsaj eden. Moj se na nek način veže na Daria Stasija, čeprav nikoli  nisem pisala člankov za revijo Isonzo Soča, pač pa je bil moj prispevek zgolj v tem, da sem proti koncu le skrbela za poso dabljanje njene spletne strani. To resda ni kaj dosti, ampak dejstvo,  da tu sedaj pišem nič opraviti z revijo, pač pa z osebo: z Dariom. Bilo je leta 2007, ko sem prvič stopila v prostor takratnega uredništva  Isonzo Soča, ki je nedolgo zatem postalo tudi prvi sedež Foruma.

Obetala se je nora volilna kampanja, v kateri sem bila odgovorna za  odnose z javnostmi za takratnega županskega kandidata Andrea  Bellaviteja, ki ga je podpirala zelo široka koalicija, tudi Goriški forum/ Forum Gorizia. 

To vlogo so mi ponudili, ne zaradi izkušenj (saj sem šele začela so delovati z goriško novinarsko ekipo Messaggera Veneta) in niti zaradi  kakšnih posebnih odlik, ampak, kot mi je zaupal eden mojih bližnjih,  

predvsem zato, ker nisem imela česa izgubiti (če bi prekinila sodelovanje, ne bi utrpela večje materialne škode) in bila sem dovolj  pogumna, da sem pristala. Na začetku nisem čisto dojela, zakaj je  treba biti pogumen, a po nekaj dneh mi je postalo kristalno jasno.  Takrat pa je bilo že prepozno, da bi se umaknila, pa tudi moj ponos mi tega ne bi dopustil. 

Le malo pred tem sem diplomirala in v kratkem naj bi začela delati v  nekem marketiškem podjetju (prosila sem jih za preložitev moje za poslitve, da bi se lahko posvetila volilni kampanji!) in občasno delala  

za Messaggero Veneto, nisem bila ravno prekaljen novinar. Bila sem precej prestrašena, priznam. In priznam tudi, da ni manjkalo po sameznikov, ki so mi ob najmanjši priložnosti vzbujali občutek, da  nisem dovolj dobra. 

Moj prvi spomin je posvečen Darievemu obrazu, kako sedi za za prašenim računalnikom, in iščem ta obraz, ki se smehlja in mi je daje  dober občutek. Dajal mi je samozavest, ki sem jo takrat tako zelo  potrebovala.

Ničesar več ne bom rekla o tisti kampanji, ker karkoli bi napisala, ne  bi mogla opisati izjemnosti, magičnosti in čustev tistih trenutkov. Naj  pa dodam, da »il Stasi« (Enzo ali Dario), tako kot »il Dugo« in “il Fo schian”so imena, ki so preplavljala domače pripovedi moje mame  mojih tet. Bili so že vse življenje prijatelji, zaročenci ali pa zgolj znanci  a vse to v časih, ki so prispevali k temu, da so se dogodki in odnosi  vklesali v kamen. 

Nekaj let zatem sem premišljevala ravno o tem: če sem v Dariu takoj  ob prihodu zaznala prijateljski obraz, je bilo to zato, ker je bil glavni  junak mnogih zelo zabavnih družinskih pripovedi. 

In kaj je bilo po letu 2007: od takrat je minilo že skoraj 18 let, v tem  času se mi je zgodilo ogromno reči, v osebnem, poklicnem živ ljenju,… Danes nisem več prestrašeno dekle, danes cenim moje  mesto, za razliko od takrat, ker sedaj ga poznam bolje, ampak da nes, tako kot l.2007, obstaja Forum in prav Forumu dolgujem veči del  mojega dozorevanja in strast, s katero počnem stvari za in v mojem  mestu. Seveda je Forum danes drugačen, takšna je narava stvari, a  to, kar ga žene naprej, je prav tisto, kar sem uzrla Darievih očeh, takoj  ko sem prestopila prag sedeža Isonzo Soča leta 2007. Zato danes  pišem o njem, upajoč, da kjerkoli že je, mi še vedno podarja tisti nje gov lep nasmeh, ki je bil tako pomirjujoč. Dragi Dario, res se trudim!