DRUGI JEZIK KOT PRVA LJUBEZEN: IL SAPORE DELL’INFANZIA IN UN’ALTRA LINGUA

di MARTA DONNINI

Marta, dovolj!

Io sono Marta Donnini, non Marta Dovòl.

Rispondevo sempre così alla scuola dell’infanzia, quando le maestre tentavano di placarmi senza che me ne rendessi del tutto conto. Probabilmente il tono contrariato lo coglievo pure, ma che bisogno c’era di cambiare il cognome per redarguirmi?

Non ricordo quando cominciai a realizzare che dovolj era un’esortazione rivolta a Donnini, non una sua sostituzione, tuttavia imparai a capire il rimprovero, ricorrendo alla vecchia formula più che altro per gioco, provocatoriamente, quando l’ammonimento non mi stava bene.

Così, attraverso un semplice espediente infantile, lo sloveno entrò prestissimo a far parte innanzitutto di una dimensione ludica che, a pensarci oggi, mi pare del tutto particolare – speciale, in un certo senso esclusiva -, eppure completamente ordinaria. D’altra parte, quale bambino non saggia i limiti del proprio interlocutore, ignorandone i rimbrotti o fingendo di non coglierli? Tuttavia, per me era diverso, perché inizialmente non capivo nulla per davvero.

Poi, con crescente disinvoltura, a scuola buongiorno è diventato dobro jutro, arrivederci nasvidenje, maestra učiteljica, merenda malica, Biancaneve Sneguljčica, la Canzoncina degli elefanti Pesem slončkov e così via: come se ci fosse stato uno specchio interiore in grado di riflettere tutto quanto imparavo tale e quale, solo con nomi e voci differenti. Anzi, probabilmente non è del tutto corretto parlare di sostituzione o sdoppiamento delle nozioni a seconda della lingua e del contesto, come quando la si studia più avanti. Ero talmente piccola, che l’opzione di immagazzinare e simultaneamente tradurre un concetto nuovo, non sussisteva. L’apprendimento avveniva direttamente in sloveno in ambiente scolastico, mediante la pratica e la condivisione costanti con insegnanti e coetanei, mentre a casa, dove i miei genitori parlavano soltanto italiano, tornavo spontaneamente alla madre lingua. Ho sentito dire spesso che l’insegnamento di un secondo idioma in tenera età può creare confusione, interferendo con la corretta assimilazione sia di quest’ultimo che del proprio.

Nel mio caso, che smentisce del tutto tale affermazione, penso sia stata la pronta inclusione di una “routine della seconda lingua” all’interno della sfera personale, ki je omogočila razvoj pristne vnetosti do „jezika ljubezni“.

Proti koncu 90. let prejšnjega stoletja sta vrtec in osnovna šola s slovenskim učnim jezikom v Romjanu skupaj štela približno 100 vpisanih, ki so bili več ali manj enakomerno razdeljeni med otroke, katerih eden ali oba starša sta bila slovenskega porekla, in otroke, katerih starši so govorili izključno italijansko. Med slednjimi sva sodila s starejšim bratom. Kot se ponavadi dogaja v majhnih krajih, kakršne so Ronke, so starši med sabo takoj prepoznali nekdanje sošolce, prijatelje oz. sodelavce in prav enemu izmed teh dvojezičnih parov, sestavljen iz Silvie Pierotti in Borisa Černica, je leta 2001 uspelo usmeriti nastalo navdušenje v ustanovitev mešanega pevskega zbora Starši Ensemble in otroške glasbene skupine Romjanski Muzikanti, še danes delujoča v okviru Združenja staršev Romjan, osnovanega le 5 let prej. Torej, da si čisto na kratko pojasnimo pojme: starši, ki jezika niso znali, in slovensko govoreči starši so se združili pod vodstvom italijanske zborovodkinje, ki je z njihovo pomočjo sestavljala pesmi v slovenščini. Zbor jih je nato izvajal tako na splošnih predstavah, kot na prireditvah posvečenih slovenski kulturi. Seveda je taka dejavnost zahtevala predanost, redne vaje, ki so za odrasle potekale ob petkih zvečer v največji učilnici osnovne šole, za nas male pa ob petkih popoldne le nekaj ulic stran, ob sveže pečeni pici in potici z Nutello, v dnevni sobi none Štefke, Borisove mame.

To je privedlo ne samo do postopnega zavedanja, da se učim jezika soseda – kar v tistem času med Italijani še ni bilo zelo običajno -, ki mi je že od mladih nog omogočil obiskovanje tuje države, spoznavanje več različnih ljudi in sklepanje mnogih prijateljstev, ampak tudi do določene zagnanosti, ko sem precej zgodaj odkrila, da imam lep glas. Ker prinaša velika sposobnost s sabo tudi veliko odgovornost, nisem izpustila nobene priložnosti, da bi vadila petje in jezik, kadarkoli sem slišala nekoga klepetati v slovenščini, neodvisno od kraja ali okoliščin. Najprej sem skušala ugotoviti ali je bil jezik tisti, nato sem se malo sprehodila okrog, da bi me opazili in končno začela izvajati sama sebi pester repertoar otroških pesmi, dokler me niso vprašali ali znam slovensko. Sledili so dolgi pogovori, ki so se mi kljub dokaj omejenim jezikovnim sposobnostim, zdeli živahni in ob katerih sem vsakič uživala. Starši so mi dopuščali in se zabavali ob teh prizorih, ker sem bila še otročiček in sogovorniki se (kolikor se spomnim…) nikoli niso pritoževali pri njih.

Vse to mi je dajalo občutek sprejetosti, da sem pomemben del skupnosti v kateri sem odraščala, hkrati pa jo nestanoma odkrivala. Še vedno mi je zanimiva, spodbudna, nikoli povsem znana, toda zmeraj ugodna, domača. Spadam k njej, vendar ne pripadam slovenski manjšini v Italiji. Sem italijanska Slovenka ali slovenska Italijanka? Ali je sploh važno določiti vzdevek?

Skozi šolska leta je učenje jezika seveda postalo vse bolj metodično in strukturirano. Vključevalo je slovnico, zemljepis, zgodovino, književnost, vse do gledališča in običajev, kar je, poleg že navedenih aktivnosti ter številnih poletnih izletih v centrih šolskih in odšolskih dejavnosti po Sloveniji, močno vplivalo na razvoj družbeno-kulturne, čustveno-odnosne in umetniško-izrazne dimenzije. Po končani nižji srednji šoli (osnovni v slovenskem šolskem sistemu), leta 2008, sem se odločila za umetniško smer na italijanskem liceju Giovanni Sello v Vidmu, kajti v bližini doma še ni bilo podobnega programa s poučevanjem v slovenskem jeziku. Kljub temu, si prizadevam, da slovenščino uporabljam čim pogosteje, ker mi še zmeraj pomeni nekakšen povratek k izvoru, edinstveno sredstvo za neposredno vživljanje v raznolikost, globlje sočustvovanje, bolj utemeljita želja po vključevanju. Imam jo preprosto radi.

Ne glede na to, da je danes tudi vir zaslužka, saj redno sodelujem s kulturnimi društvi na Goriškem v vlogi prevajalke, je spoznavanje slovenščine v zgodnjem otroštvu predstavljalo predvsem most, če ne k strpnosti, pa vsaj k bolj zavestnemu in prožnemu razumevanju tujega.

Neprecenljivo darilo, ki je oblikovalo temelje mojega bitja in pogleda na svet.