POESIE / POEZIJE

POESIE / POEZIJE

di / piše TANJA BADALIČ

 

Lipa (Rosa Canina, Volosov hram 2020)

Tilia

 

Stoletna lipa na vaškem placu 

črpa svojo dolgoživost

iz sredine sveta.

Votle so besede, ki skozi gase donijo od bližnjih zvonov.

Votlo je deblo osi sveta.

Posekati ga bo treba,

da pod seboj ne pokoplje kakšne drage pločevine.

Srčasti listi ne pretehtajo blišča pločevine.

Slepota slehernika – ne vpelji me v skušnjavo – 

in spet votlo donijo besede.

Če ne verjameš, lahko izmeriš kadar koli.



Tiglio (da Rosa Canina, Volosov hram 2020, trad.: Tanja Badalič)

Tilia

 

Il tiglio centenario nella piazza del paese

trae la sua longevità

dal centro del mondo.

Sono vuote le parole delle campane vicine che risuonano attraverso i vicoli.

È vuoto il tronco dell’asse del mondo.

Bisognerà abbatterlo,

perché non seppellisca sotto di sé qualche costosa lamiera.

Le foglie a forma di cuore non superano lo splendore della lamiera.

La cecità di chiunque – non abbandonarmi alla tentazione

e di nuovo risuonano vuote le parole.

Se non ci credi, puoi misurarlo in qualsiasi momento.

 

***

 

Pravi kostanj (Rosa Canina, Volosov hram 2020)

Castanea sativa

 

Čez asfaltno cesto je stekla lisica.

Njen kožuh se je lesketal v odtenkih jeseni.

Košat rep je nosila povešen, uhlje našpičene.

Hipoma je okamnela sredi cestišča.

Hipoma sva okamnela sredi očaranosti.

Njen pogled je neomajno visel 

v zlatem grmovju onkraj ceste,

onkraj znanega. 

Nato je odskočila in se spojila

z okrastimi vejami.

Kasneje sem s stopalom mendrala 

kostanjeve ježice in razmišljala

o tam in takrat.

O tem, kako zanje bržkone o(b)stajamo

brez pomena.

 

Il castagno europeo (da Rosa Canina, Volosov hram 2020, trad.: Tanja Badalič)

Castanea sativa

 

Una volpe ha attraversato di corsa la strada asfaltata.

Il suo pelo brillava dei colori dell’autunno.

Portava la coda folta abbassata, le orecchie dritte.

All’improvviso si è pietrificata in mezzo alla carreggiata.

All’improvviso ci siamo pietrificati, incantati.

Il suo sguardo era fisso 

sui cespugli dorati oltre la strada,

oltre il conosiuto.

Poi è balzata via e si è fusa

con i rami color ocra.

Più tardi schiacciavo con il piede 

i ricci della castagna e pensavo

a quel luogo e a quel momento.

A come per loro probabilmente r-e(si)stiamo 

senza significato.

 

***

 

Navadna krvenka (Razraščanja, KID Animot, 2022)

Lythrum salicaria

 

Vidra me je pospremila

skozi zeleno reko.

Polzeli sva med srebrnimi jatami

primorske podusti.

Sence barjanskih škratcev

so drsele nad nama

v stanovitnem oglašanju urhov.

Prepustili sva se toku

drobnih bitij v mulju,

razbitinam škržkovih lupin,

ki jih voda vedno znova

zlaga v naključne združke.

Vtkani med vejevjem na gladini,

sva potopili glavi v zrak

in nato ponovno izginili

v vodi kot ostanki naplavin

v očeh močvirske sklednice,

ki se je nastavljala drobtinam žarkov

na naplavljenem hlodu

med škrlatnordečimi krvenkami

v okljuku reke.

Pozneje, ko so mi med prsti

še plali štrclji plavalne kožice,

se mi je zdelo, da sem doživela

privid v hitrosti poletnih oblakov.



Salcerella (Razraščanja, KID Animot, 2022, trad.: Jasmin Franza)

Lythrum salicaria

 

La lontra mi ha accompagnata

attraverso il fiume verde.

Scivolavamo tra i banchi argentati

di lasche.

Le ombre delle Azzurrine alpine

scorrevano sopra di noi

nel canto costante degli ululoni.

Ci siamo affidate alla corrente

delle minuscole creature nel fango,

ai frammenti dei gusci degli unio

che l’acqua ricompone di continuo

in aggregazioni casuali.

Intessute tra i rami sulla superficie,

abbiamo immerso le teste nell’aria

e poi siamo di nuovo scomparse

nell’acqua come resti di detriti

negli occhi della testuggine palustre europea,

che si offriva alle briciole dei raggi

su un tronco arenato

tra le salcerelle rosso porpora

in un’ansa del fiume.

Più tardi, quando avevo ancora tra le dita

lembi di membrane natatorie,

mi è parso di aver vissuto

un’apparizione nella corsa delle nubi estive.

 

***

 

Navadni netresk (Razraščanja, KID Animot, 2022)

Sempervivum tectorum

 

V izpahu spomina sem razkrila

pripovedko, v kateri so izginevale živali.

Z zasukanimi stopali sem polzela

skozi visoke trave,

ki so bile odluščene z zemlje,

loveč zadnje repe svetlobe.

Hrošči so se ovijali v progaste sence,

medtem ko so se krošnje prevesile

v zaraščene dežne oblake.

Z dlanjo sem zajela utapljajočo se čebelo.

Začutila sem njena prepojena krila,

ki so vzdrhtela ob ponovnem vzletu

skozi lesket predčasnih kapelj.

Na dlan so se spuščale drobne srage dežja,

ki so pronicale v črte obče usode.

Naenkrat so se zvrtinčile v

letnicah dreves, polžjih spiralah,

morskih školjkah, cvetovih in

rdeče-rjavkastih rozetah netreskov.

Vzorec se je širil v ozvezdja

živalskega kroga in vzvaloval

med plimo in oseko neznanih

morij, iz katerih so se vlekle sledi

prvih stopinj življenja. Sledi,

ki smo jih znale na pamet,

a nikoli dovolj dobro, da bi vedele,

katere so zares smrtonosne in katere

v bolečini drugega ne zabolijo,

kot bi morale.



Semprevivo maggiore (Razraščanja, KID Animot, 2022, trad.: Jasmin Franza)

Sempervivum tectorum

 

In un antro della memoria ho scoperto

una fiaba in cui gli animali scomparivano.

Con i piedi ritorti strisciavo

tra le erbe alte,

staccate a scaglie dalla terra,

a caccia delle ultime code di luce.

I coleotteri si avvolgevano in ombre striate,

mentre le chiome si rovesciavano

nelle nubi piovose ammassate.

Con il palmo ho raccolto un’ape che stava affogando.

Ho sentito le sue ali inzuppate

che hanno tremato nel decollare nuovamente

attraverso il luccichio delle gocce premature.

Sul palmo cadevano minutissime scorie di pioggia,

che filtravano nelle linee del destino comune.

All’improvviso hanno preso a vorticare

negli anelli degli alberi, nelle spirali delle chiocciole,

nelle conchiglie marine, nei fiori

e nelle rosette rosso-brunastre dei semprevivi.

Il disegno si espandeva in costellazioni

dello zodiaco animale e ondulava

tra l’alta e la bassa marea di mari

sconosciuti, da cui si trascinavano le tracce

dei primi passi della vita. Tracce

che conoscevamo a memoria,

ma mai abbastanza bene da sapere

quali fossero davvero mortali e quali

nel dolore dell’altro non fanno male

come dovrebbero.

 

***

 



Articolo originale in Italiano.