OČITNO IN OKULTNO MED PORZÛSOM IN GLADIO

avtor FRANCO JURI

Da sta zgodovina in posledično zgodovinopisje nenehno vreli magmi, v kateri ne more obstajati “cona udobja”, ki bi jo zagotavljala politika, nas spominja intenzivnih 1084 strani knjige Alessandre Kersevan Porzûs 1945 – Gladiološke preizkušnje na vzhodni meji, ki jo je lani izdala založba Kappa Vu s sedežem v Vidmu, ki že dolgo ponuja prostor tistim, ki raziskujejo, pogosto proti navadam, zgodovino teh kompleksnih, večetničnih in večjezičnih dežel. Obseg knjige je razumljiv, saj je avtorica po svoji prvi knjigi iz leta 1995 o tragičnih dogodkih v Porzûsu, ki so se zgodili v furlanskem odporniškem gibanju Garibaldi-Osoppo februarja 1945 in so stali življenja 17 partizanov Osoppovih brigad, posvetila 30 let natančnega raziskovanja, dokumentiranja, preverjanja in primerjave podatkov in pričevanj ter doslej neobjavljenih spoznanj.

Če povzamemo: ta tragedija nacionalnega in celo mednarodnega pomena ima od konca vojne in različnih sojenj storilcem in domnevnim pobudnikom pokola v petdesetih letih prejšnjega stoletja, sredi hladne vojne in pod močnim političnim pritiskom, resnico, ki bi jo lahko opredelili kot institucionalni, “dan spomina” in zato nedotakljivo, desetletja ponavljajo različni zgodovinarji, pisatelji, novinarji, politiki in filmski režiserji, ki so se z njo ukvarjali. To resnico, ki jo je nedavno potrdila knjiga Kri na odporniških frontah Delo Tommasa Pifferja, profesorja zgodovine na Univerzi v Vidmu, objavljeno malo pred delom Alessandre Kersevan, prinaša naslednjo pripoved: 7. februarja 1945 je komandos GAP (Patriotskih akcijskih skupin, odvisnih od Garibaldijevih brigad in furlanske PCI) pod poveljstvom Maria Toffanina-Giacce zahrbtno napadel garnizijo osovanskih partizanov na gorskih pašnikih Topli Uorch, nedaleč od vasi Porzûs, nad Attimisom. Po skrajšanem sojenju so člani GAP med begom ubili štiri osebe in eno ranili. Med usmrčenimi v Osovanu so bili poveljnik Francesco De Gregori “Bolla”, Gastone Valente “Enea” in Elda Turchetti, ki jo je Radio London poročal kot nacistično vohunko, a je kot ujetnica na osovanskih gorskih pašnikih postala znana pod vojnim imenom “Livia”. Aldu Briccu, “Centini”, je uspelo pobegniti, bil je ranjen in se je kasneje zdravil v slovenski partizanski bolnišnici. Zelo mlad Garibaldijec Giovanni Comin, “Tigre”, je sam prišel do gorskih pašnikov, a so ga Garibaldijci v nastali zmedi ubili med poskusom pobega. Preostale Osovane, vključno z Guidalbertom Pasolinijem, bratom Piera Paola, so odpeljali po dolini na območje Bosco Romagno, kjer so tudi njih ubili v okoliščinah, ki še vedno niso jasne.

Uradna pripoved, ki se je izkristalizirala v povojnem obdobju – deloma kot cena za nacionalno in spravljivo reorganizacijo najvišjih članov propadle PCI – predstavlja akcijo kot posledico zelo specifičnih ukazov lokalne komunistične partije, Garibaldijeve nacionalne divizije, ki je takrat delovala onkraj reke Isonzo v Trnovskem gozdu pod poveljstvom IX. Slovenskega korpusa in s tem pod poveljstvom Slovenske/jugoslovanske partizanske vojske. Čeprav so bile obtožbe o veleizdaji domovine v Gappistijevih procesih opuščene zaradi Garibaldijevega sodelovanja s slovenskim odporom, medtem ko odgovornost komunistov ostaja, uradna zgodovinopisje, nazadnje Pifferjeva, vztraja pri slovenskih pobudnikih, katerih Giacca je bil prek vodstva furlanske PCI vesten in krut izvršitelj. V zvezi s tem je Piffer objavil pismo Slovenskega poveljnika Julija Beltrama, v katerem je trdil, pri čemer je imenoval tudi Bollo, da je treba domnevne Osoppove izdajalce likvidirati. Poskusi obrambe, da bi razloge za nasilno dejanje pojasnila z utemeljenimi sumi o dogovarjanju med poveljstvom Osoppo in fašisti X MAS ter nacisti, posredovanimi s strani duhovščine, da bi se skupaj spopadli s “slovansko-komunistično nevarnostjo” v vzhodni Furlaniji, so bili prezrti ali vsaj relativizirani v največji možni meri, kjer jih ni bilo mogoče povsem zanikati.

Kersevanova knjiga s podrobno in doslej neobjavljeno dokumentacijo ter branjem bogate, a razdrobljene memoarske literature, ki je plod dolgoletnih raziskav v italijanskih, slovenskih, angleških in ameriških arhivih ter neposrednih in posrednih pričevanj, uspeva ovreči velik del uradne protigaribaldijeve pripovedi in nazorno dokazuje, da so se stiki med voditelji Osoppa, “belimi partizani”, Badogliovimi, fašističnimi in zavezniškimi tajnimi službami, pa tudi z zloglasnim X MAS princa Junija Valerija Borgheseja in samim nemškim poveljstvom zgodili večkrat, še posebej intenzivno ravno na začetku leta 1945, malo pred dogodki pri Porzûsu. Upoštevati je treba tudi, da so se Garibaldijevi privrženci, zlasti Gappisti, ki so delovali na ravnicah in v mestih, bolj kot drugi izpostavljali nevarnostim, aretacijam in ubijanju, pogosto z ovadbami, o teh “skrivnih” stikih, ki jih je Severnoitalijanski narodnoosvobodilni odbor (CLNAI) strogo prepovedoval, bolj kot drugi. Da odnosi med Osoppom in Garibaldijevimi privrženci, kljub nekaterim poskusom poenotenja poveljstev, v tistem času še zdaleč niso bili dobri, dokazuje vrsta spominskih zapisov in dokumentov, ki pričajo o nasprotovanju Osoppa, ki je bil ustanovljen s pomočjo duhovnikov in vojakov ter podporo bogatejše in bolj aristokratske Furlanije, prav zato, da bi “uravnotežil” vplivno in dobro organizirano prisotnost Garibaldijevega komunističnega partizanskega gibanja, da bi prišel pod poveljstvo jugoslovanskih zaveznikov na pretežno etnično slovenskih območjih, tako kot je to storila Garibaldijeva narodna divizija. Poveljnik Bolla sam (Francesco De Gregori), častnik v kraljevi vojski do oktobra 1943 in – kot razkriva avtor – prostovoljni borec v Španiji ob boku frankistov, v svojih spominih ni imel slovenskih partizanov in Garibaldijevih mož za zaveznike, temveč jih je označil za “skritega sovražnika”, medtem ko so bili Nemci in fašisti “odkriti sovražnik”. Nesoglasje med osovskimi antikomunisti in garibaldijskimi komunisti se je stopnjevalo s koncem vojne, skupaj z zmago nad nacifašizmom z napredovanjem slovenskih partizanskih čet, ki so v Osovancih videle reakcionarnega in nacionalističnega sovražnika, ki so ga nepravično primerjale z mnogimi Osovanci, ki so bili iskreno antifašisti, s kolaboracionisti. prelepa slovenska garda , ki zato ni priznavala pravice do garnizij na območjih s pretežno slovenskim etničnim prebivalstvom.

Alessandra Kersevan se s posebno pozornostjo do podrobnosti in bogatimi viri osredotoča in opisuje kompleksen problem etnično-ideoloških odnosov v operativni coni Jadranske obale, ki jo je priključil Tretji rajh, in posledična trenja med različnimi komponentami odporniškega gibanja. In tako se v zapleteni vojni pokrajini vzhodne Furlanije pojavijo liki in interesi, zaradi katerih so zadnji meseci “vroče” vojne temačen začetek hladne, v kateri zarote in poskusi tajnih zavezništev prevrnejo številna načela Odpora, ki ga podpira CLNAI.

Porzûsova drama dozoreva v tem razdraženem ozračju, medtem ko v Furlaniji z De Courtenovim načrtom odposlanci, agenti, mediatorji in dvojni agenti, ki so iskali zavezništvo, ki bi vključilo Osoppa v skupno protislovansko in protikomunistično italijansko fronto, vključno z in reciklirano akcijo X MAS Junia Valerija Borgheseja. Imena so, tako kot dejstva, dokumentirana: Cino Boccazzi, agent SOE, britanskih tajnih služb in kasneje ameriškega OSS; major Mario Argenton, agent SIM, tajne službe Badogliove mornarice, in “beli” član CLN; Maria Pasquinelli, fašistična fanatikinja in agentka X MAS, znana po umoru britanskega brigadnega generala Roberta W. De Wintona v Puli leta 1947; Antonio Marceglia, častnik Badogliove mornarice in agent SIM; Italo Sauro, sin iredentističnega junaka Nazaria in Mussolinijeva desna roka pri protislovanskem etničnem čiščenju; princ Junio ​​Valerio Borghese, vodja X MAS; in drugi. Kot dokazujejo dokumenti in pogosto protislovne izjave na procesih Borghese (1947) in Porzûs (1952), ki jih Kersevan skrbno navaja, se je od prvega do enaintridesetega januarja 1945 razvila gosta mreža srečanj med prebivalci Osoppa, agenti Badoglia in fašisti, ki so januarja ponovno privedla do srečanja med vrhovnim poveljnikom Osoppa Candidom Grassijem »Verdijem« in delegatom božičnih obredov Manliom Morellijem, znanim vojnim zločincem. Kersevan pa nam predstavi tudi vzporedno korespondenco in memorandume furlanske kurije z nemškimi poveljstvi in ​​vodjo policije SS, generalom Odilom Globocnikom, od pisem videmskega nadškofa Giuseppeja Nogare do memorandumov dona Alda Morettija »Lina«, enega od ustanoviteljev Osoppa. Sporazum med Osovčani in fašistično milico o skupni garniziji v Ravosi, ki ga je podprl Bolla, pa je bil »javen«. Uradni razlog za to je bila obramba prebivalstva pred napadi nemško kolaboracijskih kozakov, ki so bili zato zavezniki fašistov. Garibaldijevi možje, pa tudi njihovi “odkriti” slovenski zavezniki, so bili o teh stikih obveščeni, a so kljub temu prejemali različne govorice in dokaze o tem, kaj se dogaja. Prav tako niso ostale neopažene, saj je bila osovska obravnava v primerjavi z Garibaldijevo v nacistično-fašističnih zaporih boljša.

Po pokolu v Porzûsu februarja 1945 in koncu vojne so poskusi protislovanskega in protikomunističnega zavezništva med belim odporom in fašisti, ki so “na skrivaj” zacveteli januarja 1945 in dosegli vrhunec z vpoklicem kolaboracionističnega “Alpskega polka Tagliamento” v Osoppovo vojsko, postopoma postajali bolj vidni in institucionalizirani, na vrhuncu hladne vojne pa jih je spodbujal Urad za obmejne cone, ki ga je ustanovila De Gasperijeva vlada in ga je koordiniral Giulio Andreotti. Tako se je začela saga o tajnih oboroženih organizacijah z opazno prisotnostjo Osoppa in nekdanjih članov X MAS; od 3. CVL do Organizacije O, ki se je končala z Gladio, Natovo tvorbo v okviru protikomunistične operacije. Ostani zadaj, protagonist desetletij krvave strategije napetosti v Italiji, katere obstoj sta leta 1990 priznala Giulio Andreotti in Francesco Cossiga.

Knjiga Alessandre Kersevan razkriva vidike in dejstva, ki prej niso bila objavljena ali pa so bila namerno zamolčana, kar bi moralo marsikaterega zgodovinarja, ki je preučeval Porzûsa, nekoliko zasramiti.

P.S.

Mislim, da je pošteno poudariti, da je bil moj oče, Vittorio Juri “Marco”, poveljnik Garibaldijevega štaba GAP, zaradi dogodkov v Porzûsu obsojen na dosmrtno ječo. Leta 1967 ga je predsednik Giuseppe Saragat pomilostil skupaj z drugimi obsojenimi Garibaldijci. 21 let je preživel v izgnanstvu v Zagrebu, Opatiji, Pulju in Kopru, kjer je ostal tudi po amnestiji do svoje smrti. Pred smrtjo leta 1981 je začel pisati spomine, žal nedokončane, v katerih njegov opis potrjuje številna dejstva, ki jih je dokumentirala Alessandra Kersevan.