KDO SI RESNIČNO ŽELI KULTURE PREKLICA?
avtor ANNA DI GIANANTONIO
Francesco Fain v svojem članku 4. septembra v “Il Piccolo” spominja na predlog Daria Stasija in časopisa, ki ga je vodil, ki se je letos ponovno rodil, da bi uporabili galerijo Bombi za ustvarjanje muzeja 20. stoletja. S poudarkom na primeru predora Piedicastello v Trentu je Stasi predlagal, da bi ustvarili plošče, ki bi poudarile pomembne faze stoletja, ki smo jih poimenovali »dolgo stoletje« in ne »kratko stoletje«, kot ga je opredelil zgodovinar Hobsbawn, ker je dolga hladna vojna v Italiji trajala zelo dolgo. Župan Ettore Romoli se je strinjal, vendar projekt ni bil izveden. Očitno predlogi niso zavrnjeni zato, ker niso racionalni, ampak zato, ker jih podajajo subjekti, katerih politična stališča ne sovpadajo s stališči večine. Enaka usoda je doletela prošnjo, da se opuščene hiše na mejah uporabijo, da bi postale majhni prostori za razstave in poglobljeno poučevanje za šole (nato je bila ena uporabljena v Rafutu zahvaljujoč zavezi združenja 4704, vendar kot prostor sam po sebi, brez splošnega projekta uporabe in zgodovinskega razvoja).
Vendar je prav zgodovina 20. stoletja tista, ki je za turista, učenjaka, mladega človeka najbolj zanimiva. Pokrajinski inštitut za zgodovino odpora in sodobne dobe so vodniki zaprosili za nov tečaj, po lanskoletnem, prav za poglobitev dvajsetega stoletja v Gorici, v zadnji ediciji festivala Zgodovina mladi iz Consulte so prosili za poglobljeno preučevanje zgodovine mesta v drugi svetovni vojni, medtem ko založnik Laterza kaže tudi zanimanje za teme meje, ki izdaja zvezke, kot sta Raoul Pupo in Fabio Todero, skupina zgodovinarjev, ki jo koordinirata Carlo Greppi in Chiara Colombini, omenja bitko za Gorico septembra 1943, prvi množični spopad delavcev proti nacistom v Italiji, v knjigi Mednarodna zgodovina italijanskega odpora iste založbe. In to je le nekaj primerov tega zanimanja za “vzhodno” mejo.
Priložnost prestolnice kulture je bila prava za razmislek o dolgem dvajsetem stoletju v Gorici in njegovih značilnostih. Lahko bi postal trenutek razprave o tem, kako je mesto prišlo do te pomembne faze, poskušalo spoznati obdobje hladne vojne, ki je v mestu močno in nacionalistično pogojevalo gospodarski razvoj, urbano strukturo, intervencije v korist revščine, šole, zakon o zaščiti in izgradnjo kolektivnega spomina. Namesto tega je bila izbrana druga pot: krepitev vidikov, kot so šport, glasba, zabava, okolje, hrana in vino.
Želja je bila, da bi se premaknili naprej, da bi se problemi preteklosti postavili na pravo pot in pogledali v prihodnost. Toda ali je res tako? Če bi bil to iskren politični namen, bi imel svoj razlog. Ponavljanje preteklosti je lahko boleče in razdvajajoče. Vendar pa obstajata vsaj dva elementa, ki nakazujeta precej selektivno željo po soočenju z zgodovino. Prvič, neodvzem častnega državljanstva Mussoliniju, kar je simbolična gesta, ki preteklosti sploh ne briše, ampak zavrača poklon fašističnemu diktatorju in njegovi politiki do Slovencev. Preklic bi pomenil dokončno zavračanje fašizma in ozaveščenost, javno in legitimirano s strani občine, o tem, kar je režim ustvaril na tem ozemlju. Ne le oviranje slovenskega jezika in zatiranje antifašistov, ampak tudi prisilna premestitev več deset učiteljev in uslužbencev, razlastitev zemlje in zaplemba premoženja slovenskih kmetov ter njihov gospodarski propad, prilaščanje kreditnih institucij »tujcev« in bi pokazalo dolgo kontinuiteto lokalnega vladajočega razreda, ki je bil najprej fašističen in nato prešel v novo demokratično republiko. Zavedanje, s katerim se človek ne želi soočiti.
Drugo pomembno vprašanje je dejstvo, da ni sprejetih nobenih ukrepov za zagotovitev, da se slovenščina poučuje v javnih šolah, niti na izbirni ravni, kot je to v primeru Val d’Aosta za francoščino in v Trentinu za nemščino. Kako upoštevamo jezik soseda in jezikovno razumevanje obeh delov mesta?
Kako torej lahko nekdo trdi, da želi premagati preteklost, obremenjeno s težkim in starodavnim balastom, ki ga ne želi odstraniti?