POINT DE VUE AVTORJEV ANNIBEL CUNOLDI ATTEMS, VENO PILON, EVGEN BAVČAR IN MARKO POGAČNIK
avtor MARCO MENATO
Vipavski križ v občini Ajdovščina je v turističnem jeziku opredeljen kot »majhna, slikovita obzidana vasica, danes eden najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov na Slovenskem«, ki se nahaja v zeleni hriboviti pokrajini. Obstajata dve kulturni in turistični znamenitosti: grad iz petnajstega stoletja, ki ga je proti turškemu sovražniku zgradil zadnji goriški grof Leonardo, in čudovita knjižnica (25 tisoč zvezkov) kapucinskega samostana, ustanovljenega leta 1637 za boj proti širjenju protestantizma.
Grad so naseljevali grofje Attems od leta 1605 do 1864, ko ga je odkrila strašna burja, zaradi česar je postal neprimeren za bivanje. Severni del je leta 1885 kupila občina in se do danes uporablja za šolsko uporabo. Tisti, ki vstopijo, prečkajo vrata, ki jih ni več, se znajdejo na trgu, obdanem z visokimi ruševinami, prekritimi z vinsko trto, na drugi strani pa s šolsko stavbo: zelo impresivno je vstopiti v grad brez strehe in slišati otroke, ki se igrajo in lovijo drug drugega, zabavno in pozabljajo, da so v središču majhne zgodbe, ki sega vse do Gorice.
Eden izmed številnih dogodkov v uradnem programu GO!2025 je bila v torek, 27. maja, otvoritev razstave »Point de vue« na obodu gradu, ki je bila že predmet razstave »Križišče preteklosti in prihodnosti«, ki jo je Mestna občina Gorica organizirala leta 2004 ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Tudi v tem primeru je bila ustvarjalka nenavadne instalacije goriška umetnica Annibel Cunoldi Attems, ki je skupaj s kustosinjo Klavdijo Figelj prvič oživila te prazne in zapuščene prostore. Operacija, ki se je morda zdela skoraj nemogoča, je namesto tega trmasto zgradila zelo izvirno vizualno in grafično pot, občutljivo na svetlobo in barve časa, glede na to, da bo instalacija trajala do 31. decembra 2025. Njegovi spisi so napisi (žanr, po katerem je danes znana v večjem delu Evrope, na namišljeni črti Gorica – Berlin – Kopenhagen – Pariz, o tej značilnosti se sklicujem na št. 119 str. 44 “Isonzo Soca”) in fotografija detajla rimske Ara Pacis, v kateri pa je dodala rdeč znak, da bi obiskovalca opozorila, da ni pred običajno fotografsko reprodukcijo oddaljenega izvirnika, ampak v umetniško transpozicijo iz enega kraja (Rima) v drugega, natančneje v Vipavski Križ, kamor je prišla tudi rimska kolonizacija.
Zapisi v sestavljenem jeziku (slovenščina, nemščina, italijanščina in angleščina), z velikimi črkami, ki so na dnu postavljeni na zrcalne površine in zato lahko berljivi, se križajo v maniri ugank: »Reflex Zeit 2025«, »Cross Vision Energie«, »Idea Energija Križ«, spominjajo tako na preteklost kot na energijo, ki mora izhajati iz današnjega aktivizma (resnično upamo, da je to začetek nove dobe gradu!). Četrti, osamljen, v francoščini, z drugačnim značajem, “Tout voir tout savoir”, se pojavi na fotografiji Praškega gradu in je postavljen na višino Ara Pacis.
V praznih oknih na nasprotni strani šole štiri barvne fotografije Evgena Bavčarja, slovenskega »konceptualnega umetnika« in filozofa, ki živi v Parizu, a izvira iz mesta nedaleč od tukaj, poudarjajo neskončno majhne detajle istih prostorov, presenetljivo pa je, da je fotograf slep že od dvanajstega leta zaradi vojne, Torej njegova fotografija ni v ožjem pomenu, ampak je spomin in iskanje srca podobe, ki je ostalo skrito v njegovih možganih. Marko Pogačnik, kipar in arhitekturni zgodovinar na različnih evropskih univerzah (tudi v Benetkah), predstavlja granit, izklesan, ali morda bolje rečeno »graviran«, v osmerokotniku, ki je postavljen znotraj stolpa v spomin na stoletno cedro, posekano tik pred grajskim obzidjem (razlaga, ki izvira iz geomantije, je na tabli v slovenščini in angleščini). Odsoten je
Sobivanje sodobnega v antiki, spoštovanje obeh na enak način, dejansko pregled starodavnega skoraj z novimi očmi, je bila zmagovalna stava, za katero upam, da se bo ponovila na mestu, ki je obkrožen s skrivnostnim čarom. Edina laž ni toliko čakanje na katalog, ki bo kmalu izšel, temveč odsotnost preprostega letaka, hkrati pa priznava, da so osnovne informacije na trijezičnem znaku (slovenskem, italijanskem in angleškem), ki vse pove v nekaj besedah: »Štirje umetniki, vsak globoko povezan s tem krajem, se predstavljajo z izrazito evropsko razsežnostjo«. Pravzaprav je to »point de vue« (stališče), kot je slovesno navedeno na vhodu v grb Attems, ki ga je ponovno obiskala Annibel Cunoldi Attems, ki se ji zahvaljujem za njeno strastno in kulturno vodenje.