POETIČNI POGOVORI V UMETNOSTI

avtor PATRIZIA DUGHERO

»Dragi prijatelj, dovolite mi, da vam predstavim svoj atelje […] In naj govorim: list, zaslon, nekaj za pisanje …” Tako nam Miljana Cunta v popolni preprostosti ponuja in šele za zaključek pogovore, ki jih je imela z Vladimirjem Makučem, enim najpomembnejših slovenskih figurativnih umetnikov prejšnjega stoletja. Različna starost nikakor ni preprečila identifikacije z domišljijskimi svetovi slikarja ob stoletnici njegovega rojstva, kar je pesniku, ki ni nov v liričnih medgeneracijskih dialogih, omogočilo, da bralca popelje v identifikacijo izvirnih pokrajin, otroštva in mladosti, ki so si zelo blizu. V bližini »so se rodili pogovori, ki so dokument osebnega potovanja skozi prostor in čas, kot so ga usmerila umetnikova dela« in, dodaja Cunta, tudi »o izvoru ustvarjanja«. Leta 2025 smo se želeli Makucu pokloniti z razstavo, ki je ostala odprta za obiskovalce izven muzeja, predvsem pa z dvojezično knjigo, ki jo ponujamo v rubriki*.

Vladimir Makuc, ki je umrl leta 2016, znan po lirsko-pesniškem načinu izražanja, se je rodil v Solkanu in študiral na Akademiji v Ljubljani, kjer se je specializiral za konserviranje in restavriranje srednjeveških fresk, sprva se je osredotočal na grafiko, lesoreze, jedkanice in akvatinto. Leta 1960 je odšel v Pariz, da bi študiral pri Johnnyju Friedlaenderju, nato pa se je posvetil slikarstvu, tapiseriji in kiparstvu. V zbirkah številnih galerij in muzejev je temeljni del svojega opusa podaril muzeju v Novi Gorici. Prejel je številne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Župančičevo nagrado. Njegova tema je tesno povezana z obalnim območjem, sredozemskim podnebjem in Krasom, z motivi živali, bikov, volov in ptic, pa tudi z mitološkimi temami. Teme, ki jih Miljana Cunta dobro pozna in ki jih prevzame in regenerira v tem svojem novem silogu. Rojena v St. Peter-Vertoibi, živi v Ljubljani, kjer je diplomirala iz primerjalne in angleške književnosti, nato pa magistrirala z disertacijo o sodobnih kritičnih pogledih okoli viktorijanske poezije. Njegovo področje dela vključuje literarno ustvarjanje, prevajanje, uredniško delo in organizacijo v kulturnem sektorju. Bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. V slovenščino je med drugim prevedel pesmi Patrizije Cavalli, Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini, Lisel Mueller. Izdal je štiri pesniške zbirke, Za pol neba , Pesmi dneva , tudi zbirko pesniške proze, ki v dialog postavlja otroštvo in starost, Svetloba od zunaj in Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo . Njegove pesmi so bile prevedene v osem jezikov. Večkratni finalist je prejel tudi številne nagrade, med drugim nagrado revije Mladika, nagrado Jenko in nagrado Prešernovega sklada. Dežela, ki združuje umetnika in za katero Miljana pravi, da jo je prečkala kot »prostore kleti, da bi videla, ali so morda povezani s prostori kleti sosednje hiše«, ko je obiskala kraje Makuc, Solkan, Hrastovlje, Ljubljano, soline in Kras, celo Pariz, zaznala svojo otroško ljubezen do življenja in trmasto introspekcijo, ki so tudi avtorjevi talenti, tako zelo, da: »Zvečer, ko je tišina delila občutke dneva, sem preveril, katere njene podobe so se mi vtisnile, in zavestno priklical lastne spomine, občutke, sanje – kot odgovor, kot novo vprašanje.« Zdi se, da Miljana z novimi očmi premišljuje svojo notranjo pokrajino in notranjo pokrajino drugih, kot da bi šlo za Analogno goro Renéja Daumala, vajeništvo (Hrastovlje) in ne vrh, na katerega se je treba povzpeti (bodite pozorni, da imajo gore omenjenih krajev okoli Gorice tope konice), pot za premagovanje svojih meja, neevklidsko goro, ki je izven shem logike in geometrije simbolična in nujna povezava med zemljo in nebom. In kjer pot predstavlja zbirka pomembnih izrazov, včasih nepremičnih v tišini, druge mobilne, občasne izkušnje našega življenja in panorame prihajajo iz slikarjevih podob kot prostranstev vzdolž mistagoške poti. In potem: “Zaprite oči in poiščite sliko, ki se jo boste držali, ko padate. Nekateri so predaleč, nekateri prešibki za podporo. Nobena pesem ne pomaga, ta bitka še ni bila prepisana« Invokacija podob za 20 fragmentov, tudi rafiniranih plošč, resnične poème en prose, v hoji metafor, da bi premagali celo to mejo, med besedo in figurativno umetnostjo, s slogovno jasnostjo, polno milosti.