GENOCID V SREBRENICI – TRIDESET LET POZNEJE

avtor KARLO NANUT

Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža, ki je umrl leta 1981 v Zagrebu, je v enem od svojih del zapisal, da ob ugasnitvi luči v balkanski gostilni gostje držijo nož, kot da bi želeli reči, da imajo balkanska naroda vrelo kri. Ne vem, ali je to povsem res, toda zagotovo sem se to poletje, ko sem potoval z Adriaticgreen Peace Caravan, daleč naokoli po Bosni in Hercegovini, “z lastnimi rokami” dotaknil bogastva njihove kulture. To ozemlje je bilo v različnih zgodovinskih obdobjih pod vplivi različnih ljudstev, zasedli in upravljali so ga bizantinski, bolgarski, turški, beneški, madžarski, avstrijski imperiji, katerih kulture so se mešale med narodi in se ohranile do danes. O tem pričajo ostanki čudovitih trdnjav: samostani, cerkve, knjižnice, mostovi. Moje potovanje se je končalo v Srebrenici, deset kilometrov od srbske meje. Julija letos je minila trideseta obletnica genocida v Srebrenici, najhujšega vojnega zločina po drugi svetovni vojni. Na tisoče civilistov, vključno z ženskami in otroki, so pobile enote bosanskih Srbov. Kaj je danes ostalo od te tragedije? Množične usmrtitve so pustile globoke brazgotine: danes se zdi, da je mesto, ki je bilo nekoč glavno industrijsko središče, umrlo skupaj s svojimi prebivalci. Da bi bila bolečina še bolj neznosna, je nenehno zanikanje genocida, ki spremlja preživele in družine žrtev. Vojna je izbruhnila z razpadom socialistične Jugoslavije, ki se je mnogi še danes spominjajo z nostalgijo. Po kratkem slovenskem odcepu od Beograda leta 1991, ki smo ga Goričani doživeli tudi na meji Casa Rossa, in nato krvavi vojni med Hrvati in Srbi, ki jo je podprla JLA, se je najhujši konflikt razplamtel v Bosni in Hercegovini, med Bošnjaki (bosanskimi Muslimani), Hrvati in bosanskimi Srbi. Srebrenica, majhno mesto v vzhodni Bosni, je kmalu postalo eden od epicentrov nasilja. Leta 1993, ko so sile bosanskih Srbov napredovale, so Združeni narodi mesto razglasili za “zaščiteno območje”. Tam je našlo zatočišče na tisoče bošnjaških civilistov, vendar so mirovne sile ZN območje slabo branile. Med 11. in 22. julijem 1995 so vojaki pod poveljstvom generala Ratka Mladića zavzeli mesto. Nizozemski vojaki nizozemskega kontingenta niso le preprečili genocida, ampak so srbski vojski dali vse orožje in uniforme brez streljanja. Polkovnik Karremans iz Združenih narodov je bil kasneje obtožen, da ni izpolnil svojih dolžnosti, čeprav je zaman prosil za zračno podporo Aviana za napad na srbske tanke. Pred očmi modrih čelad se je zgodil pokol: skoraj 10.000 moških in fantov je bilo takoj ločenih od svojih družin, usmrčenih, razkosanih in pokopanih v množičnih grobiščih. Na tisoče žensk je bilo sistematično posiljenih. Nekateri nizozemski vojaki, ki so se vrnili na Nizozemsko, so si vzeli življenje, potem ko so bili priča grozotam. Danes tisti, ki živijo v Srebrenici, težko govorijo o tragediji, ki jo je zdrobila teža spomina. Prečkanje ozke doline se zdi, da je na pokopališču na prostem. V času Karavane miru smo obiskali spomenik in pokopališče v Potočarih, kjer je pokopanih več kot 8.700 civilistov. Pred vojno so živeli tudi v prijateljstvu s Srbi, danes pa je mir težak. Bosna in Hercegovina je postala zvezna država, ki jo sestavljata dve politično-upravni enoti, Federacija Bosne in Hercegovine ter Republika Srbska. Ta visoko decentralizirana ureditev bi morala biti funkcionalna za prisotnost treh konstitutivnih narodov: hrvaške, bošnjaške (ali bosansko-muslimanske) in srbske komponente. Političnim entitetam je skupna le vojska, vsa druga ministrstva so dvojna, torej trojna in avtonomna z vsem kaosom, ki si ga lahko predstavljate. V zadnjem desetletju se je ponovno pojavilo zanikanje genocida, najhujše pa je, da obstaja akademska javnost, ki si aktivno prizadeva za zanikanje zločina, opozarja Hikmet Karčić, profesor na Univerzi v Sarajevu. In opozarja, ker je namen tega zanikanja popolnoma izbrisati vso odgovornost. In ne samo to, ampak tudi nezmožnost predvideti prihodnje uničenje, prihodnji genocid.

Toda ali je sprava mogoča ob svetovnih etničnih in političnih napetostih? Ali smo se kaj naučili iz vojne in genocida? Ernst Bloch, eden od nemških mislecev povojnega obdobja, je v svoji čudoviti knjigi Načelo upanja (Das Prinzip Hoffnung) zapisal, da človek še vedno živi v »prazgodovini« stvarjenja sveta, pravičnega sveta, in velik del Geneze, ki v grščini pomeni rojstvo, stvarjenje in ki je del knjig, ki jih najdemo na začetku Svetega pisma, je bilo prvotno treba postaviti na konec. zato se je moralo nanašati na nekaj, kar bo šele postalo in za kar bi morali biti odgovorni ljudje.