GRENAK, GRENAK SVET

piše FRANCO JURI

Tokrat začnem s parafrazo naslova izjemno zanimive knjige Raoula Pupa, znanega tržaškega zgodovinarja, Adriatico amarissimo. Una lunga storia di violenza (Grenko Jadransko morje – dolga zgodovina nasilja), izdane marca letos. Gre za delo, ki močno odstopa od prevladujoče italijanske zgodovinske pripovedi, potrjene in razširjene z velikim političnim soglasjem – od sredine leve do skrajne desnice – še posebej po uvedbi Dneva spomina leta 2004, ki vsako leto 10. februarja obeležuje žrtve fojb in eksodusa iz Istre in Dalmacije, pogosto razlaganega kot etnično čiščenje proti Italijanom.

Pupo, vrhunski poznavalec sodobne zgodovine jadranskega obmejnega prostora, je bil član italijansko-slovenske zgodovinsko-kulturne komisije, ki je leta 2000 zaključila obsežno, sedem let trajajočo raziskavo o italijansko-slovenskih odnosih od 1880 do 1954. Poročilo, ki sta ga takrat naročili obe vladi, je nato končalo v predalih Farnesine, ker ni bilo v skladu z uradno retoriko Dneva spomina. Čeprav Pupo nima levičarskega ozadja, ga nacionalistična desnica ne prenaša, saj njegova zgodovinopisna natančnost temelji na dejstvih in ne na mitih. A ni nikakršen “zanikovalec”. O eksodusu, fojbah in komunistični jugoslovanski represiji je veliko pisal, vendar z doslednim zgodovinskim kontekstom: dogodki in tragedije v Istri, Dalmaciji in takratni Beneški Sloveniji niso začeli leta 1943 ali 1945, ampak veliko prej.

Na podlagi dokumentov je znižal napihnjene številke žrtev, ki jih je napihnila propaganda, in ovrgel tezo o slovanskem genocidu proti Italijanom, hkrati pa s konkretnimi dokazi razkril zločinske metode jugoslovanskih varnostnih služb, predvsem Ozne, proti ideološkim nasprotnikom – pogosto italijanske narodnosti.

Enako natančno je prikazal tudi nasilje, ki ga je rodil fašistični režim – pa še prej – na etničnih mejah jadranskega prostora. Pupo ne pozna tabu tem, razbija nacionalno-patriotske mite in izpostavlja irredentizem kot tistega, ki je že konec 19. stoletja zanetil iskre sovraštva in etničnega nasilja. Knjigo začne s Wilhelmom Oberdankom (Guglielmom Oberdanom), italijanskim irredentističnim junakom, sinom slovenske matere, ki je 2. avgusta 1882 na trgu v Trstu med praznovanjem 500. obletnice priključitve mesta Avstriji z bombnim napadom ubil enega človeka in ranil več drugih – Italijanov.

Tako se začne krvava saga, ki se nadaljuje v prvi svetovni vojni, h kateri so pozivali tudi fanatični pesniki, kot Gabriele D’Annunzio, nato v mejnem fašizmu, začenši z požigom Narodnega doma v Trstu, s prisilno poitalijančitvijo Slovencev in Hrvatov, s slovenskim odporom TIGR/Borba, ki je bil razglašen za terorističen, a ni bil nič drugačen od iredentističnih atentatov. Sledila je režimska represija, posebna sodišča, ustrelitve, nato druga svetovna vojna, italijanska okupacija polovice Slovenije, jugoslovanski odpor pod Titom, zločini okupatorjev nad civilnim prebivalstvom, zmaga partizanov, revolucionarni teror, fojbe, maščevanja. Pupo vse to opisuje brez olepševanja, kronološko dosledno in prepričljivo.

Tako pišejo še nekateri drugi italijanski zgodovinarji in pisatelji, a brez političnega vpliva – resnica ostaja potisnjena ob rob. To velja za Antonia Scuratija, ki je v svoji dokumentarni sagi o Mussoliniju razgalil fašizem, pa za Erica Gobettija, ki je pisal o italijanskih vojakih in partizanih brigade Garibaldi v Črni gori, pozabljenih ali označenih za izdajalce, ker so po 8. septembru 1943 prestopili na stran Titovega odpora. Enako delajo tudi zgodovinarji ob meji, pogosto ožigosani kot levičarji ali Slovenci: Alessandra Kersevan, Jože Pirjevec, Gorazd Bajc, Borut Klabjan in drugi.

Pred nekaj tedni je bil v slovenski televizijski oddaji Intervju gost Alessandro Barbero, italijanski zgodovinar in pisatelj, ki ga je spraševal Janko Petrovec. Barbero je, kot vedno, govoril brez patriotskih filtrov – razkril je mitologijo, protislovja in laži, ter opozoril na revizionizem, ki v Italiji vse bolj demonizira odporniško gibanje in antifašizem, medtem ko padle vojake divizije Julia v Rusiji, ki so vdrli skupaj z Nemci, danes razglašajo za “junake svobode”. O mantu “Velike vojne” pa nima dvomov: leta 1915 je Italija napadla Avstro-Ogrsko iz oportunizma, z izgovorom, da mora “osvoboditi Italijane, ki so bili zatirani v cesarstvu” – podobno kot je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino. Z ironično pripombo doda: “Rusi so bili v Ukrajini obravnavani precej slabše, kot so bili Italijani v Avstro-Ogrski.”

Kljub temu se ta imperialistična vojna, komaj dobljena in s stotisoči mrtvih, še danes imenuje “Velika”.

Kaj se torej lahko naučimo iz teh grenko-tragičnih zgodb našega obmejnega prostora, ki jih pripovedujejo intelektualno pošteni zgodovinarji, v času, ko svet drsi v novo distopijo, v kateri celo zmerni predsednik Mattarella opozarja na vzporednice z letom 1914?

Živimo v sedanjosti, prežeti z grozotami, strahovi, vojno mrzlico, oboroževalnimi špekulacijami, z vojnam iztrebljenja in genocida. Tokrat jih v živo, kot v resničnostnem šovu, izvajajo voditelji države, ustanovljene leta 1948 kot zdravilo za evropsko krivdo po holokavstu – in hkrati kot zahodno kolonialno postojanko na Bližnjem vzhodu.

Paradoks je, da današnji dediči včerajšnjih rabljev – neofašisti, neonacisti in skrajne desnice – danes navijajo za Izrael Benjamina Netanjahuja, Itamarja Ben Gvirja, Bezalela Smotriča, Yorama Hazonyja, vse v imenu islamofobije, in označujejo za antisemite tudi tiste, ki izražajo solidarnost s palestinskim narodom – med njimi številni demokratični judovski intelektualci.

Kako je mogoče, da zgodovina ni ničesar naučila? Da so potomci žrtev postali rablji, in da z odprtimi rokami sprejemajo podporo skrajnih desnic, s katerimi se istovetijo? Da Evropa in Združene države, katerih mit o demokraciji se ruši pod Trumpom in policijskimi pendreki v Nemčiji, pod cenzuro, hinavščino in molkom evropskih voditeljev, spet ne vesta, kako ukrepati – in blodijo o “veliki obrambni vojni proti Rusiji in njenemu imperializmu”?

Zgodovina nas uči, da nacionalizmi postanejo zver, ko izgubijo nadzor. Mazzinijev in Garibaldijev idealizem se je prelevil v imperializem, kolonializem in fašizem. Podobno se dogaja s sionizmom, ki ga je v Evropi zasnoval avstrijski Jud Theodor Herzl – sprva kot emancipatorno gibanje, danes pa, z vojno in strahom, kot gibanje z rasističnimi in fašističnimi primesmi. A lahko bi bilo drugače. Če bi Izrael izbral pot miru, kompromisa in sožitja – dveh narodov v dveh državah – po zgledu Jičaka Rabina in Jaserja Arafata, razsodnih državnikov, ki sta razumela moč sprave. A zgodovina, kot vemo, zna biti kruto grenka. Rabin je bil ubit s strani fanatičnega sionista. V Gazi je z Netanjahujevo pomočjo prevladal Hamas.
Vse ostalo je žal že zgodovina, ki se ponavlja.