GRENAK SVET

avtor FRANCO JURI

Tokrat začnem s parafraziranjem naslova zelo zanimive knjige Raoula Pupa, znanega tržaškega zgodovinarja, Grenko Jadransko morje – dolga zgodovina nasilja, izšel letos marca. To je zagotovo precej neskladna knjiga v kontekstu prevladujoče pripovedi, dogovorjene in razširjene v Italiji, s širokim političnim konsenzom, od leve sredine do skrajne desnice, zlasti po letu 2004 in institucionalizaciji Dan spomina, ki se vsako leto 10. februarja spominja žrtev foibe in eksodusa v Istri in Dalmaciji, vse razumljeno kot protiitalijansko etnično čiščenje. Pupo, kompetenten poznavalec novejše zgodovine jadranskega obmejnega območja, je bil član italijansko-slovenske mešane zgodovinsko-kulturne komisije, ki je leta 2000 zaključila dolgoletno skupno raziskovanje italijansko-slovenskih odnosov med letoma 1880 in 1954, ki se je začelo leta 1993. Zgodovinsko poročilo, ki sta ga takrat želeli obe vladi, je nato končalo v globini predala na mizah zunanjega ministrstva, saj ni bilo v skladu z retoriko Giornoricordista. Čeprav nima komunističnih ali levičarskih prednikov, Pupo ni všeč nacionalistični desnici zaradi njegove skrbne zgodovinopisne zavezanosti, ki temelji na dejstvih in ne na mitih. Vsekakor pa ni »zanikalec«. Veliko je pisal o eksodusu, foibeju in jugoslovanski komunistični represiji, vendar je to vedno delal tako, da je zgodovinsko kontekstualiziral dejstva in tragedije, ki se v Istri, Dalmaciji in takratni Julijski krajini niso začele leta 1943 ali 1945. Z dokazi in dokumenti je zmanjšal število žrtev, ki so se nadvse dvignile iz propagande in mitologizacije ter zanikanja teze o protiitalijanskem slovanskem genocidu, ki se je tako razkazovala ob vsaki priložnosti, hkrati pa z dokumenti v rokah razkrivala zločinske metode in umazano delo jugoslovanskega represivnega aparata, predvsem OZNA, proti ideološkim sovražnikom, ki so pogosto prevladovali med Italijani na obmejnem območju.

In enako je storil za tisto, kar je v dvajsetih letih fašizma, pa tudi prej, ustvarilo valove nasilja blizu etničnih meja jadranskega območja. Pupo se ne ustavi pri tabujih in rdečih črtah, ki jih je zarisala nacionalno-domoljubna pripoved, in obtožuje iredentizem, da je že konec leta 1919 prižgal varovalko nasilja in medetničnega sovraštva. stoletje. Ni naključje, da se zgodba začne z Wilhelmom Oberdankom, prav italijanskim junakom protiavstrijskega iredentizma Guglielmom Oberdanom, sinom slovenske matere, ki 2. avgusta 1882 vrže bombo »Orsini« na množico, ki praznuje petstoto obletnico tržaške posvetitve Avstriji. Veliko ranjenih in eden mrtev, Italijan.

Tako se je začela krvava saga, ki se bo artikulirala v »veliki vojni«, ki so jo želeli tudi fanatiki, kot je bil D’Annunzio, nato v eskadrističnem in obmejnem fašizmu, začenši s požigom Narodnega doma v Trstu, s prisilno italijanizacijo Slovencev in Hrvatov, s slovenskim odporom TIGR/Borbe z metodami, ki so veljale za teroristične, vendar ne drugačne od tistih iredentističnih »junakov«, z represijo režima, posebnimi sodišči, streljanjem in nato drugo svetovno vojno, italijansko invazijo na polovico Slovenije, jugoslovanskim uporom pod vodstvom Titovih komunistov, grozodejstvi okupacijske vojske nad civilnim prebivalstvom. In potem zmaga partizanske vojske, revolucionarni teror, foibe, represija, aretacije, maščevanje. Vrtinec nasilja, ki ga Pupo mojstrsko opisuje, vključuje predvsem bralca, ki ima vsaj najmanj zgodovinskih predstav ali je na nek način povezan s temi deželami prek staršev ali starih staršev. Pupo nikogar ne podcenjuje in predvsem zna kontekstualizirati v kronološkem smislu. Na srečo to počnejo tudi drugi italijanski zgodovinarji in pisatelji, vendar tudi oni v brezbrižnosti politike, ne da bi mogli vplivati na nacionalne in nacionalistične mite, ki so jih sprejele vlade in establišment. Antonio Scurati je to storil z vrhunsko in dokumentirano literaturo v sagi o Mussoliniju. To je storil torinski zgodovinar Eric Gobetti, ki je pisal o italijanskih vojakih in partizanih Garibaldijeve brigade v Črni gori, ki jih je Italija pozabila ali celo smatrala za izdajalce, ker so po 8. septembru 1943 prešli na stran Titovega jugoslovanskega odpora. To počnejo različni mejni zgodovinarji, ki veljajo za bolj pristranske, saj so levičarji ali Slovenci; Alessandra Kersevan, Jože Pirjevec, Gorazd Bajc, Borut Klabjan in drugi. Pred nekaj tedni je italijanski pisatelj in zgodovinar Alessandro Barbero gostoval na Slovenski televiziji in v oddaji Intervju, intervjuval pa ga je Janko Petrovec, ki je že nekaj let briljanten dopisnik TVSLO v Rimu. Barbero, ki ga v Italiji ni treba posebej predstavljati, je prav tako govoril kot zgodovinar proti plimi, ne da bi posvečal pozornost domoljubnim dolžnostim, nacionalnim mitom, dejansko prikazal številne laži, nedoslednosti in izrazil zaskrbljenost zaradi revizionizma, ki gre zdaj celo ali zlasti v Italiji tako daleč, da kriminalizira odporniško gibanje in antifašizem ter meni, da so Alpini Julije mrtvi v Rusiji. državo, ki so jo napadli skupaj z Nemci po Mussolinijevem ukazu, junaki in mučenci, ki so padli za našo svobodo. In ne dvomi o mitu o veliki vojni; leta 1915 je bila Italija tista, ki je po dolgih oklevanjih, preobratih in oportunističnih izračunih napadla Avstro-Ogrsko cesarstvo in predstavila iste argumente, ki so februarja 2022 Rusijo pripeljali do napada na Ukrajino; tiste, ki so osvobodili, odrešili Italijane, ki so bili “slabo obravnavani” v cesarstvu. Barbero podrobneje z malo ironije; Rusi pa so bili v Ukrajini obravnavani slabše kot Italijani v Avstro-Ogrski. Vendar pa ta tipična imperialistična vojna, ki je bila komaj zmagana skupaj z zavezniki in s številnimi smrtnimi žrtvami in posledičnimi ozemeljskimi frustracijami, še danes velja za »veliko«.

Kaj se lahko naučimo iz grenkih zgodb o naših obmejnih območjih, ki so jih pripovedovali ugledni, intelektualno pošteni zgodovinarji, v vznemirljivi in vse bolj distopični resničnosti, zaradi katere jo celo miren državnik, kot je predsednik Mattarella, primerja z neugodnim letom 1914? Resničnost, sestavljeno iz plazečih grozot, strahov in paranoje, vojnih hujskaških instinktov, oboroževalskih špekulacij, vojn za položaje, vojn za iztrebljanje, genocida. S paradoksom, da so tokrat v živo, skoraj kot resničnostni šov, nosilci države, ki je bila rojena leta 1948, da bi ublažila krivdo Evrope, ki je nastala iz Velike vojne, omogočila holokavst, veliki, sistematični nacistični pokol Judov. Genocid. Morda pa tudi zato, da bi Zahodu zagotovili zadnjo zvesto in učinkovito enklavo, kolonialni ostanek na Bližnjem vzhodu in v arabskem svetu. In da bi zapolnili navidezne paradokse, tukaj so dediči včerajšnjih mučiteljev, neofašistov, neonacistov, skrajne verske desnice, ki v imenu islamofobije navijajo in se veselijo Izraela Netanjahujev, Ben Gvirjev, Smotričev, Yorama Hazonyja, ki obtožujejo antisemitizma (njih?) tiste, ki kažejo solidarnost, med njimi pa tudi številne demokratične in napredne Jude z mučenim palestinskim ljudstvom. Sprašujemo se, kako je mogoče, da zgodovina ni ničesar naučila, da je toliko otrok in vnukov včerajšnjih žrtev postalo današnji mučitelji in krvniki ter z odprtimi rokami pozdravljajo podporo skrajne desnice in se z njimi poistovetijo. In zakaj Evropa in Združene države, katerih demokratični mit dokončno propada z Donaldom Trumpom, na stari celini pa s pendreki nemške policije, cenzuro, hinavščino in tišino voditeljev EU, ne vedo, kako se odzvati in spet ukrepati, ampak z ostrimi disonancami hrepenijo o veliki obrambni vojni proti Rusiji in njenemu imperializmu.

Zgodovina nas uči, da lahko nacionalizmi postanejo zelo grda zver. V preteklosti je dober demokratični in idealistični nacionalizem Mazzinija in Garibaldija kmalu postal imperializem, kolonializem in nato fašizem. Enako se dogaja s sionizmom, ki se je v Evropi rodil iz ideje svetopisemskega okusa avstrijskega Juda Theodorja Herzla, z značilnimi značilnostmi risorgimento-nacionalističnih gibanj, vendar je na koncu s sokrivdo stalne vojne favoriziral svoj notranji rasistični tok – tok izvoljenega ljudstva – in posledično fašističen. Vendar bi lahko bilo drugače, če bi Izrael ubral pot miru, kompromisa, dveh narodov v dveh državah in sožitja med Izraelci in Palestinci, ki so jih sledili inteligentni, pragmatični in daljnovidni politiki, kot sta Yitzhak Rabin in Jasser Arafat. Toda zgodovina, kot smo videli, je lahko večino časa zelo grenka. Rabina je ubil sionistični fanatik. V Gazi je nepopustljivi Hamas zmagal proti PLO in s pomočjo Netanjahuja. Ostalo je zdaj novica.