IZ LJUBEZNI ALI INTERESA?

piše ANDREA BELLAVITE

Evropska prestolnica kulture je kot seme, vrženo v zemljo. Kljub tisočim pobudam, navdušenju in razočaranjem je bilo in ostaja sporočilo zelo močno: dežela, ki sta jo pretresli dve svetovni vojni, ki sta jo sprožili nacionalizem, rasizem in nacifašizem, se zdaj Evropi in svetu postavlja kot zgled sobivanja med raznolikostjo, konkretno solidarnostjo ter potencialom za mir in pravičnost. Vsi vemo, da gre hkrati za »že« in »še ne«. Seme bo vzklilo, zraslo in postalo drevo, list, cvet in plod, če se bo vsak državljan, ki se zaveda svoje posebne odgovornosti, resnično počutil »Goričana«. Vsak bo strastno ponudil svojo zgodovino, kulturo, svetovni nazor in jezik drugemu.

Ja, celo jezik – ali morda predvsem jezik – še vedno predstavlja pomembno in včasih nepremostljivo oviro v glavah ljudi. Dejstvo je, da večina prebivalcev Nove Gorice – čeprav odstotek upada – dobro zna italijansko. Starejši so se je naučili na težji način, živeli so pod okupacijo Kraljevine Italije in jo nato učili svoje otroke. “Mlajši” ljudje, rojeni med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, so se je naučili z gledanjem oddaj Tele Capodistria ali italijanskih televizijskih kanalov. Med prebivalci Gorice, seveda razen tistih, ki so del slovenske manjšine v Italiji, je treba priznati, da zelo malo ljudi tekoče govori slovensko. Majhen del ljudi “tvega” Dober Dan ali Hvala, ko gredo na bencin. Nekaterim uspe razumeti in se sporazumevati v nekakšni pasivni dvojezičnosti (govorim svoj jezik, razumem pa tvojega), toda Italijane, ki tekoče govorijo slovensko, lahko dobesedno preštejemo na prstih ene roke. Tako ne bi smelo biti! To je najbolj očitno, če ne celo najpomembnejše od vseh “še ne”. In ne pretvarjajmo se, da ni vzajemnosti, saj je v Gorici nekaj dvojezičnih napisov, v Novi Gorici pa skoraj nič. Kdor to trdi, se verjetno še nikoli ni sprehodil po Bevkovem ali Kardeljevem trgu in se resnično ozrl naokoli. Prav tako ne upošteva, da je v Italiji sicer močna slovenska prisotnost, v Novi Gorici pa praktično ni maternih govorcev italijanščine … Razen tega, jasno je, da je pravi problem premagati brezno razlik z novo koncepcijo učenja jezikov in šolske politike.

Ja, ker se je pomembno vprašati ne le “kako”, ampak tudi “zakaj” se učiti jezika drugega, pri čemer se zavedamo, da Evropska unija priporoča, da se obmejna območja osredotočijo na poučevanje lastnega jezika, jezika soseda in angleščine kot “sredstva”, s katerim se lahko izrazijo v preostalem svetu. Veliki Ivan Illich v svoji pozabljeni, a pomembni in provokativni knjigi Zrušite institucije, Opozoril je, da se lahko jezik drugega naučimo bodisi iz interesa bodisi iz ljubezni. V prvem primeru gre za nasilno dejanje: vstopim brez trkanja in prevzamem najbolj individualne načine, kako se oseba predstavlja v skupnosti, v kateri živi. To storim le zato, da si zagotovim službo ali vsaj zaslužim da lahko v družbi preživim. V zadnjem primeru pa mi drugi odpre pot, da “vstopim” v globine njegove intimnosti in me nežno povabi, da postanem del njegove zgodbe in njegovega načina izražanja, kar je mogoče doseči le v ljubeči in naklonjeni dimenziji. Preprosto povedano, podeljujem ti privilegij, da vstopiš vame, v moj način bivanja in mišljenja, in ti ljubeče ponudim tisto, kar pripada meni in mojemu ljudstvu; vabim te, da se odpreš tako, da sprejmeš to dragoceno darilo.

Poleg Illichevih predlogov je treba to vprašanje obravnavati tudi na politični ravni, z zelo konkretnimi odločitvami. Nekaj ​​primerov?

Lahko bi si želeli obstoja večjezičnih šol po zgledu Gimnazije Celovec/Klagenfurt, kjer pouk poteka v nemščini, slovenščini, italijanščini in angleščini, tako da lahko učenci po končanem šolanju razumejo in govorijo vsakega od teh jezikov.

Sprejeti bi bilo treba odločitev o uvedbi slovenščine kot učni jezik v vseh italijanskih šolah v Gorici in italijanščine v vseh slovenskih šolah v Novi Gorici.

Prav tako je treba izpostaviti vse pogostejše prošnje italijanskih staršev za vpis svojih otrok v slovenske šole, predvsem pa potrebo po vsakodnevnem sodelovanju med šolama v Novi Gorici in Gorici, da bi ponudili večje možnosti in svobodo izbire čez meje.

V izobraževanje odraslih bi bilo treba v sodelovanju z univerzami in usposobljenimi učitelji vložiti znatne naložbe. Veliko dela je že v teku, med številnimi bi lahko navedli na primer zelo krepostne pobude, kot so pobude za medsebojno razumevanje, predlagane v okviru Epicenter ali kavarne Maks knjigarna, tiste, ki potekajo v obeh slovenskih knjižnicah v Novi Gorici in Gorici, tiste, ki jih promovira Kulturhaus v Casa Ascoli, upravljavci spletne strani Slovely.eu ali odlični založbi QuduLibri in ZTT za promocijo kulture. Tudi lokalne oblasti bi lahko spodbujale takšne pobude in ponujale druge priložnosti, s katerimi bi podpirale učitelje in študente pri širjenju zahtevnih tečajev, ki lahko čim več ljudem omogočijo, da presežejo zgolj formalnosti.

Casa Ascoli? Da, to je tudi sedež Furlanskega filološkega društva. Potem ko je Gorica izgubila svoje judovske in nemške korenine, se mora trdno oklepati in podpirati svoje zgodovinske in sodobne furlanske korenine. Tako temeljnega dela regionalne tradicije ne smemo izbrisati, saj bi se lahko vsi seznanili s pomembnimi literarnimi osebnostmi iz preteklosti, kot so Pietro Zorutti, Ugo Pellis, Pier Paolo Pasolini, in iz novejšega obdobja, kot so velikan Celso Macor, prikupna Anna Bombig in mnogi drugi, da ne omenjamo – da ne bi koga pozabili – širokega nabora živečih pesnikov in avtorjev.

Ob vsem tem ne smemo pozabiti na nove Goričane, ki prihajajo z vseh celin in na bregove reke Soče prihajajo iz nuje ali po lastni izbiri. Tudi oni so del Skupnosti in njihova kulturna, jezikovna in verska edinstvenost je lahko in mora biti dediščina vsakega posameznika. Gre za čudovito bogastvo občestva v praznovanju lepote raznolikosti. Vsake raznolikosti, ki jo vsak človek je in nosi v sebi.