“BREZ DOMOVINE” GABRIELE POLO. KO ROMAN LOVI ZGODOVINO
avtor LUCIO FABI
“Mama, kaj je naša država?”
“Tukaj, kjer sva se rodila in živiva…”, odgovori Maria Luigia, ga zaskrbljeno pogleda in mu pove najbolj očitno stvar.
“Ampak ne… Mislim… smo mi Italijani? Avstrijci? Pol-Slovani? Ali kaj?”
Njegova mama se pomiri, ni postal nor niti pijan.
“Ah, v tem smislu… Mah! Robe de siori…”. Stvari za gospode, za bogate. “Za tiste, ki imajo toliko idej in malo misli…”, zaključi govor in nadaljuje s polento.
Gabriele Polo, “bisiacco” (rojen v San Canzian d’Isonzo), preseljen v Rim, novinar in pisatelj, režiser “Il Manifesto” od 2003 do 2009, je pred kratkim izdal zgodovinski roman o zgodbi dveh bratov “cantierini”, “brez domovine” oziroma otrok socialno-internacionalističnih sanj, Francesca in Luigija. Mejna zgodba, sestavljena iz strasti, trkov, želja in ideologij, ki se odvija v tistem “kratkem stoletju”, ki ga dobro poznamo, je živela zelo intenzivno med tovarno in svetom, ki ga preoblikujeta dve svetovni vojni.
Zgodba Francesca, Luigija in njihove družine predstavlja pot skupnosti, ki z delom skuša premagati stoletja staro marginalnost, rezervirano za kmete.
Ladjedelnica Cosulich, podjetniki, ki so od začetka dvajsetega stoletja “ustvarili” tovarno in delavsko mesto s paternalističnim pravilom, so predstavljali priložnost za mlade iz okolice, da se osvobodijo revščine. Skupaj s plačo so pridobili veščine in družbeno vest, ki jih je vodila k izzivanju odločitev šefov in pogosto k spreminjanju časa in ritmov proizvodnje. Velike ladje so plule po morju, v ladjedelnici je rasel organiziran delavski socializem, s katerim so se morali šefi sprijazniti.
Iz revne družine prihaja njegov oče Adelchi, mornar, zaradi nevihte brez čolna, s katerim je prevažal gramoz z Isonza v Trst, njegova mati Marija Luigia se vsak dan bori za kosilo in večerjo, v ladjedelnici Francesco iz “vrč warmmerja” postane specializiran delavec na stružnici. Pozna svoje tovariše, razume, da je del kolektivne zgodovine, da se svet lahko izboljša. Vojna, velika, vse to prekine. Francess. ko je poslan v Galicijo z avstrijsko vojsko, njegova družina je premeščena v begunsko taborišče v notranjosti, ker je država, v kateri so živeli, zasedena s strani italijanske vojske, postala zaledje bojišča. V jarku Francesca reši slovenski Boris, tovariš iz ladjedelnice, ki ga najdejo v enoti. Skupaj, kot ujetnika Rusov, živijo velike sanje boljševistične revolucije, ki bi jih radi ponovno uresničili, ko se vrnejo v domovino, medtem pa v Italijo in ne več v Avstrijo.
Resničnost se pokaže povsem drugače. Gradbišče, ki ga je obnovila družina Cosulich, je spremenilo svoj videz, tradicionalne delavce delno nadomesti delovna sila iz Kraljevine, vključno z mnogimi “Gallipolini”, ki jih je hierarh Starace (Galipoli) želel “razredčiti” socialistični in revolucionarni duh na gradbišču. Prevladujoči fašizem prisili socialiste in komuniste, da delujejo skrivno znotraj in zunaj tovarne, Francesco pa še naprej upa na socializem. Boris, zatiran kot celotna slovenska skupnost v jeziku in družbenih pojavih, se bo na koncu preselil v novo jugoslovansko državo. Luigi, zdaj najstnik, “Scaldabrocche” v tovarni, igra nogomet v ladjedelniški ekipi, druži se z mladimi svojih let, hodi na zabave, ki jih organizira Cosulich. Vse to povzroča trenje in nesoglasja med bratoma, ki jih razredčujejo njuna mati in Giovanna, Francescova mlada žena.
Ladjedelniška kriza tridesetih let, ponovni pojav fašizma znotraj in zunaj ladjedelnice ter nazadnje vstop Italije v vojno in invazija na Jugoslavijo so utrdili duh odpora bratov, ki sta septembra 1943 sodelovala v partizanskem boju proti vstopu Nemcev v Gorico. Luigi se je kasneje pridružil jugoslovanskemu odporu in se ob koncu konflikta smiselno odločil oditi v Jugoslavijo, da bi skupaj z 2000 ladjedelniškimi delavci zgradil novo komunistično državo. Nekaj mesecev kasneje se je vrnil, ko so mednarodni dogodki spremenili v sovražnike Titovega socialističnega režima. Zaporu je pobegnil zahvaljujoč Borisu, ki je postal pomemben v federaciji, vendar se ni mogel vrniti v državo, saj je bil neuvrščeni komunist. Moral je poiskati zatočišče na Češkoslovaškem, od koder se je leta 1968 vrnil razočaran. Francesco na gradbišču prehaja skozi protislovja povojnega obdobja, ostaja zvest socialistični ideji. Brata se ponovno srečata ob kozarcu vina. Kako bo šlo, se sprašujeta. “Bomo videli.” Smo na pragu leta ’68, ko so se ljudje še znotraj in zunaj tovarne borili za boljšo družbo. Danes gradbišče izgleda kot velik Moloh, sposoben pogoltniti vse in vsakogar. Krivda je bila morda na strani tistih, ki so prišli za njimi, a: “To je napredek, dragi!”