NEMIRNA SVOBODA

avtorice LORELLE KLUN

“Nekega avgustovskega večera sem uredil stvari, on me je čakal pri oknu svoje sobe, prečkal sem celo lopo postaje bos in vstopil v njegovo hišo, ki je bila na drugem koncu moje.
S pomočjo njegovega brata Uga smo pobegnili s kočijo v majhen hotel zunaj mesta.” 1

Tako Rosa Quasimodo, sestra pesnika Salvatoreja, pripoveduje o svoji “fuitini” z Eliom Vittorinijem, ki je bil takrat dojeman kot muhast in uporniški ter posledično nepriljubljen v družini. Bilo je leto 1927 in popravni zakon ni bil dovolj, da bi pomiril govorice, tako zelo, da sta se kmalu zatem preselila v Gorico, kjer sta ostala nekaj let.

Umetniški projekt »Nemirna svoboda. Potovanje z Eliom Vittorinijem in Roso Quasimodo med pobegi in obmejnimi bivanji«, ki ga kurirajo Livio CarusoDDS, Kulturno društvo za sodobno umetnost »Prologo« iz Gorice in Svobodna umetniška skupina »Linea 180«, črpa navdih iz srečanja Rose in Elia ter ustvarja razstavo, ki združuje kiparstvo, slikarstvo, fotografijo, založništvo in literaturo.

Prva faza razstave bo potekala od 8. septembra do 2. oktobra 2026 v muzeju knjižnice “Elio Vittorini” v Syracuse, ob 60. obletnici Vittorinijeve smrti (1908–1966) in prejema Nacionalne literarne nagrade Elia Vittorinija; ob stoletnici prihoda para v Goricijo se bo razstava preselila v Kulturni center “Lojze Bratuž”.
Katalog, ki sta ga izdajala Lithos Editrice iz Rima in Libreria antiquaria Drogheria 28 iz Trsta, skupaj z deli sodobnih umetnikov, predstavlja dragocene zgodovinske in dokumentarne prispevke, začenši z analitično rekonstrukcijo bivanja v Gorici, ki jo je uredil Marco Menato. Par je sprva bival v penzionu Ursich, nato pa se je preselil k Rosinim staršem (njen oče je zapustil mesto postajnega mojstra v Sirakuzi, da bi se izognil “škandalu” fuitine), na Piazza Tommaseo, znan kot Piazzutta, in nato na Via dei Leoni 21. Čeprav se je Elio v naslednjih letih preselil v Firence, je Gorica predstavljala varno zatočišče za Roso, tako zelo, da je tu leta 1934 rodila tudi svojega drugega sina Demetria.
Poleg Menatovih besedil iz sedeža gospodarske zbornice Venezia Giulia v Gorici obstaja obsežna dokumentacija o trgovini z radijskimi telefoni, ki sta jo na naslovu Corso Verdi 32 odprla Vincenzo in Gaetano Quasimodo, brat in oče Rose. Vincenzo, inženir, ki je našel službo na Oddelku za gradbeništvo v Venezia Giulia in se je že leta 1926 naselil v Gorici, je prav tako začel sodelovati z revijo “Squille Isontine”. Antonella Gallarotti2 v svojem besedilnem prispevku “Frammenti goriziiani di Salvatore Quasimodo” navaja Vincenza kot posrednika med revijo Gorica in Salvatorejem Quasimodom: v majski številki iz leta 1926, shranjeni v Državni knjižnici v Isontini, se pojavi pesem “La càtarsi”, v kateri pesnik dialogira z reko: “Videli te bomo ponižnega pri ustju, / klečečega pred morjem, ki ne skrbi / za živo simfonijo tvojega glasu / ki je celo sneg bitje.” Odmevi reke Anapo se nato zdijo idealno odmevati v Isonzu, ki visi med Sicilijo in Gorico.

Po nekaj letih so nemirnega Vittorinija pritegnila druga mesta: začel je delati za revijo Solaria in se preselil v Firence: “Ne morem več ničesar početi sam. In nikoli ne bom ničesar počel, če bom moral biti ves čas sam. […] Se vračaš? Ne, ne bom se vrnil… Tudi tukaj boš v redu… Tudi ti si pameten in tukaj si lahko srečen med mnogimi ljudmi, ki te poznajo, med mnogimi prijatelji… 3”
Tako sta se Rosa leta 1930 skupaj s sinom Giustom pridružila možu v Firencah; sprva so bili nastanjeni v hiši Pasqualeja Sgandurre, Eliovega strica, učitelja in znanega kiparja. Rosa sama v svojih spominih pripoveduje: “Bilo je polno kipov. Ponoči je mesečina pronicala skozi okna, kipi pa so nas tako prestrašili. Podnevi je mali Giusto ponujal sladkarije, da bi se prikupil kipom, in jih pustil na podstavkih.4”
Da bi podrobneje raziskala dogodke para, Marilisa Bombi razmišlja o tem, ki v besedilu iz svojega podcasta “Voices from the border” prav tako pripoveduje o počasnem razkroju ljubezni. Vittorini, ki je bil uveden v literarno in kulturno okolje tistega časa, se je vse bolj navezal na Ginetto Varisco, ki jo je spoznal leta 1932, kar je vzbudilo Rosino stisko: “Če meniš, da se lahko vrneš k meni z naklonjenostjo in dobroto, stori to, če ne, iz usmiljenja, iz ljubezni do Boga, za človeško dobrodelnost. Pusti me pri miru – za vedno –. Ne bom se sprijaznil, a se bom navadil.5”

Razpoke in nesporazumi so se skozi leta poglabljali, dokler ni prišlo do ločitve, a med njima je ostala naklonjenost, ki se je razpletala skozi Vittorinijevo militantnost v odporu, se uprl fašizmu in se soočil z bolečino prezgodnje smrti najstarejšega sina.

Zgodovinske in ikonografske raziskave, besedila in dokumenti so navdihnili vse umetnike, ki so se pridružili projektu: vsak je obravnaval določene teme in jih zavrnil po svojem izraznem jeziku.

Tema potovanj se ponavlja v mnogih delih. Železnica posebej, poleg tega, da je delovno mesto očetov Rose in Elia, prevzema več vrednot: vlak in tirnice predstavljajo ne le fizično in geografsko pot, temveč tudi notranjo, kulturno in evolucijsko pot Rose in Elia.

Sicilijanska umetnica Francesca Graziano v svoji gravuri na linolejski plošči “Like the track” pripoveduje o “zgodbi, ki se je začela ob tirih, dveh vzporednih črtah, ki se nikoli ne srečata, a se odločita nadaljevati v isto smer”.

Diptih v olju in mešanih medijih na platnu avtorja Livia CarusoDDS predstavlja tako potovanje para v Goricijo kot pot do njune ločitve; na platnih se poleg drugih simbolov pojavlja ime Erica, protagonistka romana “Erica in njeni bratje”, hkrati pa predstavlja dekle, ki ga je Vittorini skozi okno Piazzutine hiše v Gorici videl mimo.

Tudi na digitalno obdelani fotografiji Franca Spanòja se pojavi vlak, raznesen z zamegljenostjo, in napisom, ki je kot vedno aktualen: “Kultura ni poklic za peščico: je pogoj za vse, ki dopolnjuje obstoj človeka”. Dve puščici nato kažeta na Goricijo na eni strani in Viale Gorizio na drugi; slednji naslov je bil zaradi nenavadnih naključij usode Vittorinijevo zadnje prebivališče v Milanu.

Srečanje duš, ljubezen, nasprotovanje družbenim konvencijam tistega časa so navdihnili druge umetnike: Cristina Suligoi je ustvarila akril na lesu, v katerem par po pobegu čaka na zoro: njun stisk je prežet z napetostjo, ki kot da osvetljuje temo, “objem vzdolž avgustovske noči, v kateri se čakanje, želja, strast in strah proti negotovi prihodnosti, a polni obljub, prepletajo”.

Vera Elvira Mauri na velikem platnu “S kovčki proti Gorici” prav tako opisuje objem pred potovanjem: Rosa, gledana od zadaj, je oblečena le v tiskani papir, da poudari, kako sta obe gojili globoko strast do literature, poezije in svobode mišljenja.

Delo Giosuèja Lizzia prikazuje par ob vaški ulici; jasna ločitev med svetlečimi stožci uličnih svetilk in drugimi kromatskimi ozadji ustvarja nekakšen varen “arhipelag”, znotraj katerega se obe figuri gibljeta, kot da pot prečka sovražno temo, ki prehaja z otoka na otok.

A ljubezen se lahko razkrije tudi kot krhka oblika, prečkana z izvirno razpoko: fotografski diptih “Chrysalises” avtorice Lorelle Klun raziskuje odnos med Roso in Eliom, doživljen kot prehod, razdalja in preobrazba; obe telesi nato zasedata isti prostor, a v različnih čustvenih časih.

Angelo Simonetti je ustvaril stisnjeno penasto skulpturo “ROQUELVI”, katere naslov izhaja iz anagramov Rose Quasimodo in Elia Vittorinija; v obliki je vstavljal simbole, ki pripovedujejo zgodbo para, kot so seme Samare, simbol potovanja, konica in kaplja črnila, simboli pisanja in zgodbe, ki se razpletajo med preteklostjo in sedanjostjo.

Med umetniki pa so tudi tisti, ki so svoje raziskave usmerili v figuro Vittorinija, ki velja za enega najbolj reprezentativnih intelektualcev italijanske kulture dvajsetega stoletja: slikarka Giuliana Susterini v svojem enkaustističnem pastelu “Naslednja postaja Gorica” na črtasti tabli vstavlja simbolne elemente, kot je vlak, ki spominja na pobeg in potovanje, ter rdeč nageljn na kupu pisateljevih knjig: cvet ne predstavlja le ljubezni do Rose, temveč je neposredna referenca na znameniti roman.

Pranvera Gilaj z delom “Potovanje”, narejenim z akrilom in mešanimi mediji, nam ponuja intenziven portret Vittorinija: “Kos svetlobe, dim med tvojimi prsti./Tema Sicilije, ki postane spomin. /Onkraj temnega morja, po tirnicah severa./Če je življenje potovanje, zgodovina pride na Gorico.”

Vittorini je bil tudi ključna osebnost v založništvu: režiral je serijo “I gettoni” za Einaudi, kjer je odkril in lansiral avtorje, kot so Italo Calvino, Beppe Fenoglio in številne druge nastajajoče pripovedovalce drugega povojnega obdobja; med številnimi znanci je izmenjeval tudi pisma z Biagio Marinom, pesnikom z močno jezikovno in regionalno identiteto, ki je zelo pozoren na civilno in poetično dimenzijo besede. Daniele Bredeon se v svojem slikarskem delu osredotoča na ta odnos in citira Marinove verze: “Solo ‘l sol al suo logo, fermo, difuso, ne l’azuro” (Samo sonce ima svoje mesto, še vedno, varno, izgubljeno v modrini).

Francesco Imbimbo s knjigo “At the the roots of culture” izbere risbo s svinčnikom in fade risbo na papirju, ker, kot sam pravi, “Vittorinijeva je Italija v črno-beli tehniki in ne bi je mogel prikazati v barvah, ne da bi izdal najbolj pristno osebnost”. Imbimbo izkazuje poklon ne le intelektualcu, ki je trdil, da ima avtonomijo kritičnega mišljenja do vsake ortodoksije, temveč tudi jezikovnemu eksperimentatorju, ki je s svojim slogom prekinil z italijansko pripovedno tradicijo devetnajstega stoletja.

Vzemimo na primer Pogovor na Siciliji, alegorični in vizionarski roman, napisan v močno ritmičnem in simbolnem prozi. Gre za delo, ki napoveduje povojne teme in občutke, in ki v izdaji iz leta 1953, ilustrirani s fotografijami Luigija Crocenzija, predlaga, da podoba, ki ni več podrejena besedi, pred svojim časom.
Zaradi razpoložljivosti CRAF, Raziskovalnega in arhivskega centra za fotografijo Spilimbergo, je bilo mogoče dostopati do opazne zbirke Luigija Crocenzija in izmenjave pisem med fotografom in Vittorinijem.

Poseben del je nato posvečen dvema mojstroma: Sergiu Altieriju in Vittoriu Balconeju, protagonistoma umetniške scene od druge polovice dvajsetega stoletja do danes.

Sergio Altieri, rojen leta 1930, prikazuje tempero na platnu, ki je bila sprva imenovana “Rosa”, kasneje spremenjena tako v simbolnem kot vizualnem smislu, da bi bolj ustrezala sicilijanski kulturi. Deklica, ki je bila prej oblečena v roza, se je tako pokrila s črnim šalom, skoraj da bi se zlila z mračnim ozadjem, in postala “otroška nevesta”.
Vittorio Balcone, rojen leta 1939 v Tripoliju, je kipar, ki živi v Gorici od leta 1967. Njegova “Rosa in Elio. Preprečena ljubezen” je sestavljen lesen relief, ki s svojimi krožnimi, organskimi in spreminjajočimi se oblikami želi ustvariti povezavo med Sirakuzami in Gorico; prav dva človeška profila v središču kompozicije postavljata simbole in elemente v dialog.

Livio CarusoDDS, kustos razstave, poudarja, da projekt ni zaprt in vnaprej pripravljen paket, temveč se lahko (mora!) širi in raste skozi čas, skozi interdisciplinarna sodelovanja in prispevke. Prostor je nato tudi za poezijo Giovannija Fierra: “Moški in ne in da in morda je zima blaga / v rokah in prstih, ki štejejo do / malega , nohta, ki ostane v duši / in vsakič sposobnost biti srečen, takrat / in šele takrat ima vse pomen / če se ime in priimek izgovarja / bližje pozabi ljubezni … 6”

Namen je ustvariti ne le “nekakšen multidisciplinarni koncert, ki je namenjen predstavitvi teme, obravnavane na najbolj plastičen način”, ampak tudi ustvariti široko in skupnostno komunikativno dimenzijo.

1. Rosa Quasimodo, Tra Quasimodo e Vittorini, ur. Lunarionuovo, 1984
2. Antonella Gallarotti, “Frammenti goriziiani di Salvatore Quasimodo” v La libertà irrequieta. Potovanja z Eliom Vittorinijem in Roso Quasimodo med pobegi in bivanjem na meji, 2016; prvotno objavljeno v Borc San Roc, 2020
3. Pismo Vittorinija njegovi ženi, 1. 6. 1930, v Tra Quasimodo e Vittorini, str. 88
4. Rosa Quasimodo, ibidem
5. Rosa Quasimodo, ibidem
6. Giovanni Fierro, “Civilna dežela”, Ostati na Vittorinijevi strani – 2