Rivista – Revija št. 122

Articoli dell’edizione 122 – Febbraio 2026

Vprašanje večjezičnosti je ena od konstatnih vročih tematik našega prostora.

Evropska prestolnica kulture je kot seme, posejano v zemljo. Kljub tisočim pobudam, navdušenju in razočaranjem je bilo in ostaja sporočilo zelo močno: dežela, ki sta jo pretresli dve svetovni vojni, ki sta jo sprožili nacionalizem, rasizem in nacifašizem, se zdaj Evropi in svetu postavlja kot

Io sono Marta Donnini, non Marta Dovòl. Rispondevo sempre così alla scuola dell’infanzia, quando le maestre tentavano di placarmi senza che me ne rendessi del tutto conto.

prednikom so jezik rezali jaz svojega s trakom žvečilnim gumijem ali s tem kar dobim skupaj prilepljam ker je v kose razbit delček tu delček tam zato ga rojaki ne slišijo ne vidijo delček tu delček tam ko mi odgovorijo buongiorno na moj dober dan

Učitelje slovenščine na univerzah v Italiji izredno veseli pobuda, da napišemo kratek povzetek o naših katedrah za Isonzo-Soča, saj je bralstvu prav gotovo dosti neznanega in morda se med informacijami najde tudi kakšno prijetno presenečenje.

Slovenska književnost v Italiji nastaja v prostoru, kjer je jezik hkrati vsakdanje orodje in simbol, ki povezuje skupnost. Jezik in književnost tukaj nikoli nista zgolj estetski pojav.

Ko je govora o jezikih, bi vsakdo najprej pomislil, da se bo članek z “učenimi“ razlagami dotaknil jezikovnih različnosti na nekem teritoriju, kot je naš goriški.

Konferenca je črpala navdih iz večjezične in večnacionalne identitete čezmejnih ''mest dvojčic'' Nove Gorice in Gorice, in se je vračala k ideji, ki je v središču vseevropskega projekta Eurozine: prevajanje, kot sredstvo za oblikovanje čezmejne javnega prostora.

V srečanju z umetniškim delom je nekaj nenavadno intimnega. Gre za tisti trenutek, ko se ustavimo pred sliko, kipom ali instalacijo in se nekaj v nas premakne.

Tako se največkrat dogovarjamo s sovrstniki in prijatelji, ko se povabimo na kavo. V kratkem vprašanju se skrivajo vsaj tri plasti našega prostora: slovenščina, primorski polglasnik in italijanski “caffè”.

V zvezi z vidno, pa tudi slušno uporabo slovenskega jezika v javnosti smo že velikokrat povedali, opisali, orisali in opevali zelo pestre inačice njunih pojavnosti, a njuna slišnost in vidnost čedalje bolj toneta v globine tišine in slepote.

»Družbo definirajo meje, kulturo definira horizont«, s tem stavkom Jamesa P. Carsa (ameriškega profesorja zgodovine in literature religije) sem pogosto zaključevala predstavitve koncepta in programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica.

V osrčju prostranega Trnovskega gozda, na 965 metrih nad morjem, leži vas Lokve – nekdaj znano smučarsko središče Goriške na zahodu Slovenije.

Obstajala so velika pričakovanja, da bodo različne pobude, načrtovane za leto 2025, leto, ko bosta Nova Gorica in Gorica evropski prestolnici kulture, prispevale k širjenju in nadaljnjemu poglabljanju znanja o edinstvenem kulturnem in zgodovinskem značaju obeh mest.

Vizualni jezik je spontana in neposredna oblika komunikacije: omogoča nam, da neposredno posredujemo koncepte, ideje, predstavitve ali preprosta sporočila.

Na pasu zemlje, ki ga na severu omejuje Nadiža, na vzhodu Soča in na jugu morje, že dolgo živi družbena skupina, ki čeprav se nahaja v Italiji, govori slovensko.

21. februarja bodo številni prebivalci Monfalcona praznovali tudi mednarodni dan maternega jezika, ki ga je OZN ustanovil za spodbujanje večjezičnosti in spoštovanja maternih jezikov.

Če uporabimo Luno kot metaforo, če je Gap the Mind povabilo k raziskovanju (mentalnega) prostora, usmerjanje opazovanja k njegovi temni plati obljublja (tudi glasbeno gledano!) odločno bolj zanimivo preiskavo.

Od konca habsburške imperialne izkušnje jezik na goriškem območju ni več preprosto orodje komunikacije: postal je in še vedno je politično sredstvo, označevalec pripadnosti, simbolno bojišče, odprta rana, prikrita kot normalnost.

Zdaj, ko je konec, se postavlja vprašanje: kaj za vraga je ta evropska prestolnica kulture pomenila za Novo Gorico in Gorico? Mislim, kaj je v resnici pomenila, kakšne globoke spremembe je prinesla v obeh skupnostih, katere procese je sprožila na vseh ravneh, poleg

V 19. stoletju je Gorica postala pomembno industrijsko središče, povezano s tržaškim pristaniščem z velikimi industrijskimi naložbami Piedimonte in Straccis, ter trgovsko središče obsežne province. Na predvečer prve svetovne vojne je imela 30.000 prebivalcev.

Da sta zgodovina in posledično zgodovinopisje nenehno vreli magmi, v kateri ne more obstajati »cona udobja«, ki bi jo zagotavljala politika, nas spominja intenzivna knjiga Alessandre Kersevan Porzûs z naslovom 1945 – Gladio Trials on the Eastern Border, ki je lani izšla pri založbi Kappa

Konec prve svetovne vojne je za Italijo prinesel obdobje velike politične in družbene negotovosti: zmago, ki je bila za nekatere »pohabljena«, veliko kolektivno žalovanje prebivalstva ter skrajno in nasilno nasprotovanje različnim ideologijam in političnim gibanjem.

Prijatelj je vztrajal, da preberem knjigo, ki pripoveduje temno zgodbo o Sloveniji. Zgodbo, ki mi je ni znana, čeprav se je odvijala v zadnjih letih, po razglasitvi neodvisnosti države.

Tako še danes nagovarjamo družinskega člana ali prijatelja v pismu. To je ljubeča in neposredna formula, včasih celo kritična, za sporočanje naših vtisov in misli.

Pal poete, scritôr e lessicograf ocitan Frédéric Mistral, Premi Nobel pe leterature tal 1904, «qui ten la lenga, ten la clau», tant a dî che cui che al manten la lenghe – e la sô lenghe, in particolâr – al dispon di une clâf par


#Follow us on FaceBook