PO 2025: KULTURO DEFINIRA HORIZONT

piše ANDREJA REPIČ AGREŽ

»Družbo definirajo meje, kulturo definira horizont«, s tem stavkom Jamesa P. Carsa (ameriškega profesorja zgodovine in literature religije) sem pogosto zaključevala predstavitve koncepta in programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica. Predstavitve, ki so jih poslušali šolarji, podjetniki, predstavniki različnih evropskih mest, veleposlaniki, turistični delavci in mnogi drugi. Vsi vedno z navdušenjem in iskrenim zanimanjem za to, kar se je v Novi Gorici in Gorici dogajalo v letu 2025. In vedno sem imela občutek, da razumejo pomen in veličino projekta, saj sem ob prezentaciji sama dobila mravljince po koži, v očeh poslušalcev pa videla navdušenje, s kančkom presenečenja in hkrati globokega razumevanja, kaj jim želimo sporočiti.

Ker, »umetnost je občutek«. To je drugi citat, ki mi je ostal globoko v spominu. Izrekel ga je japonski umetnik Tatsuo Miyajima na obisku v Novi Gorici ob predstavitvi projekta Kaki, drevo življenja, ki je bil del uradnega programa GO! 2025. In gotovo je projekt evropske prestolnice kulture vzbudil in pustil mnogo občutkov, ki jih bomo še nekaj časa procesirali. 

Zame se je pot povezana z evropsko prestolnico kulture začela 1. julija 2022, to je bil moj prvi dan zaposlitve na javnem zavodu GO! 2025 kot vodja marketinga. Projektu sem sledila že veliko prej in 18. decembra 2020 kot nora skakala po domači kuhinji, ko je bila Nova Gorica razglašena za drugo evropsko prestolnico kulture 2025 (Chemnitz je bil razglašen nekaj tednov pred tem). Običajno hranim bolj obskurne spomine na to, kje točno sem bila ob kakšnem prelomnem dogodku (kot so bili na primer smrt Tita, smrt Freddya Mercurya, napad na newyorška dvojčka), zato mi je ta spomin iz kuhinje še toliko bolj dragocen. 

Vsi, ki smo se pridružili javnemu zavodu GO! 2025, smo bili na začektu dobesedno »vrženi v vodo« in zame ni bilo nič drugače. Že prvi teden v službi sem sodelovala pri predstavitvi nove celostne podobe GO! 2025, le nekaj tednov pozneje pa sem predstavljala idejo brezmejnosti v »sestrskem« Chemnitzu. Vsak mesec je bil nek nov izziv in bolj kot se je bližalo leto 2025, bolj pogosti so bili seveda ti izzivi. Nekaj mesecev po začetku dela sem imela pogovor z Ivanom Šararjem iz EPK Rijeka 2020, ki je z mano in kolegicami delil svoje izkušnje, predvsem pa nasvete, čemu naj se izognemo (ne samo, da bomo uspešni, ampak da zraven ohranimo tudi svoje mentalno zdravje). Sedaj, ko zapisnik tega sestanka berem z malo distance, vidim, da se nismo izognili skoraj ničemur. Ampak to je tudi del realnosti. Iz napak se učimo (skoraj izključno) na svoji koži. Vsaka evropska prestolnica kulture je svoje vesolje in čeprav dobimo informacije od drugih prestolnic in z njimi izmenjujemo izkušnje (za to obstaja EcoC Family in letna srečanja preteklih, trenutnih in bodočih prestolnic kulture), nas na koncu najbolj definirata prostor, v katerem smo, in družbeno-politična situacija, ki nas obdaja. 

Popolnoma jasno je, da Novo Gorico in Gorico definira meja, ki poteka med njima. To je državna meja, jezikovna meja, administrativna meja, nenazadnje meja dveh različnih kultur, latinske in slovanske. Ko sem različne umetnike spraševala, kaj je prva misel, ki jo dobijo ob besedi meja, je Tomi Janežič odgovoril – koža. Ker kožo imamo vsi, ljudje, družba, tudi družina in kar je bistveno pri koži, je prehajanje. »Če razmišljamo o mejah na rigiden način, če mislimo, da so meje zapore, na nek način zgrešimo bistvo«, je povedal Janežič. Ni torej nujno, da na meje vedno gledamo kot na negativen fenomen. Konec koncev tudi Nova Gorica brez meje ne bi nikoli nastala in obstala. 

Videti čez (predvsem politično) mejo je bila prelomna in definirajoča ideja GO! 2025 in slogan GO! Borderless (Gremo! Brezmejno) smo v ekipi vedno videli kot nekaj, kar se ne nanaša samo na politični koncept meje, ampak kot idejo, ki nam odpira nove perspektive in daje svobodo, da delamo stvari drugače. Seveda, ideja je ena stvar, realnost pa druga. In kaj je prinesla v prostor evropska prestolnica kulture?

Prve analize EPK do sedaj so se osredotočale predvsem na številke – število izvedenih dogodkov, število sodelujočih v projektu, porast števila turistov – saj je te najlažje meriti. In številke so zavidljive, v to ni dvoma. Posebej če jih pogledamo iz perspektive ekipe, ki je peljala evropsko prestolnico kulture. V javnem zavodu GO! 2025, ki je skrbel za uradni program GO! 2025, je bilo zaposlenih največ 17 ljudi (zaradi močne fluktuacije velikokrat tudi manj). To je zagotovo daleč najmanjša ekipa, ki je delala kakšen EPK. Seveda so bili zraven tudi zunanji sodelavci, študenti ter ekipa na italijanski strani (EZTS GO), ki pa so poleg EPK delali tudi druge projekte. V Chemnitzu je bilo za EPK zaposlenih 97 ljudi, na občinski upravi je bilo v projekt vpletenih še približno 100 ljudi, imeli pa so tudi nekaj sto prostovoljcev. Za primerjavo: prijavna knjiga Chemnitza (ki je »biblija« za izvedbo EPK) je približno tako obsežna kot prijavna knjiga Nove Gorice.

In čeprav smo v 2025 izpeljali vse projekte uradnega programa, ki so bili načrtovani, so nam druge stvari povzročale težave. Ob veliki ideji brezmejnosti (in ideji, da se stvari dela na drugačen način) smo bili kot javni zavod ujeti v kolesje administracije in naraščajoče birokratizacije (ki je na sploh značilna za vse pore današnje družbe). Zaradi enkratne narave projekta, naše delo ni bilo rutinirano. Nismo imeli sezon, cikličnih dogodkov, kot drugi javni zavodi iz področja kulture, namesto tega smo imeli preko 90 zelo različnih projektov, ki so se odvijali vsak po svoji časovnici, ki so kulminirale v letu 2025. Sama sem naredila še ključno napako, da sem ravno v času, ko smo najbolj intenzivno pisali razno razna poročila, brala knjigo Davida Graeberja Bulšihti, ki govori o naraščajoči količini (birokratiziranega) dela – dela, ki je nepotrebno in nima smisla. Na srečo me je rešila vsebina – kultura in umetniški dogodki, ki so nas tedensko preplavljali.

Nobena skrivnost tudi ni, da drugi javni zavodi iz področja kulture v Novi Gorici, evropske prestolnice kulture niso vzeli za svoje. Ivan Šarar nam je svetoval, da mora imeti EPK funkcijo plastelina, da povezuje javne zavode in nevladne organizacije, ki delajo na področju kulture. Žal smo imeli daleč premajhno ekipo, da bi to lahko izvajali učinkovito. In čeprav smo na začetku plastelin malo hudomušno naredili kot naše promocijsko darilo, bi ga verjetno morali imeti na tone, da bi lahko skupaj »prilepili« goriške kulturnike, ki so EPK videli skozi svoje različne potrebe in interese. Predvsem pa se je na tej točki videla velika razlika med slovenskim in italijanskim dojemanjem kulture. Jasno je bilo čutiti, da je v Italiji kultura eden od ključnih gradnikov ne samo družbe, ampak tudi turizma in gospodarstva. Kulturo znatno financirajo in so nanjo izredno ponosni. Zato ni čudno, da se je pojavljala tendenca, da si tudi EPK malo prisvojijo. Po drugi strani je kultura v Sloveniji še vedno dojemana kot nekaj, kar je stvar prestiža in nima velike povezave z ljudmi. Slovenci se ne identificiramo kot narod samozavestnih državljanov, ki ima za sabo zavidljive dosežke (kar pa vidi vsak, ki nas pogleda od zunaj). Imamo srečo, da vizija in ambicija Ministrstva za kulturo to logiko korenito spreminjata. 

Evropska prestolnica kulture je imela v Sloveniji status projekta državnega pomena. Z znatnim budžetom za program in izredno podporo nacionalnih institucij (Mestne občine Nova Gorica, Ministrstva za kulturo, Slovenske turistične organizacije) smo v ekipi čutili, da nismo sami. Kljub temu pa smo (kot se to dogaja tudi drugim EPK-jem) imeli veliko fluktuacijo ljudi, ki so vsi prihajali z enakim entuziazmom, odhajali pa iz takšnih in drugačnih razlogov. Menjali smo tudi vodstvo. In nenazadnje smo menjali prostore. Iz pisarn na železniški postaji (kjer se je EPK rodila) smo šli na Erjavčevo ulico, od tam na Delpinovo ulico (ki je bila ob Xcentru in komunikacijski pisarni sedež programskega oddelka) in se nato razširili še na Kidričevo ulico (kjer sta bila upravljalski in mednarodni oddelek). Tem lokacijam se je na koncu pridružil tudi EPIC in njegova kavarna.

Ampak na koncu smo preživeli. Izredno izmučeni, na pol zmešami in še vedno nejeverni, da smo izpeljali evropsko prestolnico kulture. Gotovo vsak v ekipi lahko našteje vsaj 5 biserov, ki jih je videl v letu 2025, ki so se ga dotaknili, razmejili in nekam premaknili. Takšne izredne frekvence kulturnih in umetniških dogodkov še dolgo ne bomo več videli, gotovo pa je ostala želja, da bomo čute (skozi umetnost) polnili še naprej. 

Brezmejnost je zelo velika zgodba. Pomembna ni samo za Evropo (in Evropsko komisijo, ki je v letu Covida in zapiranja mej to temo pogumno osvetlila in izbrala Novo Gorico, skupaj s čezmejno Gorico, da izpeljeta projekt evropske prestolnice kulture), ideja je pomembna za vse nas, ki živimo na tem prostoru. Iti čez meje je v temelju premik v razmišljanju, iskanje novih poti in novih možnosti. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo v letu 2025 zgodile vse velike spremembe, dejstvo pa je, da je bila v tem letu sprožena štartna pištola (če lahko pri govoru o kulturi uporabljam športni žargon), s katero začenjamo tek. In to ni šprint, to je tek na dolge proge. 

Če bomo pametni, bomo letu kulture 2025 razpotegnili v nekaj, kar obe mesti in ljudi v teh mestih definira in gradi še dolgo v prihodnost. To ni odvisno samo od občinskih oblasti in trenutne politike, na to vplivamo čisto vsi, ki živimo na tem prostoru. Na nas je, da vsak dan izberemo. In če nam je za to zgled kultura, bo izbira še vedno ostala zelo pestra. Utopično pa bi bilo pričakovati, da bodo informacije kar same od sebe priletele do nas, nihče nas ne bo osebno nagovoril, povabil v gledališče, na razstave, koncerte, pogovore, performanse, kot se je to (mogoče) dogajalo v 2025. Zdaj smo dovolj izkušeni, da to naredimo sami. Izgovorov ni. Imamo bogastvo kulturnih ustanov na obeh straneh državne meje, številne alternativne prostore, množico festivalov, tudi v letu 2026 se bo skoraj vsak dan našlo kakšno kulturno dogajanje. Samo poiskati ga je treba. 

In konec koncev, namesto da tarnamo, poglejmo preko meja in proti horizontu. Tja nekam za obzorje, tam je nekaj novega.