KO UMETNOST POGLEDA NAZAJ

piše KATARINA VISINTIN

V srečanju z umetniškim delom je nekaj nenavadno intimnega. Gre za tisti trenutek, ko se ustavimo pred sliko, kipom ali instalacijo in se nekaj v nas premakne. Umetnost je bila od nekdaj tihi dialog med ustvarjalcem in gledalcem, vendar se je način, kako posameznik vstopa v ta pogovor, skozi čas močno spremenil. Dolgo se je zdelo, da umetnost jasno sporoča, kaj naj občutimo. Oltarne podobe v cerkvah so vzbujale pobožnost, strahospoštovanje in upanje. Le redki so se zares spraševali: »Kaj to pomeni?« Pomen je bil večinoma nedvoumen, skoraj zapovedan, in temu primerno tudi čustvo. Danes pa stopimo v muzej in se lahko znajdemo pred praznim prostorom, kupom skrbno razporejenih odpadkov, nerazumljivim videoposnetkom ali nenavadno instalacijo, in naša prva, iskrena misel je pogosto: »Je to res umetnost?« Prav v tem se morda razkriva ena ključnih razlik: umetnost nas je nekoč sprejela in vodila za roko, danes pa nas pogosto izziva ter pušča same pred uganko, odprto prostoru številnih interpretacij.

Pomislimo na čas, ko je imela umetnost jasno določeno funkcijo. Portret vladarja je moral vzbujati spoštovanje in pokorščino, podoba Marije ganjenost. Lepota je bila razumljena kot objektivna in normirana, določena razmerja, barve in kompozicije so veljale za pravilne. Največji umetnik je bil tisti, ki je resničnost posnemal z osupljivo zvestobo, do te mere, da smo pozabili, da gledamo zgolj barvo na platnu. Nato se je nekaj prelomilo, ali morda odprlo. Umetniki niso več slikali le tega, kar so videli, temveč tudi to, kar so čutili. Nehali so se obremenjevati z anatomsko natančnostjo ali barvno verodostojnostjo. Na platno so začeli prenašati krike, smeh in bolečino. Umetnost je postala bolj osebna in visceralna.

Gledalci pa smo se znašli nekoliko razoroženi. Vajeni lepote, podane v dovršeni obliki, smo obstali pred deli, ki so se zdela nedokončana, provokativna ali celo grda. »To bi znal narediti tudi jaz« je postal skoraj refren muzejev sodobne umetnosti. In morda je v tem zrno resnice, tehnično bi mnogi med nami lahko naslikali črn kvadrat na belem platnu. A vendar tega nismo storili. Ko leta 1915 stopimo pred Malevičev Črni kvadrat, ne gledamo zgolj geometrijske oblike, temveč radikalno gesto, ki je za vedno spremenila razumevanje slike. Prav v tem tiči razlika.

Živimo v času umetniškega pluralizma, ki bi bil za prejšnje generacije skoraj nepredstavljiv. Umetnost je lahko minljivi performans, monumentalna instalacija, skozi katero se mora gledalec fizično premikati, video, algoritem, ki ustvarja podobe brez dotika človeške roke, ali grafit, ki se je čez noč pojavil na mestnem zidu. Dojemanje umetnosti je postalo izrazito demokratično: kdorkoli lahko svoje stvaritve objavi na spletu, doseže občinstvo na drugem koncu sveta in se razglasi za umetnika, ne da bi za to potreboval potrditev akademije ali galerije. Toda ta skoraj vrtoglava svoboda odpira vprašanja, ki nas ne puščajo ravnodušnih. Če je lahko vse umetnost, kaj sploh še loči umetniško delo od neumetniškega? Kdo ima pravico odločati? Trg z vrtoglavimi dražbami, kjer je slika vredna toliko kot hiša? Kritiki v svojih simbolnih slonokoščenih stolpih? Občinstvo, ki uspeh meri z všečki na družbenih omrežjih? Ali kulturne institucije s svojimi odbori in pogosto neprozornimi merili?

Ob tem se ponuja še druga možnost razmisleka: morda problem ni v umetnosti, temveč v naši zmožnosti gledanja. Sodobna dela pogosto zahtevajo več vizualne pismenosti, več potrpežljivosti in več pripravljenosti na interpretacijo, kot smo je vajeni. Spremenila so se tudi čustva, ki jih umetnost vzbuja. Nekoč sta prevladovala občutek očaranosti nad tehnično virtuoznostjo in izkušnja duhovnega povzdignjenja, pa tudi prepoznavanje zgodb, ki so pripadale skupnemu kulturnemu horizontu. Danes umetnost pogosto poraja zmedo, nemir ali eksistencialna vprašanja brez jasnih odgovorov. Lahko nas namerno spravi v nelagodje, nas nasmeji ob nepravem trenutku ali pa ostane povsem nedoumljiva. Morda prav v tem tiči njena sodobna moč: ne ponuja več gotovosti ali lahkotne tolažbe, temveč nas vabi v prostor dvoma. Zato sodobna umetnost od nas zahteva več kot le občudovanje, zahteva našo prisotnost. V srečanje z delom moramo prinesti lastne izkušnje, strahove in hrepenenja. Instalacija o osamljenosti bo drugače nagovorila nekoga, ki živi sam v velemestu, kot nekoga, ki je vsakodnevno obdan z družino. In prav v tej odprtosti tiči njena legitimnost.

V tem je nekaj globoko demokratičnega, a tudi vznemirljivega. Sprejeti moramo negotovost, vztrajati v nelagodju nerazumevanja, ali še zahtevneje, sprejeti možnost, da v delu prepoznamo pomen, ki ga umetnik morda nikoli ni nameraval. Sodobna umetnost nam ne daje odgovorov; zastavlja nam vprašanja, nekatera med njimi pa lahko ostanejo odprta za vedno.

Skozi vse epohe in estetske prevrate pa ostaja nespremenjena temeljna človeška potreba: ustvarjati in v ustvarjenem iskati pomen. Od jamskih poslikav do del, ki jih danes generira umetna inteligenca, umetnost ostaja poskus, da bi nevidnemu dali obliko, izrekli neizrekljivo in za seboj pustili sled, ki tiho sporoča: obstajal sem, čutil sem, mislil sem, predstavljal sem si. V tem nenehnem napetostnem polju med delom in gledalcem, med tradicijo in inovacijo, med tem, kar je bilo, in tem, kar šele nastaja, umetnost še naprej živi, se preobraža, razpira in na novo izumlja. Še vedno nas vznemirja, preseneča in gane. Še vedno nas sprašuje, kdo smo in kaj v resnici čutimo. Morda je prav v tem njena največja moč: ne pusti nas ravnodušnih. Ne dovoli nam, da bi ostali neudeleženi opazovalci. Prisili nas, da se zazremo vase, tudi takrat, ko bi pogled raje odvrnili. In prav to se v svojem bistvu nikoli ni spremenilo.