GORICI V STRIPIH

piše MIRT KOMEL

Če pomislim na svoje otroštvo, ko sem prebiral italijanski Topolino, preko katerega sem se učil italijanščine — poleg seveda italijanskih adaptacij legendarnih japonskih animejev iz osemdesetih — ali pa na svojo mladost, ko sem prešel na resnejše stripe kot so Dylan Dog ali Nathan Never, si niti v najbolj razburkanih domenah domišljije nisem predstavljal, da bom nekoč v svojih najljubših stripih uvidel svoje lastno mesto.

            Ampak nemogoče je postalo mogoče tekom letošnjega poletja, ko je ob priložnosti goriške evropske prestolnice kulture izšla posebna epizoda v Topolino n.3626, in pa posebna edicija Nathan Never v dveh delih, tj. n.409 & 410. A vendar, tako kot velja za neslutene — dovolite mi, da rečem temu kar: nezavedne — želje, tako se tudi v tem primeru realizacija želja ne sklada z realnostjo tistega, kar naj bi realizirala, in to bodisi na način manka, bodisi na način presežka. Namreč, razlika v pristopih in načinu, kako je zgodovinska priložnost za Gorici zapopadena v teh dveh stripih, ne bi mogla biti večja, kajti v enem primeru — Topolino — se srečamo za realnim mankom v realnosti, v drugem — Nathan Never — pa s presežkom realnega, ki pa zgolj zaradi tega ni nič bolj intriganten ali pa manj problematičen.

Topolino št. 3626 vsebuje, tako kot vedno, več samostojnih zgodb, od katerih naj bi bila tista z naslovom L’enigma del vecchio castello — scenarij Niccolò Testi, ilustracije Giampaolo Soldati — posvečena prav evropski prestolnici kulture. Zdaj pa predstavljajte si moje razočaranje, ko sem — tako kot mnogi —  z vespo letel od trafike do trafike, brezupno iščoč Topolino, ki mi ga je naposled priskrbel vedno zanesljivi Tuttofumetto iz Tržiča, nato pa v njem naletel na zgodbo, ki se dogaja v Gorici … brez nobene omembe Nove Gorice!

            Plot je, tako kot vedno s Topolino, enostaven: račji protagonisti Pak, Žak in Mak (v angleškem originalu Huey, Dewey, Louie, po italijansko Qui, Quo, Qua) se s Skopušnikom na čelu (v originalu Scrooge McDuck,v italijanski različici Zio Paperone) odpravijo na lov za zakladom, ki se skriva v goriškem gradu, ki naj bi nekoč pripadal neki grofici. Račja družba se poda na pot, pri čemer jih skrivnostne sledi, ki jih najdejo na gradu in v grajski četrti, popelje čez raštel do travnika, vmes pa preko mimobežnega pogleda na različne palače vse do Piazza Transalpina a.k.a. Trg Evrope, kjer se nahaja »meja med Italijo in Slovenijo«, koder pa so protagonisti »preveč utrujeni, da bi napredovali« (citiram strip), tako da se obrnejo in vrnejo nazaj v mesto. Ja, to je to. Nobene omembe Nove Gorice, kaj šele, da bi prečkali mejo, edini Slovenci v stripu pa so neprepoznavne silhuete na tisti edini vinjeti, na kateri je reprezentirana novogoriška železniška postaja. Še huje, na čisto zadnji strani, ko je grajska skrivnost že razrešena, stric Skopušnik pove, da imajo še čas za »ogled mesta« v edinini (»abbiamo una citta da visitare«), kar se potem emfatično ponovi v sklepnem dialogu: »Z mestom misliš Gorico?« (»Intendi la citta di Gorizia, zione?«) — »Seveda, kaj pa drugega?« (»Ovvio … che altro?«).

            To ni zdrs, pač pa načrtna ignoranca, ki je obenem voda na mlin ne samo vsesplošni, trenutno prevladajoči italijanski ideologiji preziranja vsega slovenskega — in pretiranega poudarjanja preteklega, tj. vsega jugoslovanskega in »titoističnega« — pač pa tudi neki določeni partikularni agendi italijanskih partnerjev goriške evropske prestolnice kulture. Namreč, nosilka titule je Nova Gorica, Gorizia pa je v tem partner, a kaj ko se na italijanski strani, še zlasti zunaj meja FVG oziroma Furalnije Julijske Krajne, kot taka promovira samo Gorica (o čemer priča, meddrugim njihova postavitev »samostojne« spletne strani, neodvisne od uradne www.go2025.eu). Skratka, nič čudnega, če je Topolino nasedel na dotične ideološke čeri. O tem, da to ni nobena interpretacija, pač pa ideološko dejstvo, se lahko prepričamo že ob branju uvodnika v to edicijo, ki ne omenja niti dotične zgodbe niti projekta GO!EPK, pač pa se osredotoča na vlogo, ki jo je Topolino v preteklosti imel pri širitvi znanja italijanskega jezika. Za nameček takoj po prvi, nosilni zgodbi v stripu, ki je posvečena »neologizmom«, sledi intervju z nekim Massimo Brayem o italijanskih besedah, nato napoved festivala italijanskega jezika (Festival della Lingua Italiana), na katerem bo nastopal Topolino, šele zatem pa sledi štorija o Skrivnosti starega gradu.

            Tukaj imamo, skratka, opravka z zelo načrtno ideološko ignoranco, ki se širi huje kot pandemija covid-19, saj lahko njene pljuske potem razbiramo še celo na spletnih straneh slovenske nacionalke, na primer v prispevku novinarja Alessandra Martegani, ki v svojem prispevku o Topolino n. 3626 — z naslovom »E andato a ruba nelle edicole del FVG il numero di Topolino dedicato alla Capitale Europe della Cultura« in pomenljivim podnaslovom »La storia, inserita nel numero 3626 della celebre rivista a fumetti, è ambientata a Gorizia e propone molti luoghi iconici del capoluogo isontino« — zapiše, da gre za »un modo originale per far conoscere il patrimonio culturale delle due Gorizie attraverso il linguaggio dei fumetti«, še več, »un modo di celebrare la Capitale europea della cultura e fissare nel tempo questa esperienza che ha unito ancora di più le due città.« Bizarno je, da tudi ta novinar — tako kot Topolino — sploh ne omeni Nove Gorice, pač pa jo absorbira pod »dve Gorici«, združeni v eno, tj. (»staro«) Gorico, kar kaže na ultimativno fantazmo fašistične ideologije s katero imamo tukaj opravka: združitev dveh Goric, ja, a »nazaj« v italijansko.

Na povsem drugačen način se ideje »dveh Goric« loti Nathan Never 409–410 z naslovi Arrestate Nathan Never in Il mistero di Aquilea, kakor sta si ga zamislila scenarist Bepi Vigna in ilustrator Romeo Toffanetti, duet, ki se je v preteklosti že proslavil s tržaško edicijo taistega stripa, prav tako v dveh delih, La citta del vento in Check Point 23.

            Naj ob tem najprej priznam, da sem pristranski vsaj po tej plati, da sem po spletu srečnih literarnih naključij srečal Romea, ki mi je anteprima pokazal svoje izvrstne ilustracije za goriški Nathan Never, kjer sem bil naravnost očaran nad futuristično vizijo Gorice in še zlasti Nove Gorice, z ikoničnimi lokacijami kot so kaštel, štacijon, konkatedrala, solkanski most. Z ekvivalentno reprezentacijo obeh Goric, združenih v znanstveno-fantastični ideji — v emfatičnem pomenu vseh treh besed — post-apokaliptičnega Protektorata, ki mu administrativno vlada goriški Priorat, je ta dvojni Nathan Never nedvomno izjemen estetski presežek, ki zapolnjuje natanko tisti mišji manko, kakor sem ga poskušal prikazati zgoraj.

            Začenjši z začetkom zgodbe na Trgu Evrope — še natančneje na železniški postaji, kjer so vlaki, kot vidimo, tudi v daljni prihodnosti še vedno v zamudi — s sledečo prostorsko umestitvijo: »Vecchia Europa, protettorato est. Nova Gorica, stazione di frontiera.« (»Stara Evropa, vzhodni Protektorat. Nova Gorica, postaja na meji.«) Na meji, a ne več meji med Italijo in Slovenijo, pač pa na meji Protektorata s sosedami, pri čemer dotična «zaščitena cona« (»zona protetta«), ki spominja na povojni Territorio libero di Trieste, v futuristični verziji zaobsega ne samo Gorici, kjer se nahaja sedež Priorata, meniškega reda, ki ima »administirativno oblast« nad celoto, pač pa tudi »Tergeste« in pa »Novo Ljubljano«. Narativa je, kot se spodobi za Nathan Never, vohunsko tako kompleksna, da ga tukaj ne morem rezimirati v celoti, tako da naj zadostuje zastavek: goriški Priorat najame Agencijo Alfa z namenom, da najde nič manj kot izgubljeni »Sveti Graal«, ki je doma iz bližnje Akvileje, na kar se naslovni junak Nathan Never s podporo legendarnih članov Agencije — dolgonoge »Legs« Weaver, modelirane po Sigourny iz Osmega potnika; poljskega računalniškega genija Sigmunda, modeliranega nič manj kot po Freudu; pa android Link in drugi (vključno s come back v 410 nekoga, ki nam ga v 409 »izdajo« ikonična očala) — spusti v akcijsko in tvistov polno vratolomno misijo.

            Zdaj, če preidem od deskripcije estetike h konceptualni transkripciji id(eologi)je, potem je treba najprej zapopasti geopolitično idejo »Protektorata«, ki zaobsega trikotnik Trst-Gorici-Ljubljana (»TIGLJ« bi lahko rekli malce v šali malce zares): za razliko od dejansko možne zgodovinske alternative v povojnem času med Ljubljano in Trstom se tukaj kot prestolnica Protektorata ponudi … -ta Gorici (in v taistem šalljivem oziru bi lahko rekli, da Protektorat udejani tisočletne sanje, izražene v znanem reku: »Trst je naš, Gorica pa še bo« ). Ampak, za kakšno prestolnico pravzaprav gre? Gorici sta poimenovani »Nova Gorica« in pa »Nuova Citta di Gorizia«, tako da lahko na označevalni ravni vidimo, kako je — ravno nasprotno kot poprej v Topolino topot — »stara« Gorica absorbirana pod »Novo Gorico« s tem, da je preimenovana v »Novo Mesto Gorice«. A celo tako futuristična imaginacija kot jo premore Nathan Never si ne more zamišljati zares združenih mest če ne v nekem registru, ki je sicer stalni spremljevalec znanstvene-fantastike, namreč, v registru religije.

            Na čelu Protektorata stoji Priorat, za razumevanje katerega se je potrebno premakniti iz realnih zgodovinskih okvirov v narativno zgodovino sveta stripa Nathan Never, ki sicer šele v zadnjih časih dobiva koherentno, kanonično podobo. Poprej je namreč vsak avtor, ki se je lotil tega ali onega scenarija za strip, malce po svoje interpretiral pred-apokaliptični svet, sedaj pa se zdi, da je zgodba sledeča: človeštvo je v iskanju alternativnih virov energije zakopalo v samo sredico zemlje, s čimer je povzročilo dobesedno tektonske premike na globalni ravni, tako da se je svetovna civilizacija uspela rešiti samo za ceno retradicionalizacije, ko je na čelo svete rimske cerkve stopil I Wayan Agung iz Balija(!) kot Gregorij XVIII.(!!), ki si ji zamislil »zemeljsko federacijo« (»federazione terestre«) z namenom vesoljske kolonializacije, tako da je postal znan kot »Oče naše dobe«. Od tod politična moč sicer meniškega Priorata iz zgodbe in njegova »administrativna oblast« nad celotnim geopolitičnim trikotnikom Trst-Gorici-Ljubljana.

            Najmočnejša točka stripa se tako hkrati izkaže za najšibkejšo obenem: kljub temu, da je »stara« Gorizia na simbolni ravni absorbirana pod »novo« Gorico, sta Gorici na imaginarni ravni politično »združeni« šele pod religijskim plaščem Priorata, ki črpa svojo moč od »Imena Očeta« — paradoks pa ni nikjer bolj razberljiv kot iz sedeža, ki se nahaja na goriškem gradu, od koder lahko pogled Velikega Drugega zaobjema in se takorekoč dotika obeh mest.

Za konec naj navedem zanimivo stično točko, da je tudi v primeru Nathan Never kot že poprej v Topolino plot osredotočen na »skrivni zaklad«, narativni »MacGuffin«, s čimer je prav tako poudarjena zgodovinska preteklost prostora, za katerega gre.

            Zdaj, zavoljo tega, da se razumemo, bom za trenutek zopet spregovoril v lacanovščini: agalma ali »skrivni zaklad«, ki da se nahaja v »notranjosti«, ima točno določeno funkcijo, namreč, da omogoča vzpostavitev »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve« — v primeru tega stripa nič manj kot figure Jezusa Kristusa, saj gre za »Sveti gral«, čašo iz Zadnje večerje, ki je reinterpretirana kot nezemljanski artefakt — pri čemer je poudarek natanko na tistem »predpostavlja«, ki drži pokonci fantazmo, tj. preplet imaginarnega in simbolnega registra, ki tvori našo vsakokratno percepcijo realnosti kot enovite celote.

            Fantazma Enega, za katerega gre v našem primeru, pa je seveda fantazma »Enega mesta«, ki jo v dejanskosti vzdržuje celoten ideološki aparat evropske prestolnice kulture, pri čemer lahko v Topolino prepoznamo fašistično različico poenotenja (obe Gorici kot »Una citta, Gorizia«), v Nathan Never pa liberalno (avtonomni Protektorat, znotraj katerega ima religiozni Priorat sedež na gradu in potemtakem meji med Novo Gorico in Nuova Citta di Gorizia).

            Tisto, kar je bistveno, pa je tisto, kar je »potlačeno«, tj. unarni označevalec, označevalec-gospodar, ki je odsoten, a se ravno kot »potlačen« vrača v tej ali oni preobleki »vrnitve Realnega«: v primeru Topolino je to nič manj kot sama Nova Gorica, ki je »gospodar« v tem smislu, da je de jure nosilka projekta GO!EPK2025, pri čemer je Gorizia »zgolj« de facto partner; v primeru Nathan Never pa potlačeni gospodar ni »Oče naše dobe«, kot bi nemara mislili, prav tako ne Jezus Kristus (oba sta eksplicitno omenjena v stripu), pač pa nič manj kot Josip Broz Tito, ki ga, pomenljivo, na Sabotinu prihodnosti ni več najti.

            Na fašistično in pa tudi liberalno estetizacijo politike pa je treba, skratka, v benjaminovski maniri odgovoriti s socialistično politizacijo estetike: Gorica prihodnosti mora biti socialistična — ali pa bo tonila v barbarstvo. In čeprav se socializem nekaterim zdi v najboljšem primeru zgolj utopičen »sen prihodnosti« — ali v najslabšem primeru »sen preteklosti« — pa se kljub temu lahko o aktualnem fašističnem liberalizmu prepričamo na lastne oči v naši lastni distopični sedanjosti.