KDO SI RES ŽELI CANCEL KULTURO?
piše ANNA DI GIANANTONIO
V članku, objavljenem 4. septembra v časopisu Il Piccolo, se Francesco Fain spominja predloga Daria Stasija in njegovega časopisa – letos ponovno oživelega – da bi v galeriji Bombi uredili muzej 20. stoletja. Stasi se je zgledoval po tunelu Piedicastello v Trentu in predlagal postavitev panojev, ki bi prikazovali ključne prelomnice stoletja, tistega, ki ga imenujemo »dolgo stoletje«, ne »kratko«, kot ga je označil zgodovinar Hobsbawm. Po Stasijevem mnenju je bila v naših krajih hladna vojna predolga, da bi bila kratka.
Župan Ettore Romoli je predlog podprl, a projekt ni nikoli zaživel. Očitno se ideje ne zavračajo zato, ker bi bile nerazumne, temveč ker prihajajo od ljudi, katerih politična stališča se ne ujemajo z voljo večine. Podobna usoda je doletela tudi pobudo, da bi v opuščene mejne hišice umestili manjše razstavne prostore in učne točke za šole. Ena od njih je bila pozneje sicer uporabljena na Rafutu, po zaslugi društva 4704, vendar kot posamična pobuda, brez širše zgodovinske in muzejske zasnove.
Prav zgodovina 20. stoletja pa je tista, ki najbolj zanima turiste, raziskovalce in mlade. Turistični vodniki so od Regionalnega inštituta za zgodovino odporništva in sodobne dobe ponovno zahtevali tečaj, posvečen Goricam v 20. stoletju; med zadnjo izdajo festivala èStoria so dijaki Mladinskega sveta prosili za posebno obravnavo zgodovine mesta v času druge svetovne vojne; tudi založba Laterza kaže zanimanje za tematiko meje, saj izdaja dela Raoula Pupa in Fabia Todera, medtem ko skupina zgodovinarjev, ki jo vodita Carlo Greppi in Chiara Colombini, v knjigi Storia internazionale della Resistenza italiana iste založbe omenja bitko za Gorico septembra 1943, prvi množični delavski upor proti nacistom v Italiji. In to je le nekaj primerov rastočega zanimanja za »vzhodno mejo«.
Projekt Evropske prestolnice kulture bi bil prava priložnost za globok razmislek o dolgem goriškem 20. stoletju in njegovih značilnostih. Lahko bi postal trenutek javne razprave, kako je mesto doseglo to pomembno stopnjo, ob preučevanju obdobja hladne vojne, ki je v Goricah močno zaznamovalo razvoj gospodarstva, urbanistične posege, socialne politike, šolstvo, spominsko zakonodajo in oblikovanje kolektivnega spomina. A ubrana je bila druga pot: poudarek na športu, glasbi, kulturi, okolju, kulinariki in vinu.
Zdi se, da je prevladala želja »gledati naprej«, pometati težave preteklosti pod preprogo in govoriti le o prihodnosti. Toda je res tako? Če bi bil to iskren politični namen, bi imel svojo logiko. Obujanje preteklosti je lahko boleče in razdvajajoče. A obstajata vsaj dva razloga, ki kažeta, da ne gre za to, temveč za selektiven odnos do zgodovine.
Prvi je nepreklicana častna občina Benita Mussolinija – simbolna gesta, ki ne bi izbrisala preteklosti, temveč bi pomenila zavrnitev čaščenja diktatorja in njegovih politik do Slovencev. Njena odprava bi pomenila javno in uradno priznanje zločinov fašizma na tem območju: prepoved slovenščine, zatiranje antifašistov, prisilno premestitev učiteljev in uradnikov, razlastitev slovenske zemlje in premoženja, uničenje slovenskih kmetov ter prisvojitev kreditnih zadrug “tujcev”. To bi hkrati razkrilo neprekinjenost lokalnih elit, ki so iz fašizma prešle v novo demokratično republiko. Toda takega soočenja ni želje odpreti.
Druga, nič manj pomembna točka je popolno pomanjkanje prizadevanj, da bi se v javnih šolah poučevala slovenščina, vsaj kot izbirni predmet – tako kot se v Dolini Aoste uči francoščina ali v Trentinu nemščina. Kaj nam to pove o spoštovanju jezika sosedov in o pripravljenosti razumeti obe strani mesta?
Kako se torej lahko trdi, da želimo preseči preteklost, če še vedno nosimo težke zgodovinske uteži, ki jih nočemo odstraniti?