POINT DE VUE ANNIBELE CUNOLDI ATTEMS, VENA PILONA, EVGENA BAVČARJA IN MARKA POGAČNIKA
piše MARCO MENATO
Vipavski Križ (nekdanja Santa Croce) v občini Ajdovščina je v turističnem jeziku opisan kot »majhno slikovito naselje, obdano z obzidjem, danes eden najlepših kulturnih in zgodovinskih spomenikov Slovenije«, ležeče sredi zelenih gričev. Dva sta njegova glavna kulturna in turistična poudarka: grad iz 15. stoletja, ki ga je proti turški nevarnosti zgradil zadnji goriški grof Leonardo, ter samostan kapucinov z bogato knjižnico (25.000 knjig), ustanovljen leta 1637 za zajezitev širjenja protestantizma.
Grad so od leta 1605 do 1864 naseljevali grofje Attemsi. Leta 1864 ga je hud veter burje odkril in ga naredil za neprimernega za bivanje. Severni del je leta 1885 odkupila občina in ga namenila šolskemu pouku, kar velja še danes. Kdor vstopi skozi nekoč mogočna, danes izgubljena vrata, se znajde na dvorišču, obdanem z visokimi, z bršljanom poraščenimi ruševinami. Nasproti stoji šolska stavba. Vzdušje je presenetljivo: v ruševinah gradu brez strehe odmeva otroški smeh, pozabljen na zgodovino, ki se tukaj nenadoma zgošča v prostor.
Ena izmed uradnih prireditev programa GO!2025 je bila otvoritev razstave »Point de vue«, ki je potekala v torek, 27. maja, prav znotraj obzidja gradu. Ta je bil že leta 2004 prizorišče razstave Križišče med preteklostjo in prihodnostjo, ki jo je organizirala Občina Gorica ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Tudi tokrat je bila idejna avtorica razstave goriška umetnica Annibel Cunoldi Attems, ki je skupaj s kustosinjo Klavdijo Figelj po dolgih letih ponovno vdihnila življenje tem praznim in zapuščenim prostorom. Podvig, ki bi se zdel skoraj nemogoč, je Annibel izvedla z vztrajnostjo in domišljijo, ustvarila je izvirno vizualno in grafično pot, občutljivo na svetlobo in barvo časa — instalacija bo namreč odprta do 31. decembra 2025.
Njene so napise, po katerih je danes prepoznavna v številnih evropskih mestih — na imaginarnem loku Gorica–Berlin–Köbenhavn–Pariz (prim. Isonzo–Soča, št. 119, str. 44) — ter fotografija detajla z rimske Ara Pacis, v katero je umetnica dodala rdeč barvni znak, da bi opozorila obiskovalca: ne gre za navadno reprodukcijo antičnega izvirnika, temveč za umetniški prenos iz enega kraja (Rim) v drugega (Vipavski Križ), kamor je segnila tudi rimska kolonizacija.
Napisi v štirih jezikih – slovenščini, nemščini, italijanščini in angleščini – v velikih črkah, umeščeni na zrcalne površine v spodnjem delu, se križajo kot besedne uganke: Reflex Zeit 2025, Cross Vision Energie, Idea Energija Križ. Spominjajo tako na preteklost kot na energijo, ki jo mora ustvariti današnji čas – morda res začetek nove dobe za grad. Četrti napis, osamljen in v drugačni pisavi, je v francoščini: Tout voir tout savoir (»Vse videti, vse vedeti«). Pojavi se na fotografiji praškega gradu in je postavljen ob višini Ara Pacis.
V praznih okenskih okvirih nasproti šole visijo štiri barvne fotografije Evgena Bavčarja, slovenskega konceptualnega umetnika in filozofa, ki živi v Parizu, a izhaja iz vasi nedaleč od Vipavskega Križa. Njegove podobe poudarjajo nevidne podrobnosti istih prostorov. Osupljivo je, da je Bavčar od dvanajstega leta slep, zaradi vojne. Zato njegova fotografija ni posnetek, temveč spomin, raziskovanje notranje slike, ki ostaja ujeta v spomin in domišljijo.
Marko Pogačnik, kipar in poznavalec arhitekture na več evropskih univerzah (tudi v Benetkah), razstavlja izklesan granit, natančneje vrezan kamen, postavljen v osmerokotnik v notranjosti enega od stolpov, v spomin na stoletni cedrov gozd, posekan tik ob grajskem obzidju. Razlago, ki izhaja iz geomantije, najdemo na dvojezični tabli (v slovenščini in angleščini).
Edini »odsoten«, a simbolno prisoten, je genius loci – Veno Pilon (1896–1970), slikar in fotograf iz Ajdovščine. Na otvoritveni slovesnosti so se predvajali njegov glas in projekcije njegovih risb. Annibel mi je zaupala, da je francoski napis »Tout voir tout savoir« pravzaprav citat Pilona, ki ga je že uporabila v razstavi Échange de vue avec Veno (Pilonova galerija, 2009).
Združiti sodobno umetnost z zgodovinsko dediščino, videti staro z novimi očmi, je bil pogumen in uspešen poskus, ki bi si zaslužil nadaljevanje v tem skrivnostno očarljivem kraju. Edina pomanjkljivost ni toliko čakanje na katalog, ki bo kmalu izšel, temveč odsotnost preprostega zloženkastega vodiča, četudi osnovne informacije ponuja trijezična tabla (v slovenščini, italijanščini in angleščini) z jedrnatim opisom:
»Predstavljeni so štirje umetniki, vsak globoko povezan s tem krajem in z izrazito evropsko razsežnostjo.«
In res, gre za “point de vue” – pogled, kakor je zapisano tudi v prenovljenem grbu družine Attems, ki ga je Annibel Cunoldi Attems ustvarjalno reinterpretirala. Zahvala gre njej – za strastno, učeno in občuteno vodenje skozi prostor, kjer se srečata umetnost in spomin.