POETIČNI UMETNIŠKI POGOVORI

piše  PATRIZIA DUGHERO

»Dragi prijatelj, dovoli, da ti predstavim svoj atelje […] in da spregovorim: list, zaslon, nekaj, na kar bi lahko pisala …« S temi preprostimi besedami nas Miljana Cunta uvaja v knjigo pogovorov z Vladimirjem Makucem, enim najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja. Razlika v njuni starosti ni nikakor ovirala vživetja v umetnikov domišljijski svet — prav nasprotno: ob stoletnici njegovega rojstva je pesnica, ki se pogosto loteva medgeneracijskih lirskih dialogov, bralca popeljala v sočutno potovanje po izvornih pokrajinah otroštva in mladosti, ki ju druži podobno ozračje. »Rodili so se pogovori, ki so postali dokument osebnega potovanja skozi prostor in čas, kot ga je usmerjala umetnikova ustvarjalnost,« piše Cunta, in dodaja, da so pogovori tudi »o izvorih ustvarjanja«. Leta 2025 so Makucu namenili posebno poklonitev — z razstavo na prostem ob muzeju in predvsem z dvojezično knjigo, predstavljeno v tej rubriki.

Vladimir Makuc (1925–2016), znan po lirskem in poetičnem izrazu, se je rodil v Solkanu in študiral na Akademiji v Ljubljani, kjer se je specializiral za konzerviranje in restavriranje srednjeveških fresk. Začel je kot grafik, mojster lesoreza, jedkanice in akvatinte, leta 1960 pa je odšel v Pariz, kjer je študiral pri Johnnyju Friedlaenderju. Kasneje se je posvetil slikarstvu, tapiseriji in kiparstvu. Njegova dela hranijo številne galerije in muzeji, pomemben del svojega opusa pa je podaril Mestnemu muzeju v Novi Gorici. Prejel je številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Župančičevo nagrado.

Njegov umetniški svet je tesno povezan z obalnim in kraškim prostorom, z mediteranskim ozračjem, motivno pa ga zaznamujejo živali, biki, voli, ptice ter mitološke podobe. Te teme Miljana Cunta dobro pozna in jih v svoji novi zbirki ponovno oživlja in preobraža. Rojena je v Šempetru pri Gorici, živi v Ljubljani, kjer je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine ter magistrirala s temo o sodobnih pogledih na viktorijansko poezijo. Deluje kot pesnica, prevajalka, urednica in organizatorka kulturnih projektov, bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Med drugim je prevedla poezijo Patrizie Cavalli, Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini in Lisel Mueller. Objavila je štiri pesniške zbirke: Za pol neba, Pesmi dneva (prav tako v obliki pesniške proze, ki povezuje otroštvo in starost), Svetloba od zunaj in Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Njene pesmi so prevedene v osem jezikov, prejela je več nagrad, med drugim nagrado revije Mladika, Jenko in nagrado Prešernovega sklada.

Pesnico in umetnika druži ista zemlja, ki jo Miljana opisuje z metaforo: »Prečkala sem jo kot prostore kleti, da bi preverila, ali se morda stikajo s prostori kleti sosednje hiše.« Obiskuje Makucu drage kraje — Solkan, Hrastovlje, Ljubljano, soline, Kras, celo Pariz — in v njih čuti njegovo otroško ljubezen do življenja in vztrajni notranji premislek, ki sta tudi njeni lastnosti. »Ko se je zvečer tišina razdelila po občutkih dneva, sem preverjala, katere njegove podobe so se vtisnile vame, priklicale v zavest moje lastne spomine, občutja, sanje – kot odgovor, kot novo vprašanje,« zapiše.

Miljana tako zre v svoj in umetnikov notranji svet, kot bi šlo za »Goro analogijo« Renéja Daumala – ne goro, ki bi jo bilo treba osvojiti, temveč pot učenja (Hrastovlje), pot k preseganju lastnih mej. Gre za neevklidsko goro, simbolni most med zemljo in nebom, kjer pot predstavlja niz pomenljivih izrazov – včasih negibnih v tišini, drugič gibljivih, naključnih trenutkov našega življenja – medtem ko se pokrajine slikarjevih podob razprostirajo kot mistično potovanje. »Zapreš oči in iščeš podobo, za katero bi se oprijel, medtem ko padaš. Ena je predaleč, druga prešibka, da bi te zadržala. Nobena pesem ne pomaga — ta bitka še ni zapisana.«

Tako nastane invokacija podob, dvajset izbranih fragmentov, drobnih likovnih in besednih tablic, pravih pesmi v prozi, kjer se z natančno izdelanimi metaforami presega meja med besedo in likovno umetnostjo.
Z jasnostjo izraza in milino sloga Miljana Cunta ustvari poetični most, ki povezuje umetnost, spomin in tišino — kot dialog med dvema ustvarjalnima dušama iste pokrajine.