GENOCID V SREBRENICI – TRIDESET LET KASNEJE
piše KARLO NANUT
Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža, ki je umrl leta 1981 v Zagrebu, je v enem od svojih del zapisal, da »ko se v balkanski gostilni ugasnejo luči, gostje primejo za nož« – s čimer je želel povedati, da imajo balkanski narodi vročo kri. Ne vem, ali to povsem drži, gotovo pa sem to poletje, ko sem z Karavano miru Adriaticgreen potoval po Bosni in Hercegovini, »na lastni koži občutil« bogastvo njihove kulture. To ozemlje je bilo v različnih zgodovinskih obdobjih pod vplivom številnih narodov in imperijev – bizantinskega, bolgarskega, turškega, beneškega, ogrskega, avstrijskega – katerih kulture so se med seboj prepletale in se v marsičem ohranile do danes. Dokaz za to so ostanki čudovitih utrdb, samostanov, cerkva, knjižnic in mostov.
Moje potovanje se je končalo v Srebrenici, komaj deset kilometrov od srbske meje. Julija letos je minilo trideset let od genocida v Srebrenici, najhujšega vojnega zločina po drugi svetovni vojni. Na tisoče civilistov, med njimi tudi žensk in otrok, so pobile enote bosanskih Srbov. Kaj danes ostaja od tiste tragedije? Množične usmrtitve so pustile globoke rane: mesto, ki je bilo nekoč pomembno industrijsko središče, danes deluje mrtvo – skupaj s svojimi prebivalci. Bolečino še povečuje vztrajni revizionizem in zanikanje genocida, ki spremljata preživele in svojce žrtev.
Vojna je izbruhnila z razpadom socialistične Jugoslavije, na katero se mnogi še danes ozirajo z nostalgijo. Po kratki odcepitvi Slovenije leta 1991 – ki smo jo tudi mi, Goričani, spremljali z zadržanim dihom ob meji pri Rdeči hiši – in po krvavi vojni med Hrvati in Srbi, ki jih je podpiral jugoslovanski vojaški aparat (JLA), je najhujši spopad izbruhnil v Bosni in Hercegovini, med Bošnjaki (bosanskimi muslimani), Hrvati in bosanskimi Srbi. Srebrenica, majhno mesto v vzhodni Bosni, je hitro postala eno od središč nasilja.
Leta 1993, ko so srbsko-bosanske sile napredovale, so Združeni narodi razglasili Srebrenico za “zaščiteno območje”. Tja so se zatekli tisoči civilistov, a območje je bilo slabo varovano. Med 11. in 22. julijem 1995 so enote pod poveljstvom generala Ratka Mladića zavzele mesto. Nizozemski vojaki iz kontingenta Dutchbat, ki so bili tam v okviru modrih čelad, niso le odpovedali pri zaščiti civilistov, temveč so brez odpora izročili orožje in uniforme srbskim enotam. Poveljnik polkovnik Karremans je bil kasneje obtožen, da ni izpolnil svojih dolžnosti, čeprav je – zaman – prosil za zračno podporo iz Aviana, da bi ustavili srbske tanke.
Pred očmi modrih čelad se je odvijal pokol: skoraj 10.000 moških in dečkov so ločili od družin, jih usmrtili, razkosali in zakopali v množične grobišča. Na tisoče žensk so sistematično posilili. Nekateri nizozemski vojaki so si po vrnitvi domov vzeli življenje po tem, ko so bili priča grozotam.
Danes prebivalci Srebrenice o tragediji težko govorijo, saj jih teži breme spomina. Ko se pelješ skozi ozko dolino, se zdi, kot da hodiš po odprtem pokopališču. Med Karavano miru smo obiskali spominski center in pokopališče v Potočarih, kjer počiva več kot 8.700 civilistov. Pred vojno so tamkajšnji ljudje, tudi Srbi, živeli v sožitju, danes pa je mir krhek in negotov.
Bosna in Hercegovina je po vojni postala zvezna država z dvema politično-upravnima enotama: Federacijo Bosne in Hercegovine in Republiko srbsko. Tak sistem naj bi omogočil sobivanje treh konstitutivnih narodov – Hrvatov, Bošnjakov in Srbov. V praksi pa si delijo le eno vojsko; vsi drugi resorji – vlade, ministrstva, policije – delujejo ločeno, dvojno ali celo trojno, kar ustvarja nepredstavljiv kaos.
V zadnjem desetletju se je zanikanje genocida ponovno okrepilo. Najhuje pa je, opozarja Hikmet Karčić, profesor na Univerzi v Sarajevu, da pri tem dejavno sodelujejo nekateri akademski krogi. Namen tega zanikanja je, pravi, popolnoma izbrisati odgovornost, s tem pa tudi odpreti vrata prihodnjim zločinom in novim genocidom.
Ali je sprava sploh mogoča v svetu, kjer etnične in politične napetosti ne pojenjajo? Smo se kaj naučili iz vojne in genocida?
Nemški filozof Ernst Bloch je v svojem delu Načelo upanja (Das Prinzip Hoffnung) zapisal, da človek še vedno živi v “predzgodovini” ustvarjanja sveta – sveta pravičnosti, ki šele prihaja. Velik del Geneze, ki v grščini pomeni rojstvo, ustvarjanje, bi moral po Blochu stati na koncu Svetega pisma, ne na začetku: kot napoved tistega, kar še ni, a kar je naša skupna odgovornost ustvariti.