GORE A(R)MATE

avtor LUCIO FABI

Vrhovi Julijskih Alp in čudovita pokrajina doline Soče in Triglavskega parka so bili od nekdaj kraji duše za tiste, ki se radi sprehajajo po planinskih poteh v iskanju razgledov, miru in tišine. Res je, da se že nekaj časa pojavljajo pritožbe o izoliranih pojavih prekomernega turizma s povezanimi običajnimi nevšečnostmi, kot so prenatrpanost ali slaba priprava pohodnikov, ki vodijo do različnih posledic. Vendar pa je duh, ki je prežemal romantične pohodnike drugega stoletja, pa tudi vesele mestne skupine, ki so na počitnicah preživele naporne izlete, da bi dosegli tako imenovane »izven mesta« gore, še vedno v veliki meri prisoten v mnogih, ki danes obiskujejo vrhove, ki so jih naredili mitski planinci, kot je Julius Kugy, upravičeno imenovan »oče Julijcev« in njegovi mladi epigoni, kot sta dunajska Herma in Erwin Poech, Koroški Anton Oitzinger ali kot slovensko govoreči tršćanski Vladimir Dougan in Furlanec iz Chiusaforte Osvaldo Pesamosca, ki sta leta 1914 skupaj dosegla neprimerljiv podvig, ko sta se povzpela na Jòf Fuart za težko »polico bogov«.

Vrhovi, bogati z zgodovino in lepoto, še vedno združujejo italijanske, slovenske in avstrijske planince in pohodnike v ozračju miru in prijateljstva, vendar je bil čas, ne tako dolgo nazaj, ko so se ti isti vrhovi oborožili in postali zelo visoko prizorišče velikega spopada ljudi.

Velika vojna je poleg mnogih drugih strašnih nesreč želela tudi to. Konflikt je popeljal tja, kamor si še nikoli ni upal iti, vlekel topove, kopal jarke in predore, postavil moške, ki so bili do nedavnega navajeni plezati po gorah in prečkati doline.

Avstro-ogrska napoved vojne Srbiji ujame Kugyja in njegove tovariše v ljubljenih gorah, pod Jôf Fuartom. Celotna dolina je v nemirih. Ko je prišel v Reibl, je mladi Erwin Poech takoj odšel na Dunaj, ker se je želel prijaviti kot prostovoljec. Umrl je septembra 1915 na Polovniku pri Bovcu. Ko je Italija vstopila v vojno proti Avstriji, se je Kugy pri 57 letih prostovoljno javil. Dolžnost je služiti državi, pravi, in svoje izkušnje alpinizma daje na razpolago X. armadi generala Rohra. Osvaldo Pesamosca, ki je bil zdaj star petdeset let, je postal gorski vodnik v kraljevi vojski. Štiriindvajsetletni Dougan, ki so ga odpoklicali marca 1915, veliko manj prepričan, da bo končal v jarkih, je naredil vse, da ne bi šel na fronto. Pretvarjal se je epileptičnega napada, klical ga je kot bolnega, dokler ga Kugyjevo previdnostno posredovanje ni premestilo v oddelek gorskih vodnikov, ki jih je sam zasnoval in vodil v 184. pehotni brigadi, na ljubljene Juliane, ki so postali vojno prizorišče.

Vojni ep Kugyja, Dougana in drugih članov skupine gorskih vodnikov je dobro opisan v delu Flavia Ghia o Dnevnikih Dougana, planinca, vojaka, monografske izdaje revije “Alpi Giulie” (št. 2, 2018). V svoji kratki predstavitvi sem Dougana imenoval “nenaklonjen” vojak, ki je zahvaljujoč Kugyju lahko vodil vojno na svojih ljubljenih gorah. Vojna, sestavljena iz patrulj in dela na višini za pripravo opazovalcev in varnih poti za oskrbo do naprednih točk. Tudi za planinske podvige, kot je utrditev napredne garnizije istega Jôfa Fuarta, ki je jeseni 1915 kršil, opremljen z vrvmi in lestvami, da bi pripeljal okrepitve in zaloge v garnizijo na vrhu. Iste zime je Kugy organiziral pravo ekspedicijo v visokogorje, da bi ustanovil oboroženo garnizijo na Jôf Fuartu, iz katere bi obdržali italijanske linije Sompdogna in Jôf di Miezegnot pod ognjem, ki so jih držali “razbojniki” 97. alpske čete legendarnega kapitana Carla Mazzolija.

Na več kot 2500 metrih nadmorske višine, sredi zime, med snegom in zmrzaljo, je Dougan srečen, “najboljši spomini – piše – božič v gorah, že leta sem si želel preživeti takšen božič, daleč od sveta”. In iz te umazane vojne, bi dodal. Nevarna vojna, pred katero se branimo. Morda se zaradi tega ali iz duha bratstva Dougan na čelu patrulje, ki raziskuje vzdolž črte Jôf Fuart, prečka italijansko patruljo, ki jo vodi njegov plezalni partner Osvaldo Fieramosca, izogne boju. Bilo je 13. septembra 1915. Ko se z dvema spremljevalcema povzpne v severovzhodni soteski gore, ponoči prispe na “polico bogov”, Dougan zagleda ducat Alpinov, ki prihajajo proti njemu z vrha Riofredda, med katerimi prepozna svojega prijatelja Pesamosca. Tovariši vzamejo puške, radi bi posredovali, vendar jih Dougan ustavi in pusti patrulji mimo, nato pa nadaljuje proti vrhu Jôf Fuarta. To izhaja iz zgodb, ki so jih ob zimskih večerih prenašali prebivalci doline, o katerih poroča Ingomar Pust, 1915-1918: kamnita fronta (Mursia, Milano 1987). Očitno Dougan v svojih zapiskih omenja še nekaj drugega, to bi bila resna kršitev pravil, tudi če bo Kugy v svojih vojnih zapiskih zapisal, da “v patruljni akciji, v primeru skrajne nevarnosti, med voljo častnika in izkušnjami vodnika, slednji prevlada, kar vojaški zakonik ne predvideva”.

Posnet je bil tudi film o dejstvu, Načini miru Samanthe Faccio, tako sugestiven, da se zdi epizoda. Srečanje dveh prijateljev, dveh planincev, ki jih je vojna razdelila, ki se ne želita podrediti pravilom vojne: streljati, napadati, nevtralizirati sovražnika. Sta prijatelja in tem pravilom nasprotujeta univerzalnemu »ne škoduj, ne boj se«, prvobitnemu živalskemu nagonu, da se čim bolj izognemo nevarnosti in soočenju.

Gore nočejo meja, to je gotovo. Prav tako je gotovo, da se zdi, da gorske možje povezuje bratstvo, ki presega različne uniforme. Tudi če v literaturi ne manjka epizod tako imenovane “bele vojne”, ki kažejo ravno nasprotno. Toda Dougan je bil »nenaklonjen vojak« in tudi srečen, saj ga je po več nevarnih akcijah na visoki nadmorski višini poleti 1917 Kugy poklical v skalno šolo Soča kot svojega osebnega vodnika.

Veliko je bilo napisanega o vojnih operacijah v Julijskih Alpah in na splošno o alpski vojni, veliko pa je bilo pohvaljenega za dejanja ljudi izjemnih vlaken, saj se je bilo pred sovražnikom treba paziti vremenskih razmer in ostrega podnebja visokih gora, ki so povzročile več žrtev kot spopadi na visoki nadmorski višini. Nikoli prej in niti kasneje se niso borili na ta junaški in absurden način, oklepali so se visokih nadmorskih višin, v barakah ali ledenih tunelih, čakali na bližnjega, a nevidnega sovražnika, se borili z enakimi težavami preživetja.

Vojna Kugyja, Dougana in njihovih kolegov plezalcev se morda zdi športni podvig, vendar ne smemo pozabiti, da je smrt vedno prežila, tudi na najvišjih vrhovih. In ko se Dougan v reševalni operaciji italijanskih letalcev, ki so padli s svojim letalom Caproni zaradi megle, znajde v spremstvu resnejšega od njih v dolino s svojo ekipo, ne more skriti bolečine zaradi tistega sovražnika, ki ni več takšen, v zameno pa vesel, da se lahko pogovarja v italijanščini s svojim reševalcem. Nekaj besed v podporo duhu ranjenca, ki je postal prijatelj v nesreči, ki mu je želel dati svojo pipo. Dougan tega ni sprejel, morda je že začutil, da ta letalec ne bo preživel zamrzovanja v teku. Tako je bilo, naslednji dan je umrl v poljski bolnišnici.

Protagonista na vrhovih, ki sta podpirala najbolj udarno vojno akcijo v gorah, ki so jo organizirala avstro-ogrska poveljstva z odločno podporo nemškega zaveznika, sta bila od daleč priča pripravi in izvedbi avstrijsko-nemškega napada na italijanske črte Zgornje Soče, ki je povzročil preboj fronte med Bovcem in Tolminom ter posledično okupacijo Furlanije in dela Benečije.

Ob koncu konflikta, ki se je za Dougana prezgodaj končal zaradi poslabšanja previdnostne “bolečine v prsih”, se bodo prijatelji preteklosti, tisti, ki so preživeli, ponovno združili s starejšim Juliusom Kugyjem ob nogah njegovih ljubljenih Julianov. Ko se je boril v uniformi poražencev, je Dougan utrpel neizogibno pozabo, rezervirano za vojake nekdanjega imperija v povojnem obdobju. Seveda ga bo to skrbelo, vendar želim verjeti ne preveč. Kmalu bo našel starega gospodarja, mlado ženo, druge čudovite dogodivščine in predvsem svoje gore, tokrat brez orožja in jarkov.