POIMENOVANJA

piše ALDO RUPEL

V zvezi z vidno, pa tudi slušno uporabo slovenskega jezika v javnosti smo že velikokrat povedali, opisali, orisali in opevali zelo pestre inačice njunih pojavnosti, a njuna slišnost in vidnost čedalje bolj toneta v globine tišine in slepote, v brezna zadregarske sramežljivosti, ker se nam zdi, da z uporabo zaporedja soglasnikov, kaj šele s šumevci in sičniki, silimo, da se večinci kobacajo preko dveh, treh ščetinastih in nasršenjen saglasniških naježenih grebenov, preden se hhhhropeče in grgggajoče prepustijo v pomirjujoče kalne vode samoglasniške ravninske enoličnosti. Sorazmerno s spodbujanjem njegove rabe pa smo napovedali premik na področju slovenskega in furlanskega poimenovanja raznih predelov goriške občine, vključno z mestnim središčem.

Ne gre za označevanje ali prevajanje s slovenskimi imeni posameznih ulic in trgov, temveč vsaj za priklic nekaj stoletij starih oznak, ki izvirajo iz  izročila. Sčasoma so prebivalci vrsto imen opustili, ker so jih nadomestila druga, ko so se na primer oblikovale ulice in oširki z vrstami novih stavb. Do korenitih sprememb je prišlo v letih po prvi svetovni vojni, ko je črna oblast načrtno preobrazila zunanji videz mesta in primestnega ozemlja ter odmaknjene okolice. Odpravila je tudi nemške in furlanske označbe z namenom preoblikovanja sporočil za nove priseljene, obiskovalce iz severne Italije in ostalih predelov apeninskega škornja. Obvezno je bilo treba dokazati, da so tisoči mrtvih bili upravičeni za prisvojitev še ne zasedenih površin – iredentnih pač!  V resnici je šlo za trgovino:  Italija naj porine nož v hrbet avstro ogrskim zaveznikom, bo pa zato prejela v upravljanje Primorje, pardon, se pravi Julijsko krajino do vrha Snežnika, Istro in Dalmacijo.

Hkrati smo napovedali sestanek Občinske konzulte za vprašanja mestne manjšinske skupnosti (jezikovno okolovratenje zaradi izogibanja pridevniku ‘slovenske’, ki ne sme ostati vidno zabeležen v uradnih listinah),  ki je bil posvečen temu vprašanju. Po srečanju je že potekal, nato pa se je na županstvu sestala komisija, ki ji je občinska konzulta naročila, naj sestavi predlog s štiridesetimi poimenovanji. Imena naj bi izpisali na tablicah rjave barve, ki naj bi jih pristojna tehnična služba namestila – še isto leto! – na ustrezne točke hkrati s furlanskimi in italijanskimi. 

Komisija je med približno stopetdesetimi možnostmi izbirala torej eno tretjino  imen, da bi ostala v mejah »dovoljenega«: petdeset takšnih, ki so najbolj značilna in enakomerno porazdeljena na celotnem občinskem ozemlju v Štandrežu, Podgori, Pevmi, Oslavju, Štmavru, svetogorskem okolišu, Podturnu, Goriščku, Dolini Korna, Pristavi, Grajskem griču in samem središču. Če bi njihovo število moralo biti strogo omejeno na štirideset, bi pač bilo potrebno seznam še malo oklestiti. 

Vsekakor so odločitve pomenile novost, saj ni dotlej bilo v desetletjih, zlasti pa ne v 20. stoletju predvideno, kaj šele dovoljeno, uradno in javno zabeležiti slovensko imenoslovje. Izjema so bili nekateri zemljevidi in katastrske mape, ki pa niso (bili/e) na vpogled široki javnosti, posebno ne zunanjim radovednežem. V tej papirnati, nestvarni praksi je vedno tičal spotikavec oziroma ‘rešilna’ razlaga, da uradne listine ali zemljevidi nimajo zapisanih slovenskih imen. Če pa že, potem so bila označena z nemško pisno spakedranščino, da se ni dalo razbrati, kaj pravzaprav pomenijo. Daleč znan je primer poimenovanja okoliša v Štmavru  zabeleženega kot Villa Vasi (?!?) in ‘vas’ se je spremenila v italijanske ‘vaze ‘.

Izdelani predlog je preko slovenskega „okenca“ na županstvu prejela konzulta, ki naj bi ga potrdila in nato predala občinski upravi v odobritev. Z zavzetim zanimanjem smo pričakovali, kako in v kolikšni meri bo sledilo kasnejše nameščanje.

Medtem se je bližala Evropska prestolnica kulture. V slovenskem okolju smo se začeli opredeljevati, katerim točkam, oširkom, ulicam, stopniščem bi lahko dodali poimenovanja, ki so bila v uporabi med slovenskim in deloma furlanskim prebivalstvom. Sestanki, piljenja in brušenja, odpovedi in kakšen dodatek, ki je prihajal od zasebnikov, ko so si zapomnili imena v rabi med dedi in babicami, tetami in strici, manj med mamami in očeti, ki so v javnosti že morali govoriti le italijansko.

Objavili smo tudi nekaj stolpičev z imeni, s podporo Furlanskega filološkega društva – okrog 130! A kdor drži škarje in platno na upravni ravni je preslišal in spregledal vse, kar se je preveč približalo levemu bregu Soče in desnemu bregu Vipave. Izognil se je celo imenom mestnih predelov, kot so Podturn, Gorišček, Stražice, Severna postaja, Pevmenski park, Grajsko naselje, Seneni trg, Pilošče, Svetogorska četrt, Pri Cedri, Na Pilošču, Na sklacah, Pri šintarju in desetina drugih poimenovanj.

Že desetletja poslušamo samoumevni odgovor: ‘NO SE POL’. Padla bi zaverovanost, da je beneški lev na grajskih vratih zgodovinsko sprenevedanje za pašo oči tujih obiskovalcev in že dolgo časa tukajšnjih sprehajalcev. Kaj šele, da bi kje zabeležili medvojno uporniško rajonsko porazdelitev mesta na Štiri četrti: Severni, Južni, Vzhodni in Zahodni kvart z vsemi Odbori OF. Druga oblika ovinkarjenja je stalna romantična preusmeritev na stanje pred prvo svetovno vojno, ko so bili v mestu prisotni kar štirje pogovorni jeziki. Danes je vredna slovenščine le tablica velikosti 30×15 cm pet metrov visoko pri vhodu v Raštel z oznako Travnik. Ne me basat!

Pošilja Ljubljana vsem navodila:

„Zamenjajte vendar tam besedila!

Imate za mejo ogabno skladnjo,

poglobite se vendar zdaj vanjo,

da govor Lahonov ne  prevlada,

naj raje  s Cankarjem se sklada. 

Poslušajte barjanska, žabja poročila

in v njih zvoke, zglede, oznanila!“

Poslušamo radio, gledamo TV,

preplavi takoj nas besedno gorje:

fundacija, avla in titula

kolegij in statua ter britula,

motiv, donacija, pastila in termalna kura,

deklaracija, vizitacija in rozè frizura,

garancija, debata, alternativa, edukacija, 

koncepcija, arbitraža, istanca, evalvacija,

sottilissimi Rio mare in homaž ter dekret,

naturalna pijača, fascikel, sekret,

inventura, distanca, koncesija in tradicija,

agresor, markèt, medikament in peticija,

kontrola, de luks in sondaža hkrati,

za spakedranščino nikar se bati!

Goji jo v unejstvu vse po vrsti,

se zgroženi Cankar obrača v krsti.