VOJAKI DEZERTIRAJTE, KER V ITALIJI BOSTE IMELI VSEGA V IZOBILJU!

piše VILI PRINČIČ

Ko je govora o jezikih, bi vsakdo najprej pomislil, da se bo članek z “učenimi“ razlagami dotaknil jezikovnih različnosti na nekem teritoriju, kot je naš goriški. V sedanjem stanju, ko smo pravkar zaključili, za Gorici pomembnim letom evropske kulture 2025, prevladujeta dva avtohtona jezika: italijanščina in slovenščina in žal, v manjši meri furlanščina, ki pa si zadnje čase, sicer dokaj sramežljivo, ponovno utira pot v javnost. Pred stoletjem in več, pa je bila prisotna tudi nemščina in kopica drugih jezikov takratne Avstro-Ogrske. Resnici na ljubo tudi sedaj, po obeh mestih slišimo najrazličnejše jezike iz evropskih, pa tudi izvenevropskih področij, kot so albanščina, romunščina, ukrajinščina, ruščina, srbščina, pa tudi kitajščina, arabščina, urdu in paštun ter kup afriških jezikov in narečij. To pa so jeziki prišlekov in prebežnikov, ki so tu pri nas začasno, in jih zato ne moremo uvrščati med avtohtone jezike.

Kot rečeno, je še pred stoletjem na Goriškem bilo z jezikovnega vidika zelo pestro. Članek, ki je pred nami, se bo na nekoliko svojevrsten in nenavaden način dotaknil jezikovne pestrosti na naših tleh. Znano je, da je leta 1915 izbruhnila prva svetovna vojna, ki je prav na Goriškem pustila najbolj krvave in uničujoče posledice. Tu, na Krasu in v Soški dolini sta si v pozicijski vojni stali armadi, ki sta v dvo in pol letnih spopadih, na vse načine skušali prevladati nad nasprotnikom. Poleg stalnega obstreljevanja, napadih in protinapadih pehote, se je uveljavila tudi psihološka in propagandna vojna, ki je vojaka v umazanih strelskih jarkih prepričevala, naj se preda in si na ta način reši življenje. In tu se pričenja zgodba o prepričevalnih metodah italijanske vojske, ki je v različnih jezikih vabila avstro-ogrske vojake, naj dezertirajo in prebežijo na italijansko stran.

Nedavno tega, mi je znanec hitel razlagati, da je na nekem smetišču v bližini Gorice, našel kup papirja, ki ga je nekdo pred tem odvrgel. Ker je ta moj znanec, ki se piše Boris Venica in je iz Gorice, tudi zbiratelj raznih dokumentov, predmetov in fotografij, ki govorijo o goriški zgodovini, je med najdenimi papirji zagledal tudi propagandne letake, ki so jih med Soško fronto italijanske sile pošiljale na avstro-ogrsko stran fronte. Najbrž so te letake odmetavala letala in jih je veter odnašal daleč v zaledje prvih bojnih položajev. Poveljstva avstro-ogrskih enot so seveda ukazala takojšnje uničenje leh letakov, ki so v raznih jezikih vabila vojake njihovih polkov naj dezertirajo, saj jim bo v Italiji veliko bolje, kot pod dvojno monarhijo. Nekaj teh letakov pa se je vendarle ohranilo in nekdo jih je zbral in po vojni odnesel domov. Obstaja tudi možnost, da je ta nekdo, te liste po vojni našel v kakem italijanskem zapuščenem bunkerju, ali kaverni in jih pač shranil. Dokler je bil on živ, so ti letaki bili skrbno shranjeni na kakem podstrešju, ko pa njega ni bilo več, so njegovi potomci počistili hišo in so ves ta material odnesli na smetišče, kjer ga je potem našel moj znanec.

Najdeni letaki so bili natisnjeni v hrvaškem, češkem, poljskem, romunskem in madžarskem jeziku. Ta besedila najbrž vsebujejo tudi več slovničnih in pravopisnih napak, a vedeti moramo, da teh letakov niso pisali jezikoslovci in poznavalci tujih jezikov; pripravljali so jih najverjetneje kar na fronti in so se pri tem držali priporočil, ki so jim jih prišepnili razni dezerterji, ki tudi niso bili najbolj vešči svojih knjižnih jezikov. Nam najbližje je hrvaščina in zato takoj opazimo, da je zgrešen že sam poziv, ki navaja: Krvatski in ne Hrvatski vojnici. Pa tudi v kratkem besedilu je več pravopisnih napak. Vsi prevodi pa sporočajo več ali manj isto: Vojaki! Vaši častniki vam govorijo, da Italijani grdo delamo z dezerterji in prebeglimi. To so laži, s katerimi vas želijo zadržati, da bi umirali za Avstrijo! Vojaki! Pridite k nam brez strahu. Rešili si boste svoja življenja pred gotovo smrtjo, in pri nas boste dobili belega kruha v izobilju. V češkem besedilu je dodano, da nima smisla se boriti proti Italijanom, ki so zavezniki čeških bratov Rusov. Romunski letak pa navaja, da naj se vojaki spomnijo na zlo, ki so ga Madžari povzročili njim in njihovim družinam. In še: ne žrtvujte se za vaše sovražnike!

Med najdenimi letaki pa žal ni bilo nobenega v slovenskem jeziku. Kdo ve, ali so se izgubili, ali pa, da jih v slovenščini sploh niso tiskali.  

Ohranila pa sta se dva letaka, pisana na roko. Najbrž so ju nato razmnožili na ciklostil, ali na kak drug takratni način tiskanja. Pisana pa sta v poljskem in ukrajinskem jeziku. V Gorici smo našli ljudi, ki so ju prevedli. Teksta pa sta povsem enaka, le da je eden pisan v latinici (poljščina), drugi pa v cirilici (ukrajinščina). Na obeh listih pa je podpisan podčasnik-dezerter Martyn Buchko – 10. stotnija 80. Pehotnega polka. V prevodu preberemo:

Dragi tovariši

Srečno sem se prebil do italijanskih jarkov, kjer so me italijanski vojaki sprejeli kot prijatelja. Tu sem se prepričal, kako grobe laži prihajajo iz ust nadrejenih v našem polku. Govorijo o namišljenih okrutnostih, ki niso nikoli obstajale. Prisežem vam, da tukaj se do ujetnikov obnašajo bolje, kot pri nas nadrejeni.

Hrana je odlična; imamo kavo, riž, makerone, veliko mesa, limon in vsak dan hlebec belega kruha, ki ga v zadnjih dveh letih nismo videli. Jemo dvakrat dnevno in zjutraj dobimo kavo.

Pridite fantje iz Galicije in Bukovine; zakaj bi morali umirati za Avstrijo, ko so naši bratje Rusi  zasedli Bukovino in velik del Galicije. Samo iz Italije lahko pišete vašim dragim. Čez kak dan bomo vsi Galičani in Bukovinci, tisti ki smo se zbrali v Italiji, lahko odšli v našo lepo domovino. Mi smo končali z vojno in smo prenehali trpeti.

Pridite tovariši Galičani in Bukovinci – pridite vsi!

25.7.1916

Nasvidenje

Podčastnik Martyn Buchko

Stotnija št. 10 – 80 R.P.

Ni pa znano, ali so podobni letaki leteli tudi v obratni smeri. Znano je sicer, da so iz avstro-ogrskih jarkov z megafoni pozivali italijanske vojake, naj se predajo in odložijo orožje. Kako pa je bilo na drugih evropskih frontah? Verjetno je tudi drugod potekala propagandna vojna, saj so tudi te dejavnosti spadale v sklop pozicijskih spopadov, značilnih za 1. svetovno vojno.