Zakaj ne po slovensko?

avtorice IRINE MOIRA CAVAION

Zakaj ne po slovensko? Zakaj ne [govoriti] slovensko? je naslov znanega priročnika za učenje slovenščine jezikoslovca Jožeta Toporišiča, namenjenega italijansko govorečemu občinstvu in objavljenega leta 1982. V uvodu avtor ponudi zgodovinski pregled odnosov med Italijani in Slovenci ter poudari pomen učenja jezikov kot orodja za spodbujanje komunikacije med obema skupnostma. Spominja, da je bilo kljub “stoletnim odnosom” med tema dvema sosednjima državama znanje slovenščine med italijansko govorečimi na italijanski strani vedno slabše od znanja italijanščine med Slovenci oziroma tistimi, ki živijo na slovenski strani.

Pustimo za trenutek ob strani razmišljanja priznanega jezikoslovca in se posvetimo Gorici – Novi Gorici 2025, evropski prestolnici kulture. Ta dogodek je Gorici, ki si želi izkoristiti svojo preteklost kot pomembno srednjeevropsko kulturno središče, omogočil, da si povrne mednarodni ugled in prepoznavnost, potrebno za redefinicijo njene kulturne in gospodarske vloge v regiji. Vse to v kompleksni sedanjosti, ki jo zaznamujejo kulturna globalizacija, ponovni izbruh medetničnih konfliktov, nacionalizmov in težnja k zapiranju meja v času krize, kot se je zgodilo med pandemijo covida-19.

Medtem ko so navdušeni opazovalci številnih izjemnih pobud, ki so zaznamovale letošnje praznovanje Evropske prestolnice kulture, mnogi še vedno nimajo odgovora na vprašanje: kako bo mogoče ohraniti proces rasti, ki temelji na obnovljeni odprtosti, izmenjavi, medsebojnem razumevanju in pričakovanem čezmejnem sodelovanju skozi čas, ne da bi govorili jezik drugega?

Če ponovno preučimo Toporišičevo razmišljanje o italijansko-slovenski dvojezičnosti na čezmejnem stičnem območju Furlanije – Julijske krajine, opazimo, da je bila do sedaj skoraj izključna pravica članov slovenske skupnosti v regiji. Pravzaprav od objave jezikoslovca njegove inovativne slovnice ni prišlo do strukturne in sistematične spremembe v razširjenosti slovenščine med večinsko skupnostjo, torej med Italijani. To kljub dejstvu, da je v zadnjih dvajsetih letih naraščalo zanimanje za njeno učenje, kar dokazuje tako opazno povečanje tečajev slovenščine, ki jih ponujajo regionalne ustanove in kulturna društva v mestih in pokrajinah Trst, Gorica in Videm, kot tudi precej zapleteno povečanje vpisa učencev iz neslovenskih družin v šole, kjer je slovenščina učni jezik. Slovensko govoreči ljudje, italijanski ali tuji, brez neposrednih vezi s slovensko skupnostjo.

Za tiste, ki se, tako kot avtor, že dolgo ukvarjajo z večjezičnim in medkulturnim izobraževanjem ter aktivnim državljanstvom v šolah in družbi, razprava o strukturnih in sistematičnih spremembah neizogibno vodi k razmisleku o trenutnih možnostih učenja slovenščine in kulture v šolah z italijanskim poukom v regiji Furlanija – Julijska krajina.

Do danes je poučevanje slovenščine strukturirano in regulirano zagotovljeno le v šolah slovenske manjšinske skupnosti, zahvaljujoč nacionalnim in regionalnim zaščitnim zakonom. V šolah tako imenovane večine, tistih, kjer je italijanščina učni jezik, je njena vključitev mogoča na različne načine, ki jih bomo poskušali ponazoriti na jedrnat in poenostavljen način, da bo vsebina razumljiva tudi bralcem, ki ne poznajo šolskih predpisov, a jih zanima razumevanje njihovega trenutnega stanja in morebitnega prihodnjega razvoja.

Prva priložnost za poučevanje slovenščine in kulture v šolah, kjer je italijanski učni jezik, izhaja iz nacionalnih in regionalnih zakonov, ki varujejo zgodovinsko jezikovno raznolikost regije in s tem tudi slovenščino v Furlaniji – Julijski krajini. Pomembno je poudariti, da je za našo regijo značilna zelo bogata in raznolika zgodovinska večjezičnost, v kateri sta poleg slovenščine in kulture prisotni tudi furlansko govoreča skupnost in germansko govoreče skupine, ki imajo koristi od teh istih zakonov. Ti predpisi omogočajo promocijo zgodovinskih jezikov regije s pobudami, ki jih organizirajo šole (t. i. Inštitutski projekti), kar se odraža v nekaj urah pouka jezika in kulture v sodelujočih razredih ter drugih dejavnostih, namenjenih krepitvi lokalnih tradicij teh skupnosti. Vendar te pobude niso vedno organsko vključene v celotni učni načrt. Celoten izobraževalni program šole, znan kot učni načrt, pogosto izhaja iz volje družin učencev, ki obiskujejo te šole, ali iz prisotnosti učiteljev, ki so iz različnih razlogov v stiku z jezikom in kulturo skupnosti.

Kar zadeva slovenščino, te pobude vključujejo številne splošne šole v naši regiji, zlasti v tržaški in goriški pokrajini. V videmski pokrajini pa se odzivajo na drugačno sociolingvistično situacijo, za katero je značilna pozna uvedba zakonov, ki ščitijo slovenščino, v primerjavi s Trstom in Gorico. To je privedlo do dramatičnega upada števila govorcev slovenščine in, z izjemo dvojezične šole v San Pietru al Natisone, do pomanjkanja šol, kjer bi se poučeval slovenščina. Tudi tovrstni projekti se obravnavajo.

Druga možnost poučevanja slovenščine in kulture v šolah z italijanskim poukom je povezana z njenim statusom jezika Evropske skupnosti, kar omogoča, da se v nižjih srednjih šolah poučuje kot drugi tuji jezik, poleg tradicionalno poučevanih jezikov, kot so nemščina, francoščina ali španščina. Ta možnost je bila uvedena z reformo šolske avtonomije leta 2003, ki je določila, da lahko vsaka šola ponudi poučevanje dveh tujih jezikov: prvega, običajno angleščine, in drugega, ki ga izberejo družine in učenci. Predlog za drugi jezik se lahko predloži šolskemu svetu, ki oceni izvedljivost in utemeljitev zahteve, pri čemer upošteva razpoložljive vire in splošno organizacijo šole. Ko je novi jezik odobren, se doda učnemu načrtu, ne da bi nadomestil druge obstoječe predmete, če število vključenih učencev upravičuje njegovo vključitev.

V naši regiji sta bila do danes aktivirana le dva kurikularna programa – torej programa, ki sta trajno vključena v šolski kurikulum kot uradni predmet – za poučevanje slovenščine v nižjih srednjih šolah, oba v tržaški pokrajini. K temu je treba dodati še eksperimentalno izkušnjo Trbiža in njegovega celovitega inštituta, znanega po spodbujanju regionalne večjezičnosti, ki uporablja kurikulum, ki od predšolske vzgoje do srednje šole vključuje predmete, ki se poučujejo v italijanščini, slovenščini, nemščini in furlanščini.

Zgoraj omenjena kurikularna programa se nanašata na celovite zavode Iqbal Masih v Trstu (srednja šola F. Rismondo, pionir pobude) in zavod Giovanni Lucio v Miljah (srednja šola Nazario Sauro). Ti pobudi sta nastali po zaslugi zavzetosti staršev, učiteljev in šolskih ravnateljev, ki so si želeli vključiti slovenščino v učne načrte svojih šol.

Med letoma 2008 in 2024 sta se programa razvijala skoraj vzporedno, žal pa sta se oba zaradi skupnih izzivov končala. Najpomembnejši je bil pomanjkanje učiteljev, usposobljenih za poučevanje slovenščine kot tujega jezika. Pomembno breme je za avtorja predstavljalo tudi pomanjkanje skupnega, specifičnega in kontekstualiziranega načrta med šolami in upravnimi organi – kot sta Deželni šolski urad in Ministrstvo za izobraževanje –, ki bi bil sposoben podpirati inovativno poučevanje, ki je v večini šol v tržaški pokrajini še v povojih.

Kljub tem izzivom so šole v Trstu in Miljah razvile številne materiale, vključno z učbenikom za poučevanje slovenščine v italijanskih srednjih šolah, ki je nastal pod nadzorom Univerze v Trstu in Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik v Ljubljani. Razviti so bili tudi interdisciplinarni tečaji in projekti, ki so bili v skladu z lokalnimi pobudami, tako v regiji Furlanija – Julijska krajina kot v sodelovanju s sosednjo Slovenijo.

Žal so bila ta prizadevanja nenadoma ustavljena zaradi administrativnih in birokratskih zapletov, ki so postopoma privedli do zaprtja razredov s poukom slovenščine, ravno ko je bilo odprtje učiteljskega delovnega mesta neizbežno.

Obstajajo tudi zunajkurkularne pobude – tj. dejavnosti, ki se izvajajo zunaj uradnega učnega načrta – za poučevanje slovenščine v nižjih srednjih šolah, za katere je težko pridobiti uradno dokumentacijo. Te so opredeljene v programskih dokumentih na spletnih straneh posameznih šol, ne pa na uradnem seznamu, ki ga vodi regionalni šolski urad. Slednji je med drugim ukinil prejšnjo stran, posvečeno vsem zgodovinskim jezikom v regiji, in ohranil le furlansko stran, poleg seveda tudi razdelek, posvečen jezikom, ki se uporabljajo v šolah slovenske manjšinske skupnosti. To odpravlja možnost poenotenja vseh zgodovinskih jezikovnih skupnosti v regiji, ne da bi pri tem kakor koli zmanjšalo bogato, strukturirano in dobro organizirano realnost poučevanja furlanskega jezika v šolah v regiji, kar pravzaprav predstavlja odličen primer celovitega načrtovanja izobraževanja manjšinskih jezikov v šolah z večinskim jezikom.

Če se vrnemo k slovenščini, je treba v Gorici posebej omeniti odločna prizadevanja italijanskega jezikovnega zavoda Gorizia 1 – zdaj Splošnega zavoda Graziadio Isaia Ascoli – kjer istoimenska srednja šola že leta spodbuja tečaje slovenščine, čezmejne projekte in sodelovanje s šolami slovenske manjšinske skupnosti. Te pobude podpirajo nacionalna in regionalna sredstva ter sodelovanje z lokalnimi združenji, nacionalnimi raziskovalnimi ustanovami in sosednjo Slovenijo. Predvsem pa temeljijo na globoki medkulturni občutljivosti ter poglobljenem poznavanju in zavedanju obmejne regije in njenih kompleksnosti.

O teh izkušnjah bi radi ponovno razpravljali v prihodnjih številkah revije, saj njihova zgodovina in značilnosti predstavljajo dragoceno referenčno točko za druge šole, ki jih zanima razvoj podobnih programov. Predstavljajo konkretne primere lokalnega in čezmejnega sodelovanja ter dialoga med večinsko in slovensko skupnostjo ter dokazujejo, kako je mogoče združiti večjezično načrtovanje, izobraževalne inovacije in medkulturno občutljivost. Ravnatelji šol, učitelji in nepedagoški delavci ter družine so s svojim aktivnim sodelovanjem in zavezanostjo promociji lokalnega območja in spodbujanju medsebojnega razumevanja prispevali k temu, da so ti programi še posebej pomembni.

Na koncu tega izleta, katerega cilj je bil – nujno na povzetek in zato neizčrpen način – orisati trenutno stanje glede poučevanja slovenščine in kulture v šolah z italijanskim poukom na obmejnih območjih regije, se jasno kaže kompleksna in niansirana slika. To stanje zaznamujejo številne posebnosti, raznoliki projekti in številne lokalne pobude, ki kljub svoji razdrobljenosti kažejo na vse večje zanimanje učencev. Hkrati pa pripravljenost, ki jo je pokazalo več izobraževalnih ustanov, da ustrežejo tem zahtevam, kaže na obnovljeno zavedanje o vrednosti znanja slovenščine in konkretno odprtost za njegovo morebitno trajno vključitev v šolske učne načrte.

Z izobraževalnega vidika učenje tako imenovanih teritorialnih jezikov – med katere upravičeno spada tudi slovenščina – predstavlja dragoceno priložnost za razvoj pristnih in smiselnih veščin. Gre za globoko relacijski in medkulturni učni pristop, ki ob interdisciplinarnem pristopu spodbuja resnično obogatitev znanja in spretnosti študentov.

Poleg tega je slovenski jezik takoj uporaben v vsakdanjem življenju območja, za katerega sta značilna izrazita večjezičnost in bogata večkulturna dimenzija. Poznavanje jezika omogoča neposreden stik z njegovimi govorci in njihovim kulturnim kontekstom, tako regionalno kot čezmejno, kar ponuja bolj informirano in občutljivo razumevanje zgodovine in dinamike regije. Hkrati lahko poučevanje slovenščine spodbuja še vedno premalo srečanje med večinsko in manjšinsko skupnostjo, ki temelji na elementih vzajemnosti in priznavanja – začenši s simbolno in konkretno gesto »učenja jezika drugega«. Ta proces ima pozitivne učinke tudi za same govorce slovenščine, ki vidijo, da se prisotnost in funkcija njihovega jezika v regiji krepita, in se lahko ponovno odkrijejo kot informirani in avtoritativni ambasadorji svoje kulture, hkrati pa zaznavajo nove osebne in poklicne možnosti.

Nenazadnje pa poučevanje slovenščine, skupaj z izmenjavami in sodelovanjem s sosednjo Slovenijo, prispeva h krepitvi procesov internacionalizacije šol, odpira nove priložnosti za odnose, sodelovanje in osebno in profesionalno rast.

Kritična vprašanja, opredeljena v tem prispevku, pa so ključna. Prvič, pomanjkanje strukturiranega institucionalnega programa, podprtega na regionalni ali nacionalni ravni, ki bi učenje avtohtonih jezikov priznaval kot naravno in nujno obogatitev učnega načrta, ki ga ponujajo šole na območjih, kjer so prisotne. K temu se doda še pomanjkanje učiteljev, ki so ustrezno usposobljeni za poučevanje slovenščine in kulture, kar ostaja ena glavnih ovir za trajnostno širjenje teh programov.

Ob zaključku tega razmisleka, katerega cilj je bil podati uvodni pregled edinstvenega konteksta Gorice–Nove Gorice, Evropske prestolnice kulture, in glede na priložnosti, ki jih ponuja šolska avtonomija – ki šolam omogoča, da razvijejo lastne učne načrte glede na lokalno območje in njegove potrebe – si ne moremo kaj, da ne bi omenili, da številne dosedanje pridobljene izkušnje predstavljajo pomembno resničnost, ki je ne gre prezreti.

Prav v luči teh izkušenj, izraženega potenciala in pridobljenih znanj se spontano in daleč od retoričnega poraja vprašanje: Zakaj ne po slovenskoZakaj ne bi strukturno in z enakimi možnostmi za vse omogočili poučevanja slovenščine v italijanskih šolah na obmejnem območju?

Medtem ko čakamo na nadaljnji razvoj dogodkov, se zavedamo, da vsaka inovacija zahteva čas, vizijo in skupno sodelovanje.

Upamo, da je ta prispevek bralcem ponudil dodaten vpogled v specifično naravo in bogatost teme ter pomen nadaljnjega skupnega razmišljanja, načrtovanja in gradnje.