MEJNI PLURITUALIZEM V DOBI GO!2025: MED PREDSTAVITEVJO IN RESNIČNOSTJO
avtorice GIUSTINE SELVELLI
Od konca habsburške imperialne dobe jezik na goriškem območju ni več zgolj orodje komunikacije: postal je in še vedno je politično sredstvo, označevalec pripadnosti, simbolno bojišče, odprta rana, prikrita kot normalnost. Tukaj jeziki sobivajo, vendar ne komunicirajo vedno: drug ob drugega se dotikajo, se pogosto izogibajo, včasih se namerno ignorirajo. S koncem druge svetovne vojne meja, vzpostavljena leta 1947, ni zgolj ločila dveh držav: legitimizirala je jezikovne tabuje in represije, ki še vedno oblikujejo način, kako govorimo – ali ne govorimo – jezikov drug drugega.
V preteklem letu, letu GO! 2025, je te dokaze postalo nemogoče prezreti. Še nikoli prej lokalni jeziki niso bili pozvani, da bi nekaj “predstavljali”: idejo o Evropi, dialogu, preseganju meja. Toda prav zaradi tega si zaslužijo kritičen pogled: lokalna večjezičnost (ali tisto, kar je od nje ostalo), tako opevana v uradnih govorih in promocijskih gradivih za Evropsko prestolnico kulture, je pravzaprav produkt dolge zgodovine izključevanja, asimetrij in vsiljenih hierarhij.
Slovenščina, jezik, ki je globoko zakoreninjen v tej regiji, je bila na italijanski strani desetletja dojeta kot “druga”, če ne celo odkrito sovražna, potisnjena v nevidno manjšino, v najboljšem primeru tolerirana, a le redko prepoznana kot sestavni del vsakdanje jezikovne (in celo “zvočne”) krajine. Rezultat je paradoks, ki ga GO!2025 razkriva: predstavljamo se kot evropski laboratorij za kulturno sobivanje, a se še vedno trudimo sprejeti večjezičnost kot vsakodnevno normo, ne pa kot izjemen dogodek: skratka, še naprej se obnašamo pogojeni s popolnoma enojezično miselnostjo.
Ne gre le za preteklost. Tudi sedanje jezikovne politike, ponovno predstavljene v okviru GO!2025, razkrivajo to ambivalentnost. Poučevanje slovenščine na goriškem območju se pogosto predstavlja kot inovacija, medtem ko bi ga morali jemati za samoumevnega v procesu vključevanja elementov lokalne zgodovine, za katero so značilni stoletni kulturni stiki in več identitet. Hkrati pa študij slovenščine na “oddaljenih” italijanskih univerzah – v Rimu, Neaplju in drugod – včasih uživa večjo simbolno legitimnost kot učenje na meji, kjer jezik ostaja neznan, ker je prepleten z nerešenimi spomini, neizrečenimi konflikti ter fiktivnimi in krhkimi identitetnimi konstrukcijami. Danes govorimo o kurikularnih projektih in čezmejnem sodelovanju, vendar pogosto brez resničnega obravnavanja osrednjega vprašanja: kaj si predstavljamo pod jezikom? Ali je to tehnična veščina, ki jo je treba pridobiti iz ekonomskih in institucionalnih razlogov, ali odnosna izkušnja, ki lahko obnovi naš pogled nase in na druge?
Retorika GO!2025 tako tvega, da bo jezike preoblikovala v scenografske elemente: dvojezične slogane, prevedene dogodke, večkulturne predstave. Toda jeziki ne živijo v logotipih ali uradnih programih; živijo v telesih, naglasih, zadregah in izročilih molkih. V preteklem stoletju govorjenje (ali negovorjenje) slovenščine v Gorici ni bilo nikoli nevtralno stališče. Vsak jezik s seboj nosi zgodovino moči: kdo si lahko privošči biti večjezičen, ne da bi vzbujal sum? Kdo pa mora nenehno prevajati, da bi bil sprejemljiv?
Čezmejno ozemlje ni bilo nikoli jezikovno “čisto”. Pred nacionalno državo je bilo pravilo mešanje; izjema je bila prisilna homogenizacija. Pa vendar na jezike še vedno gledamo kot na vodotesne predelke, ki jih je treba poučevati ločeno in z njimi ravnati previdno, kot da bi bili eksplozivni materiali. To je podedovan strah, ki ga še nismo upali odpraviti.
Medtem nove skupnosti – balkanska, magrebska, pakistanska, kitajska – preoblikujejo lokalno jezikovno krajino, kar je obogatitev, ki žal ni bila ustrezno ovrednotena v uradni pripovedi o »večjezičnem ozemlju« GO!2025. Tudi tukaj se pojavlja implicitna hierarhija in ponavlja se znan vzorec: nekateri jeziki so praznovani kot »zgodovinski«, drugi ostajajo nevidni (oziroma so »nevidni«) ali zreducirani na vprašanja integracije. Prava evropska kulturna prestolnica bi morala imeti pogum, da te prisotnosti prepozna kot sestavni del svojega jezikovnega tkiva in svojega potenciala za raznolikost. In živa meja ni statičen muzej, temveč nestabilen, neudoben in moteč laboratorij.
Če želi goriška meja resnično utelešati evropski model, pred-, post- ali nadnacionalno križišče, mora prenehati uporabljati jezik kot zastavo identitete in ga začeti obravnavati kot vsakodnevno prakso prečkanja. Sprejmite dejstvo, da večjezičnost ni harmonija, temveč trenje; ni dekorativna vrednost, temveč kritična kompetenca in transformativna izkušnja. Jeziki tukaj ne služijo temu, da bi nam enkrat za vselej povedali, kdo v resnici smo, temveč da nas spomnijo, da smo vedno bili več kot eno in da se prav v tej nerazrešljivi in nezvedljivi pluralnosti skriva naš potencial.
Morda najgloblji pomen GO!2025 leži prav v tem: ne v dokazovanju, da je bila meja prestopljena, temveč v priznanju, da nam še naprej govori. In to počne predvsem skozi svoje jezike.