KAM NAPREJ

piše MIHA KOSOVEL

Vprašanje večjezičnosti je ena od konstatnih vročih tematik našega prostora. Čeprav je vpisano v samo življenje Gorice čez celotno zapisano zgodovino, postane politično vprašanje vsaj nekje od sredine 19. stoletja naprej. O večjezičnosti včasih razmišljamo kot o neke vrste posebnosti. Zdi se nam normalno, da ima vsaka država en jezik, da se nekje govori tako, drugje drugače. Monolingvizem in monokulturo avtomatično jemljemo kot standard, večjezičnost in večetničnost teritorija pa kot napako. Čas modernosti, ko so se mesta večala, urbanistično razvijala, industrializirala, ko se je razvijalo šolstvo, knjižnice, časopisi, je bil tudi čas narodnega prebujanja in nacionalizmov. Nacionalizem ni vedno bil negativna sila. V veliki meri je samozavedanje skupnosti utemeljene na uzancah, kolektivnem spominu in seveda jeziku omogočilo razvoj mnogih solidarnostnih institucij, kot so hranilnice, prosvetni in kulturni domovi ter razne trgovske in obrtne zbornice, ki so pomagale razvijati ekonomsko bazo določenega naroda. V večetničnih mestih so se te mnogokrat še bolj živo razvijale paralelno druga od druge, tako v konkurenci, kot tudi v medsebojnem oplajanju. Čeprav ne brez frikcij, bojev, nezaupanja in kdaj pa kdaj tudi nasprotovanja, so bíla svojo borbo za priznanje in vpliv v mestu za naše standarde izredno civilizirano in bi skozi čas se lahko razvila v prava večetnična in večjezična središča, če njihove borbe ne bi svetovna vojna podžgala, če nezaupanja ne bi ojačala v sovražnost in eksistencialni strah pred drugim. Kar se je zgodilo v Gorici, se je zgodilo v veliko drugih krajih srednje Evrope in mnogo njih se še danes sooča s to travmo in išče načine, kako zaživeti.

Ko smo pričeli s projektom Evropske prestolnice kulture je ta točka – vsaj pri tistih iz kandidacijske skupine, ki smo živeli in delali v Goricah – bila osrednja: kako preko kulture sešiti prostor in mu omogočiti preboleti travmo krvavega kratkega stoletja. Ali natančneje, glede na to, da je v veliki meri kultura, predvsem tista izven institucij že počela: kako preko resnično velikega projekta, prevelikega le za eno izmed naših mest, zajahati vse obstoječe sile na teritoriju v službi integracije nekega teritorija polnega travm na trajni način, kjer bo nova skupna realnost premagala sile, ki kujejo svoj dobiček iz ločenosti? Projekt je delno uspel. Za analizo si bomo vzeli čas v prihodnjih revijah. Naj za zdaj le poudarimo, da – onkraj tistega, kar je bilo zavestno vodeno s strani Zavoda, občin in EZTS – je projekt bil v veliki meri uspešnejši ravno v svojih nenačrtovanih eksternalijah.

Kaj mislimo s tem? Projekt EPK je sprožil dinamiko, ki je izšla iz striktno kulturnih krogov in začela odzvanjati med prebivalstvom in institucijami. S spremembo zornega kota, ki dve mesti ne vidi več le kot zadnji mejnik svojega nacionalnega območja, ki živita paralaleno druga poleg druge, temveč kot eno geografsko in usodno povezano celoto, ki še izumlja skupno bivanje, so morale tudi vse institucije si odgovoriti na vprašanje: kakšna pa je naša vloga v novem čezmejnem prostoru? Eden pomembnejših vidikov pa je bilo ravno mednarodno zanimanje za vprašanja (čez)mejnosti. Raziskovalci, akademiki, umetniki, aktivisti in politični odločevalci iz celega sveta niso prišli le opazovati naše kraje kot kakšno čudo, temveč jih raziskovati skupaj z akterji na teritoriju in v tem procesu so sodelovali tudi sami. Na ta način območje Goriške ni bilo le muzej čudnih lokalnih zamisli, temveč prostor odkrivanja idej in procesov na evropski ravni, kjer so v fokusu prvovrstne globalne tematike: vprašanje meje in čezmejnega sodelovanja, vojne in gradnja miru, ubežništva, navzkrižnosti identitet, kot nenazadnje tem, ki se ukvarjajo z obrobnostjo, odnosom med naravo in urbanim, odnosom med novim in starim, med spominom in zgodovino. Predvsem pa je ta prostor postal mednarodno zanimiv in je ponudil tudi domačinom neko novo, svežo zavest, ker ni šlo le za Slovenijo ali le za Italijo, temveč za prostor, kjer se na večjezični, večetnični in večnacionalni ravni trudi ustvariti neko praktično in organizirano skupnost, ki pa nima še dodelanega pravnega, administrativnega ali kakšnega drugega okvirja in je to potrebno s prakso šele izmisliti.

Če si želimo, da bo naš prostor še naprej zanimiv za domačine, da bodo tu hoteli ostati in biti aktivni, ter za tujce, da nas bodo hoteli obiskovati in z nami sodelovati, če ne želimo postati ponovno periferija lastnih držav, temveč zanimivo in dinamično evropsko središče v stiku z globalnimi tokovi, če želimo postati prostor, ki ne objokuje le bolj ali manj izmišljeno slavno preteklost, temveč zmore sebe videti kot soustvarjalca lastne prihodnosti in s tem tudi zgled za druge kraje po Evropi in svetu, ki so ločeni z mejami ali razbiti v medetničnih sovražnosti, moramo osnovne postulate, ki smo jih v letu 2025 slavili, pretopiti v vsakdanjost tako na politični kot drugih ravneh. Čezmejna partnerstva, večjezičnost, domišljanje praktičnih čezmejnih institucij in političnih organov mora biti nujni okvir za preživetje zapuščine EPK. Če so bila leta priprave dolga nosečnost in leto 2025 slavje ob rojstvu novorojenčka, polnem veselja, bližine in upanja, je sedaj otrok star eno leto in treba mu je kupiti zimsko bundo ter ga naučiti hoditi.