CARLO TAVAGNUTTI – STRAST BREZ MEJA
piše AGOSTINO COLLA
Carlo Tavagnutti, rojen v Gorici leta 1929, se s fotografijo ukvarja od petdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem s snemanjem alpskih krajin in pričevanj življenja na visokogorskih območjih. Cura fotografske prispevke za Alpinismo goriziano. Njegove fotografije so se pojavile v revijah Alpi venete, Iniziativa Isontina, Sot la Nape in v številnih knjižnih delih: Julische Alpen (1978); Tricorno 1778-1978 (1978); Östliche Dolomiten (1979); Alpi Giulie Occidentali (1983); Il Carso Isontino (1984); Dalla vita di un alpinista (1985); Le arti a Gorizia nel secondo ‘900 (1987); Il mito del paesaggio nella fotografia del Novecento in Friuli (1988); Isonzo (1991); Giovanni Paolo II in FVG (1997); Il Friuli Venezia Giulia e i suoi grandi vini (1997). Volo con l’aquila: immagini e pensieri sulle Alpi Giulie (1998); Echi dalle Alpi orientali – 125 anni di cultura alpina a Gorizia (2008). Je častni član goriške sekcije Club Alpino Italiano in Circolo Fotografico Isontino B.F.I. di Gorizia ter akademik GISM (Gruppo Italiano Scrittori di Montagna).
Carla poznam skoraj petdeset let in z njim sem spoznal goro skozi fotografijo, ki jo ustvarja vse življenje. Gorska fotografija je Carlo Tavagnutti, brez dvoma in brez negotovosti. Alpe, zlasti Julijske, so njegova stara ljubezen, polna preteklosti in sanj. Trda, zahtevna območja in hkrati kraji za razmišljanje in poslušanje počasnega ritma narave in lepote njenih obzorij. Nadaljevanje tega očaranosti, privlak teh trenutkov so pričevanja, ki jih svetloba in sence vtisnejo v fotografije. Barva pripoveduje kraj tako, kot nam ga predstavlja resničnost. Črno-bela fotografija Carla Tavagnuttija nas vrača v brezčasno dimenzijo, kjer so občutki, misli in resnične sanje povečani v spominu, ki se utrdi v našem umu. Te dvobarvne podobe so povabilo k uživanju v belih apnenčastih skalah. Naj bo to sedlo Forcella del Vallone ali vrh Triglava, povabilo je iti, se vzpenjati s počasnim korakom, skrbno opazovati strogo naravo, ki nas obdaja. Narava lahko na teh podobah pomeni cvet telóha, stavolo, ki pripoveduje o že pozabljenem svetu. Kar te podobe ne pozabljajo, so darovi, ki jih ta gora ponuja. Te črno-bele fotografije so povabilo k počasnosti, k razmisleku. Ujamejo daljna obzorja v jasnem jutranjem zraku. Vzbujajo začudenje otroka in te spremljajo v svetlobi, ki zariše njene stroge obrise. So spomin na sanje in lepota tišine njenih vrhov. So hvalnica življenju in bogastvo za človeka, ki pozna vrednost tega.
Spomladi 2025 je bila med letnim Kongresom delegatov v mestu Catania Carlu Tavagnuttiju podeljena Zlata medalja predsednika CAI z naslednjo utemeljitvijo: ll prestigioso riconoscimento gli è stato attribuito «per aver narrato, con la fotografia in bianco e nero, l’anima delle Alpi, contribuendo a unire culture e generazioni oltre i confini, nel segno dei valori del Sodalizio e di una montagna che è memoria e futuro». Poklon njegovi izjemni občutljivosti in njegovemu dolgemu delu pri pripovedovanju alpskega sveta skozi podobe, ki ostajajo v kolektivnem spominu.
(Assemblea Nazionale dei Delegati del CAI – Club Alpino Italiano per il conferimento della MEDAGLIA D’ORO al goriziano CARLO TAVAGNUTTI, classe 1929, socio del CAI Sezione di Gorizia APS ETS dal 1957).
Začenjam to pripoved po urah, ki sva jih preživela skupaj, v katerih sem imel priložnost spoznati stvari, dogodke in osebe, neznane večini. Intenziven, zelo zanimiv in natančen dialog, v katerem so spomini še vedno živi in trdno zasidrani v spomin tega človeka, ki je nedvomno iz fotografije in ljubezni do gora ustvaril pravo življenjsko pot.
Moje začetne namere so bile, da pripravim intervju. Vendar sem presodil, da bi pripoved lahko bolje predstavila človeka, osebo, njegove strasti, bolj celovito. Rezultat pokaže, kakšen je pristop Carla Tavagnuttija do gore, njegova strast do fotografije, njegovo sodelovanje z Alpinismo goriziano in GISM (Gruppo italiano scrittori di montagna), ki ga uvršča med akademike kot pisca o gorah.
Tavagnutti je eden najglobljih poznavalcev naših vrhov, naj bodo Karnijske ali Julijske Alpe. Spoznal je težave, z njimi povezane zgodbe in lokalne like ter dogodke. Zlasti stalno je Carlo poleg strasti do gore negoval sposobnost govoriti o njej, opisovati čase, situacije in načine in to ne le skozi posebno črno-belo fotografijo, temveč predvsem skozi zapise, skice, risbe in akvarele, s katerimi je v svojem dolgem življenju orisal resničnost, ki se je v mnogih pogledih radikalno spremenila. Gora, kot se zdi v njegovih spominih, je tisto, kar so ljudje pozabili. Stvari, ki so se globoko in radikalno spremenile zaradi številnih dejavnikov, največkrat antropičnih in družbenih, kar je povzročilo počasno in postopno opuščanje gore s strani tistih, ki so v teh krajih živeli in delali. Za Carla pa je še vedno prav, da jih poskušamo pripovedovati in oživljati te zgodbe in človeške usode ter jih vrniti mlajši javnosti, ki tega okolja in tega sveta ni poznala in ne pozna korenin, ki so ga oblikovale skozi čas. To je, če hočemo, malo smisel celega življenja, da te kompleksne vednosti še vedno dobijo glas, ker jih pripoveduje tisti, ki to zna. Te memorije se rodijo v daljnem času, ki je Carla Tavagnuttija pripeljal do tega, da je zdaj častni član Club Alpino Italiano, sekcije Gorica. Član že skoraj 70 let, čeprav njegova strast in ljubezen do gore segata veliko dlje v preteklost.
Začnimo tukaj našo pripoved. Carlo Tavagnutti: gora in fotografija. Nedvomno ima ta dvojnost pri Carlu družinski izvor.
Približevanje goram izvira po očetovi strani sredi štiridesetih let. Spomniti želim epizodo, ki se nanaša na vojaško dejavnost v Regio Esercito očeta Giacoma (Jacum). V prvi svetovni vojni je deloval kot geniere minatore pri italijanskem vojaškem inženirju, nastanjenem v Julijskih Alpah pri kraju Nevea. S seboj je imel, iz lastne strasti, dve škatlasti kameri, fotografske plošče, s katerimi je snemal prizore iz življenja, portrete prijateljev in nekaj krajin za lastno veselje. Po zavzetju Gorice avgusta 1916 je bil poklican tja opravljat vojaške dolžnosti in ker ni mogel odnesti te opreme s seboj, jo je skušal ohraniti tako, da jo je zavit v katraniran papir zakopal v bližini kraja, kjer je delal v gorah. Z več kot štiridesetletno časovno distanco od prve svetovne vojne, šele v petdesetih letih, se je skupaj s sinom Carlom vrnil na te kraje v poskusu, da bi znova našel tam skriti material. Zaman. Čas, narava krajev, preoblikovanih v dolgih letih, ali preprosto dejstvo, da je material najverjetneje pobrala neznana roka, so te raziskave izničili.
Strast do fotografije, ki jo je začel gojiti šele sredi petdesetih let, ko je naš Carlo prišel v posest lepe refleksne kamere. Srečno srečanje s tovarišem, medtem ko je bil kot inštruktor častnikov alpinov v Cesanu pri Rimu, mu je omogočilo, da je prišel do Contaflex z objektivom Zeiss f2.8, ki ima tudi dolgo zgodovino. Prvi stiki z gorskim okoljem so bili določeni s tem, da je v začetku štiridesetih let spremljal starega družinskega prijatelja, Dolfa, strastnega raziskovalca in velikega zbiralca planik in kraljic Alp. Na ta način je poleg spoznavanja čudovite alpske flore lahko razumel in vzljubil gorsko okolje. Kar zadeva fotografijo, so bila dela Artura Avanzinija, velikega fotografa, alpinista in botanika CAI Gorica, zgled in spodbuda za fotografsko delo Carla Tavagnuttija. Fotografija izključno v črno belem. To, kar Carlo še danes počne, zadaj pa ima zelo obsežno ikonografsko bogastvo, ki mu omogoča izražati svojo strast na straneh Alpinismo goriziano, glasila sekcije CAI Gorica. Sčasoma in z izostritvijo lastne občutljivosti so te podobe omogočile, da je naš avtor razvijal negative in tiskal pozitive po natančni metodi. Prišel je do posebne pozornosti, za tiste čase kar precej inovativne. Tóni črno-belega, ki jih ponuja Carlo, precej kontrastni in odločni, ustvarjajo odtis skoraj na meji dramatičnega, a uspejo dati globino in plastičnost predmetu, bodisi gre za rebro gore, približevanje sedlu, zasnežen vrh ali cvet telóha ali planike. Ta način fotografiranja in predvsem odtisovanja je edinstvena značilnost, ki še danes označuje delo našega Carla Tavagnuttija, čeprav je delo v temnici zaradi starosti nekoliko pojenjalo. Vsi njegovi odtisi, celotna njegova ogromna produkcija, imajo te posebne značilnosti in kot taki so še danes gradivo in pričevanja, ki jih Alpinismo goriziano, založniški organ goriške sekcije Club Alpino Italiano, uporablja za svojo revijo.
Pomemben del Tavagnuttijeve fotografije je Volo con l’aquila: immagini e pensieri sulle Alpi Giulie, izdana leta 1998 pri goriški sekciji. Prinaša njegove fotografije in pomembna besedila Celso Macor. Navajam začetni povzetek te lepe publikacije, da dam zasluge tako Macorjevim besedam kot Carlovie slikam: la montagna che presentiamo è una montagna rivissuta con amore antico, è una montagna piena di passato e di sogni. Una montagna che sentiamo con un animo adulto in ritorni carichi di riflessione in un farsi profondo di sentimenti di mistero e di magia. […] Questa è la montagna degli alti paesaggi, delle vette dove la sosta è più lunga e meditata ed il dialogo ha ascolti lenti. È il godere la grandezza sconfinata di un fiore, è l’accendersi di panorami che si colmano di armonie e di corali solenni, è il cogliere i segnali della natura e del prodigio di ogni vita. È questo un camminare su e giù improvvisando una salmodia pronunciando un grazie a capo chino per il dono di tanta bellezza. Un camminare ascoltando il ronzio del silenzio come scriveva Ervino Pocar aspettando il nascere del mito. Abbiamo cercato, scriveva Julius Kugy, di non lasciar morire con noi pensieri e sentimenti, sogni veri incanti alpini che anche a noi sono passati davanti, momenti che ci sono appartenuti e che vogliamo protrarre nella memoria di un libro. (B&V Editori Gorizia 1998)
Carlo Tavagnutti in sodelovanje kot pisec z Alpinismo goriziano in kot akademik v GISM (Gruppo italiano di scrittori di montagna)
Druga publikacija, ki pomaga razumeti, kako se umešča Carlo Tavagnutti kot sodelavec, pisec in avtor pri Alpinismo goriziano, ter dejstvo, da je med akademiki GISM, je Echi dalle Alpi Orientali – 125 anni di cultura alpina, izdana leta 2008, kar je pomemben povzetek tega, kar je alpinismo pomenil ne le za sekcijo CAI Gorica, temveč za celoten odnos Gorice z goro. Trajen in ploden odnos, dokumentiran vse do nastanka goriške sekcije CAI. Besedila prinašajo prispevke avtorjev, kot so Antonio Seppenhofer, Ervino Pocar, Eric Tuma, Celso Macor, Tiziana Weiss, Mario Lonzar, Sergio Tavano, Spiro Dalla Porta Xydias in mnogi drugi. Besedilo navaja, da veliki raznolikosti avtorjev, pogosto velike človeške in literarne vrednosti, ustreza nič manjša raznolikost obravnavanih tem. Te odražajo oblike in zanimanja alpskih in gorniških kultur v Gorici, kjer so bile nekoč dejavne tudi alpske družbe v nemškem in slovenskem jeziku. Jasno pride na dan zadržan odnos goričanov, vendar brez tega, da bi to uspelo zastrti stalno državljansko in kulturno zavzetost. Izstopa dolgotrajna in navadna vizija, tako etično stroga kot široko odprta, v izrazito evropskem duhu sveta vzhodnega alpskega loka. Iz branja različnih prispevkov te publikacije močno izhaja odnos, ki ga je Gorica gradila z goro, in to zahvaljujoč CAI. Zaradi vseh teh osebnosti je vez, ki jo je mesto imelo z goro od konca devetnajstega stoletja in vsekakor skozi celotno dvajseto stoletje, bila plodna, trajna, izražena z močjo in vztrajnostjo vseh, ki so obiskovali goro, o njej govorili in opisovali njene posebne značilnosti ter jo naredili ljubljeno. Bili so ustvarjalci in pričevalci, katerih delo je omogočilo globoko spoznanje Vzhodnih Alp. Ne smemo pozabiti, čeprav se danes ta ploden odnos zdi zmanjšan, skoraj razredčen, iz mnogoterih razlogov. Posebej zaslužno dejanje in pobuda, ki se je še danes z veseljem spominjamo in ki je začrtala pot, ki so jo nato prevzeli drugi, je v začetku šestdesetih let privedla do ustvaritve 30 vrhov prijateljstva, torej oblike sodelovanja med različnimi alpinističnimi klubi sosednjih držav vzhodnega alpskega loka, zlasti Koroške in Slovenije. Ta oblika prijateljstva je prinesla intenzivne in zelo produktivne oblike udeležbe. Ideja spodbujanja srečanj med prijatelji Gore iz treh sosednjih regij Koroška, Furlanija Julijska krajina in Slovenija, vsaj enkrat na leto, se je rodila že leta 1953 ob inauguraciji spomenika J. Kugyju v dolini Trenta. Med vsemi skupnimi alpinističnimi pobudami je imela največji odziv ideja Mihe Potočnika, Karla Kucharja in Maria Lonza, Cime dell’Amicizia in Convegni Alpi Giulie, po prvem srečanju v Beljaku leta 1965. Trenutno in prav po indikaciji CAI Gorica so Cime dell’Amicizia danes postale 60, 20 za vsako regijo. Zagotovo je ta poseben in vključevalen način pojmovanja gore omogočil, da so jo mnogi doživeli zavestno in je bil pozitiven vzvod, ki je omogočil mnogim spoznati in ceniti vrhove Karnijskih in Julijskih Alp ter hkrati približal številne generacije goričanov. Danes pa so se časi radikalno spremenili in tudi obiskovanje gore je doživelo velike spremembe, tako zaradi prevoznih sredstev, zaradi natančne signalizacije poti in tudi zaradi velikega razmaha vodnikov, ki pokrivajo celoten alpski lok in olajšujejo delo pohodnikov in alpinistov, tako da nastajajo nove oblike združevanja. Današnji prizori olajšanih pristopov k našim goram, dobesedno preplavljenih z impresivnim številom ljudi, včasih slabo opremljenih, dostopi do različnih poti, ki so postali prevozni z vsakim sredstvom, neselektivna in krivdna proizvodnja odpadkov izletnikov, skromna priprava skupaj z razširjeno in splošno nevljudnostjo, pretiran interes različnih družbenih omrežij glede fenomena gora so resen problem. Pozornost medijev v tem poletnem obdobju izpostavlja ravno te neskladnosti. Morda prav to manjka, da z izginotjem kulture določene dejavnosti in pravil za zavestno uživanje v skupni dobrini nastajajo izkrivljena vedenja, ki nimajo nič opraviti z ljubeznijo in spoštovanjem do gore. Vsi ti dejavniki, večkrat poudarjeni v njegovih člankih v Alpinismo goriziano, orisujejo in potrjujejo trenutno stanje stvari glede gore in njene zavestne rabe. V ta okvir umeščamo osebnost Carla Tavagnuttija, zaradi ljubezni in predanosti gori, njene zavestne ohranitve, ki je plod razčlenjenega in kompleksnega znanja številnih dejavnikov, ki jo označujejo in ji rišejo zgodbo. Zgodbo in vez, ki sta neodtujljivi.
Dejanje ljubezni, ki ga velja ohranjati in spoznavati:
Dobro življenje, dragi moj prijatelj.