CARLO TAVAGNUTTI – STRAST BREZ MEJA
avtor AGOSTINO COLLA
Carlo Tavagnutti, rojen leta 1929 v Gorici, fotografira že od 50. let, pri čemer se posveča predvsem alpski pokrajini in pričevanjem življenja na »visokogorju«. Skrbi za fotografiranje Alpina goriziana. Njegove fotografije so se pojavile v revijah Alpi venete, Iniziativa Isontina, Sot la Nape in v številnih uredniških delih: Julische Alpen (1978); Tricorn 1778-1978 (1978); Őstliche Dolomiten (1979); Zahodne Julijske Alpe (1983);
Carla poznam že skoraj petdeset let in z njim sem gore spoznal skozi fotografijo, s katero se ukvarja že vse življenje. Gorska fotografija je Carlo Tavagnutti, brez sence dvoma in brez negotovosti. Alpe, še posebej Julijske Alpe, so starodavna ljubezen, polna preteklosti in sanj. Ostra in težka ozemlja in hkrati kraji za meditacijo in poslušanje počasnega ritma znakov narave in lepote njenih obzorij. Nadaljevanje te očaranosti, fascinacija teh trenutkov so pričevanja, ki jih zbirajo svetloba in sence, vtisnjene na teh fotografijah. Barva pripoveduje o kraju, kot nam ga predstavlja resničnost. Črno-belo Carla Tavagnuttija nas popelje nazaj v brezčasno dimenzijo, kjer so se občutki, misli, resnične sanje povečali v spominu, ki je fiksiran v naših mislih. Te dvobarvne slike so povabilo, da uživate v teh belih apnenčastih kamnih. Naj bo to Forcella del Vallone ali vrh Triglava, vabilo vabi, da gremo, plezamo, počasi in pozorno opazujemo surovo naravo, ki nas obdaja. Narava na teh slikah lahko predstavlja cvet hellebore, mizo, ki nam pripoveduje o pozabljeni preteklosti, kar te slike ne pozabijo, vendar so darila, ki nam jih ponuja ta gora. Te črno-bele fotografije so povabilo k počasnosti, k razmisleku, ujamejo oddaljena obzorja v čistem jutranjem zraku. Vzbujajo presenečenje otroka in vas spremljajo v svetlobi, ki opisuje njihove stroge konture. So spomin na sanje in lepota tišine njenih vrhov. So hvalnica življenju in zaklad za človeka, ki pozna njegovo vrednost.
Spomladi leta 2025 je na letnem kongresu delegatov, ki je potekal v mestu Catania, Carlu Tavagnuttiju nacionalni predsednik CAI podelil zlato medaljo z naslednjo motivacijo: “Prestižno nagrado je prejel »za to, da je s črno-belo fotografijo pripovedoval dušo Alp in pomagal združevati kulture in generacije onkraj meja, v imenu vrednot društva in gore, ki je spomin in prihodnost«. Poklon njegovi izjemni občutljivosti in dolgoletni predanosti pripovedovanju zgodbe alpskega sveta s podobami, ki ostanejo v kolektivnem spominu.
(Državni zbor delegatov CAI – Italijanske planinske zveze za podelitev ZLATE MEDALJE CARLU TAVAGNUTTIJU, rojenemu leta 1929 iz Gorice, članu CAI sekcije Goriškega APS ETS od leta 1957).
To zgodbo začnem po urah, ki sem jih preživel skupaj, v katerih sem imel zadovoljstvo spoznati stvari, dejstva in like, ki jih večina ne pozna. Tesen, zelo zanimiv in natančen dialog, v katerem so spomini še vedno živi in še vedno zapisani v spominu te osebe, ki je nedvomno tako fotografijo kot ljubezen do gora naredil za svoj razlog za življenje.
Moj prvotni namen je bil, da naredim intervju z njim. Vendar sem verjel, da bi zgodba lahko človeka, osebo, njegove strasti bolj popolno spoznala. Rezultat, ki izhaja, nam pomaga razumeti pristop Carla Tavagnuttija do gora, njegovo strast do fotografije, njegov delovni odnos z Alpinom Gorizianom in GISM (Italijanska skupina gorskih pisateljev), ki ga kot gorskega pisatelja uvršča med akademike.
Tavagnutti je eden najglobljih poznavalcev naših vrhov, pa naj bodo to karnski ali julijski. Spoznal je težave, povezane z njimi, vključno z lokalnimi zgodbami in liki ter dogodki, povezanimi z njimi. Zlasti Carlo nenehno goji ne le svojo strast do gora, ampak tudi sposobnost govoriti o njih, opisovati njihove čase, situacije in načine, in to ne le s posebno črno-belo fotografijo, ampak predvsem s pisanjem, skicami, risbami in akvareli, ki jih je v svojem dolgem življenju orisal in nam dal spoznati resničnost, ki se je zdaj korenito spremenila na več načinov. Gora, za katero se zdi, da je v njegovih spominih nekaj, kar so ljudje pozabili. Stvari, ki so se globoko in korenito spremenile zaradi neštetih dejavnikov, večinoma antropičnih in družbenih, ki določajo počasno in postopno zapuščanje gora s strani tistih, ki so živeli in delali v teh krajih. Za Carla pa je še vedno prav, da jih poskuša povedati in oživiti te zgodbe in človeške dogodke ter jih pripeljati nazaj k mlajšemu občinstvu, ki ni poznalo tega okolja in tega sveta, ignorirajoč korenine, ki so ga oblikovale skozi čas. To je, če hočete, malo smisla življenja, tako da lahko to kompleksno znanje še vedno ima glas, ker ga pripovedujejo tisti, ki so to sposobni storiti. Ti spomini so se rodili v daljnem času, zaradi katerega je Carlo Tavagnutti zdaj častni član Italijanskega planinskega kluba sekcije Gorica. Član je že skoraj 70 let, čeprav sta njegova strast in ljubezen do gora veliko starejši.
Toda začnimo našo zgodbo tukaj. Carlo Tavagnutti: gore in fotografija. Nedvomno je ta kombinacija v Carlu družinskega izvora.
Pristop k goram se je rodil preko njegovega očeta sredi 40. let. Rad bi se spomnil ene epizode, ki se nanaša na vojaško dejavnost njegovega očeta Giacoma (Jacuma) v kraljevi vojski. Med prvo svetovno vojno je delal kot rudarski inženir pri vojaških inženirjih italijanske vojske, ki so bili nameščeni v Julijskih Alpah pri mestu Nevea. Za svojo strast je imel s seboj dva kasetna fotoaparata, fotografske plošče, s katerimi je posnel prizore iz življenja, portrete prijateljev in nekaj pokrajin za svoj užitek. Po osvojitvi Gorice avgusta 1916 je bil poklican tja, da opravlja svoje vojaške dolžnosti, in ker tega materiala ni mogel vzeti s seboj, si je prizadeval, da bi ga po svojih najboljših močeh ohranil, tako da ga je zapakiral v katranski papir in zakopal v bližini kraja, kjer je deloval v gorah. Več kot štirideset let po prvi svetovni vojni, šele v 50. letih, se je skupaj s sinom Carlom vrnil v kraje v zdaj zaman poskusu, da bi našel gradivo, ki je bilo tam skrito tako dolgo prej. Čas, narava krajev, ki so se spremenili zaradi dolgih let, ki so minila, ali preprosto dejstvo, da je gradivo najverjetneje vzela neznana roka, so ta iskanja preprečili.
Strast do fotografije, ki jo prakticiramo šele od sredine petdesetih let, ko je naš Carlo prišel v posest čudovitega refleksnega fotoaparata. Srečno srečanje z enim od njegovih kolegov vojakov, ko je bil inštruktor častnik v šoli za usposabljanje alpskih častnikov v Cesanu di Roma, mu je omogočilo, da je dobil Contaflex z objektivom Zeiss f2.8 – ki ima za seboj tudi dolgo zgodovino. Prvi stiki z gorskim okoljem so bili določeni z dejstvom, da je naš v začetku štiridesetih let na dolgem romanju po Karninskih in Julijskih Alpah spremljal starejšega družinskega prijatelja, nekega »Dolfa«, strastnega raziskovalca in velikega zbiratelja runolista in alpskih kraljic. Na ta način mu je poleg spoznavanja čudovite alpske flore omogočil, da je razumel in postal strasten do okolja gora. Za fotografijo pa so bila dela Artura Avanzinija, velikega alpinističnega in botaničnega fotografa goriškega CAI, zgled in spodbuda za fotografsko delo Carla Tavagnuttija. Strogo črno-bela fotografija. To je tisto, kar Carlo počne še danes, saj ima za seboj zelo obsežno ikonografsko dediščino, ki mu omogoča, da svojo strast izrazi na straneh Alpina goriziana, orgel goriške sekcije CAI. Sčasoma in izpopolnjevanje njegove občutljivosti so mu te slike dale priložnost, da razvije negative in natisnemo pozitive po zelo specifični metodi; pritegne posebno pozornost, na splošno precej inovativno za tisti čas. Precej kontrastni in odločni toni črne in bele barve, ki jih je predlagal Carlo, ustvarjajo odtis, ki skoraj meji na dramatičnost, vendar pa uspeva dati globino in plastičnost upodobljenemu predmetu, pa naj gre za greben gore, približevanje sedla, zasnežen vrh ali cvet, ki ga predstavlja čemerik ali runolist. Pravzaprav je ta način fotografiranja in predvsem tiskanja edinstvena značilnost, ki še danes zaznamuje delo našega Carla Tavagnuttija, čeprav se je delo v temnici zaradi starosti nekoliko ustavilo. Vse njegove grafike vseh njegovih del, vsa njegova neskončna produkcija imajo te posebnosti in kot take so še danes gradivo in pričevanja, ki jih Alpino goriziano, uredniški organ goriške sekcije Italijanskega planinskega kluba, uporablja za svojo revijo.
Pomemben del Carlove fotografije je »Let z orlom: podobe in misli o Julijskih Alpah«, ki jo je leta 1998 izdala italijanska klubska sekcija Gorica, ki vsebuje njegove fotografije in pomembna besedila Celsa Machorja. Posebej citiram začetno predpostavko te čudovite publikacije, da bi se poklonil Macorjevim besedam in Carlovim podobam: ” Gora, ki jo predstavljamo, je gora, ki jo podoživljamo s starodavno ljubeznijo, je gora, polna preteklosti in sanj. Gora, ki jo čutimo z odraslo dušo v vrnju, polna razmišljanja, v globokem postajanju občutkov skrivnosti in magije. [..] To je gora visokih pokrajin, vrhov, kjer je premor daljši in bolj premišljen, dialog pa počasi posluša. Uživa v brezmejni veličastnosti rože, je osvetlitev panoramam, ki so napolnjene s harmonijami in slovesnimi korali, zajema znamenja narave in čudež vsakega življenja. To je hoja gor in dol, improvizacija psalmodije, izgovarjanje zahvale s sklonjeno glavo za darilo toliko lepote. Sprehod ob poslušanju »brenčanja tišine«, kot je zapisal Ervino Pocar, čakanje na »rojstvo mita«. Poskušali smo, je zapisal Julius Kugy, da misli in občutki ne bi »umrli z nami«, sanje, pravi alpski čari, ki so prav tako minili pred nami, trenutki, ki so pripadali nam in ki jih želimo podaljšati v spominu na knjigo[…] (citat iz uvoda k delu “Volo con l’aquila: immagini e pensieri sulle Alpi Giulie” (B&V Editori Gorizia 1998)
Carlo Tavagnutti in sodelovanje kot kolumnist z Alpino goriziano in kot akademik GISM (Italijanska skupina gorskih pisateljev)
Še ena publikacija, ki pomaga razumeti, kako se Carlo Tavagnutti kot sodelavec, kolumnist in pisatelj umešča v časopis Alpino goriziano, časopis Italijanskega planinskega kluba sekcije Gorica, skupaj z dejstvom, da se Carlo šteje med akademike GISM (Italijanska skupina gorskih pisateljev), je besedilo z naslovom “Odmevi iz vzhodnih Alp – 125 let alpske kulture”, objavljen leta 2008, ki je nekoliko zelo pomemben povzetek vsega, kar je gorništvo pomenilo ne samo za CAI del Gorice, ampak za vse, kar je bilo in je odnos Gorice z gorami. Trajen in dokaj ploden odnos, dokumentiran do ustanovitve goriškega oddelka CAI. Besedilo zlasti poroča o spisih ljudi, kot so Antonio Seppenhofer, Ervino Pocar, Eric Tuma, Celso Macor, Tiziana Weiss, Mario Lonzar, Sergio Tavano, Spiro Dalla Porta Xydias in mnogi drugi. Besedilo, in citiram iz njega: “[..] Velika raznolikost avtorjev, pogosto velike človeške in literarne vrednosti, ustreza nič manj raznolikosti obravnavanih tem. Te odražajo oblike in interese alpske in planinske kulture v Gorici, kjer so od začetka delovala tudi nemško in slovensko govoreča alpska društva. Zadržanost Goričanov pride na dan, ne da bi to lahko prikrilo stalno državljansko in kulturno zavezanost. Pojavi se zakoreninjena in običajna vizija, tako etično stroga, kot je v veliki meri odprta v izvrstnem evropskem smislu o pestrem in težkem svetu vzhodnih Alp [..]« Iz branja različnih besedil v tej publikaciji se močno kaže odnos, ki ga je Gorica zgradila z gorami, in to zahvaljujoč CAI. Zahvaljujoč vsem tem osebnostim je bila vez, ki jo je mesto imelo z gorami v preteklih letih, začenši s koncem devetnajstega stoletja in zagotovo v celotnem dvajsetem stoletju, plodna, trajna, izražena z močjo in vztrajnostjo vseh tistih, ki so obiskovali gore, govorili o njih, opisali njihove posebne značilnosti, zaradi katerih so bili ljubljeni. Bili so arhitekti in priče, katerih delo je uspelo globoko spoznati vzhodne Alpe. Ne smemo jih pozabiti, tudi če se danes zdi, da se je ta plodni odnos zaradi več dejavnikov zmanjšal, skoraj oslabil. Resnično zaslužen spomin in pobuda, ki se je še vedno spominjamo z velikim veseljem in ki je začrtala pot, ki so jo takrat ubrali drugi in ki je v začetku 60. let dvajsetega stoletja pripeljala do ustvarjanja 30 vrhov prijateljstva, to je oblike sodelovanja med različnimi planinskimi klubi sosednjih držav Alp Koroška in Slovenija posebej. Ta oblika prijateljstva je pripeljala do oblik intenzivnega in zelo produktivnega sodelovanja. Zamisel o spodbujanju srečanj med prijatelji gora treh mejnih regij Koroške, Furlanije Julijske krajine in Slovenije vsaj enkrat letno se je rodila leta 1953 ob otvoritvi spomenika J. Kugyju v Val Trenti. Od vseh skupnih planinskih pobud je bila ideja Mihe Potočnika, Karla Kucharja in Maria Lonzarja, » Vrhovi prijateljstva« in »Julijske Alpe« po prvem srečanju v Beljaku leta 1965 najbolj soglasna. Trenutno in ravno na priporočilo CAI iz Gorice so danes vrhovi prijateljstva postali 60, 20 za vsako regijo. Zagotovo je ta poseben in privlačen način pojmovanja gore, ki vam omogoča, da jo zavestno doživite, pozitiven vztrajnik, ki je mnogim omogočil, da spoznajo in cenijo vrhove Karnijskih in Julijskih Alp, hkrati pa zbliža številne generacije Goričanov v preteklosti in sedanjosti. Danes pa so se časi korenito spremenili in celo pogostost gora je doživela velike spremembe; ali za prevozna sredstva, za natančno označevanje poti in tudi za ogromno širjenje vodnikov, ki vplivajo na celoten alpski lok in olajšajo pohodnikom in planincem, kar povzroča nove oblike asociacijstva. Današnji prizori lahkega dostopa do naših gora, dobesedno plen impresivnega števila ljudi, včasih celo slabo opremljenih, dostopi do različnih poti, ki so na kakršen koli način prehodni, neselektivno in krivdno nastajanje odpadkov s strani gorskih pohodnikov, slaba priprava v kombinaciji z razširjeno in splošno nevljudnostjo, krčevito zanimanje različnih »družbenih omrežij« za gorski pojav so resnična težava, ki jo je treba ponovno preučiti. Pozornost tiska v tem poletnem obdobju opozarja prav na te nedoslednosti. Morda manjka dejstvo, da brez kulture določene dejavnosti in pravilnih meril za zavestno uživanje dobrega, ki se nam zdi skupno, vodijo do tega perverznega vedenja, ki nima nič opraviti z ljubeznijo in spoštovanjem do gora. Vsi ti dejavniki, ki jih vedno znova omenja v svojih člankih v Alpinu Goriziano, orišejo in potrjujejo trenutno stanje v zvezi z gorami in njihovo zavestno rabo. Brazda, v katero je postavljena figura Carla Tavagnuttija, je ta; Za ljubezen in predanost goram je njeno zavestno ohranjanje rezultat artikuliranega in kompleksnega poznavanja številnih dejavnikov, ki jih označujejo in sledijo njeni zgodovini. Zgodovina in bistvena vez.
Dejanje ljubezni, ki ga je treba ohraniti in razkriti:
Imejte lepo življenje, dragi prijatelj.
Če želite izvedeti več: https://www.caigorizia.it/ – https://spdg.eu/