LJUBLJENE (OBOROŽENE) GORE
piše LUCIO FABI
Vrhovi Julijskih Alp ter čudovite pokrajine doline Soče in Triglavskega narodnega parka so od nekdaj kraji duše za vse, ki radi hodijo po gorskih poteh v iskanju razgledov, miru in tišine. V zadnjem času je res slišati pritožbe nad posameznimi pojavi pretiranega turizma, z običajnimi težavami, kot so prenatrpanost in pomanjkljiva pripravljenost pohodnikov, kar prinaša različne posledice. Vendar je duh, ki je preveval romantične planince prejšnjega stoletja, pa tudi vesele mestne skupine, ki so se ob praznikih podajale na naporne izlete proti tako imenovanim »goram za mestom«, v veliki meri še vedno prisoten med mnogimi, ki danes obiskujejo vrhove, ki so jih v mit povzdignili alpinisti, kot je Julius Kugy, upravičeno imenovan »oče Julijskih Alp«, in njegovi mladi nasledniki, kot Dunajčana Herma in Erwin Poech, Korošec Anton Oitzinger, tržaški Slovenec Vladimir Dougan ali Furlanec iz Chiusaforta Osvaldo Pesamosca, ki so leta 1914 skupaj izvedli izjemen vzpon na Jôf Fuart po zahtevni »Polici bogov«.
Ti vrhovi, bogati z zgodovino in lepoto, še danes povezujejo italijanske, slovenske in avstrijske alpiniste in pohodnike v ozračju miru in prijateljstva, vendar je obstajal čas, ne tako oddaljen, ko so se te iste gore oborožile in postale visoko prizorišče strašnega spopada med ljudmi.
Velika vojna je, poleg številnih drugih nesreč, prinesla tudi to: vojno so popeljali tja, kamor si je prej nihče ni drznil, tja so vlekli topove, kopali jarke in rove ter postavljali nasproti drug drugemu ljudi, ki so bili še malo prej vajeni prečkati gore in doline.
Napoved vojne Avstro-Ogrske Srbiji je Kugyja in njegove tovariše ujela na njihovih ljubljenih gorah, pod Jôfom Fuartom. Vsa dolina je bila v razburjenju. Ko so prispeli v Reibl, se je mladi Erwin Poech takoj odpravil na Dunaj, željan, da bi se prijavil kot prostovoljec. Umrl je septembra 1915 na Polovniku, v bližini Bovca. Ko je Italija napovedala vojno Avstriji, se je Kugy, star 57 let, javil kot prostovoljec. »Dolžnost je služiti domovini,« je dejal, in svojo alpinistično izkušnjo ponudil 10. armadi generala Rohra. Osvaldo Pesamosca, takrat star okoli petdeset let, je postal gorski vodnik kraljeve vojske. Štiriindvajsetletni Dougan, vpoklican marca 1915, veliko manj navdušen nad tem, da bi končal v jarkih, je storil vse, da bi se izognil fronti. Pretvarjal se je, da ima epileptični napad, se delal bolnega, dokler ga ni Kugy s pravočasnim posredovanjem uspel prestaviti v enoto gorskih vodnikov, ki jo je sam ustanovil in vodil znotraj 184. pehotne brigade – na tistih istih Julijcih, ki so postali bojišče.
Vojni ep o Kugyju, Dougnu in drugih članih skupine gorskih vodnikov je podrobno opisan v delu Flavia Ghia o Dnevnikih Dougana, alpinista in vojaka, posebni številki revije Alpi Giulie (št. 2, 2018). V svojem kratkem uvodu sem Dougana označil za »nevoljnega vojaka«, ki je po zaslugi Kugyja lahko preživel vojno na svojih ljubljenih gorah. Vojno, ki je bila sestavljena iz patruljiranj in del na višini za pripravo opazovalnic in varnih poti, da bi dosegli napredne položaje s strelivom in oskrbo. Tudi iz alpinističnih podvigov, kot je utrjevanje izpostavljene postojanke na istem Jôfu Fuartu, ki so ga jeseni 1915 opremili z vrvmi in lestvami, da bi okrepitve in oskrba lahko dosegle vrh. V tisti isti zimi je Kugy organiziral pravo odpravo v visokogorje, da bi vzpostavili oboroženo postojanko na Jôfu Fuartu, s katere bi lahko nadzorovali italijanske položaje na Sompdogni in Jôfu di Miezegnotu, ki jih je branila 97. četa alpinov legendarnega kapitana Carla Mazzolija.
Na več kot 2500 metrih nadmorske višine, sredi zime, v snegu in ledu, je bil Dougan srečen: »Najlepši med mojimi spomini – božič v gorah. Leta sem si želel preživeti tak božič, daleč od sveta,« je zapisal. In, dodal bi, daleč od te umazane vojne. Nevarne vojne, pred katero se je bilo treba braniti. Morda prav zato, ali pa iz duha tovarištva, je Dougan, ko je vodil patruljo med izvidovanjem vzdolž linije Jôfa Fuarta, ob srečanju z italijansko patruljo, ki jo je vodil njegov soplezalec Osvaldo Pesamosca, preprečil spopad. Bilo je 13. septembra 1915. Med vzponom z dvema tovarišema po severovzhodnem žlebu gore je Dougan ponoči prispel do »Police bogov« in zagledal deset alpinov, ki so prihajali s smeri Riofredda; med njimi je prepoznal prijatelja Pesamosco. Njegova tovariša sta prijela za puški, hotela posredovati, a ju je Dougan ustavil in pustil, da patrulja odide, nato pa nadaljeval pot proti vrhu Jôfa Fuarta. Tako pripovedujejo zgodbe, ki so jih dolinsko prebivalstvo prenašali v dolgih zimskih večerih in ki jih navaja knjiga Ingomarja Pusta 1915–1918: kamnita fronta (Mursia, Milano 1987). Dougan v svojih zapiskih o tem seveda ni pisal – to bi bila resna kršitev pravil – čeprav je Kugy v svojih vojnih beležkah zapisal: »Pri patruljiranju, v skrajni nevarnosti, med voljo častnika in izkušnjo vodnika vedno prevlada slednja – kar vojaški kodeks ne predvideva.«
Dogodek je bil tako izjemen, da je bil posnet tudi film Vie di pace (Samantha Faccio). Srečanje dveh prijateljev, dveh gornikov, ki ju je razdelila vojna in ki nista želela ubogati pravil vojne: streljati, napadati, uničiti sovražnika. Sta prijatelja in tem pravilom nasprotujeta z univerzalnim »Ne delaj zla, ne boj se«, s prvinskim živalskim nagonom, da se nevarnosti in spopadu izogneta.
Gore nočejo mej, to je gotovo. Tako kot je gotovo, da gorski ljudje delijo bratstvo, ki presega različne uniforme. Čeprav v literaturi o tako imenovani »beli vojni« ne manjkajo epizode, ki dokazujejo nasprotno. A Dougan je »nevoljni vojak«, in tudi srečnež, saj ga je po številnih nevarnih akcijah na višini Kugy poleti 1917 poklical v Šolo plezanja v Soči kot svojega osebnega vodnika.
O vojaških operacijah v Julijcih in o vojni v gorah je bilo napisanega veliko, prav tako o junaških dejanjih izjemnih ljudi, saj so bile razmere in podnebje visokogorja pogosto nevarnejši od samega sovražnika in so zahtevali več žrtev kot boji. Nikoli prej in nikoli pozneje se ni več bojevalo na takšen heroičen in absurden način: stisnjeni na grebenih, zaprti v barakah ali ledenih rovih, čakajoč sovražnika, ki je bil blizu, a neviden, in se soočal z enakimi težavami preživetja.
Vojna Kugyja, Dougana in njunih tovarišev se morda zdi kot športni podvig, a ne smemo pozabiti, da je smrt prežala tudi na najvišjih vrhovih. Ko je Dougan sodeloval pri reševanju italijanskih letalcev, ki so s svojim letalom Caproni strmoglavili zaradi megle, je s svojo enoto spremljal najhuje ranjenega do doline. Ni mogel skriti sočutja do tega »sovražnika«, ki to ni bil več, vesel, da je lahko govoril italijansko s svojim rešiteljem. Nekaj besed za dvig morale ranjenca, ki je v nesreči postal prijatelj in mu je želel podariti svojo pipo. Dougan je ni sprejel, morda je že slutil, da letalec ne bo preživel mraza, ki ga je zdeloval. Tako je tudi bilo: umrl je naslednji dan v poljski bolnišnici.
Protagonista na vrhovih, a stranska lika v najbolj spektakularni gorski ofenzivi, ki so jo avstro-ogrski štabi pripravili z odločilno pomočjo nemškega zaveznika – Kugy in Dougan sta od daleč spremljala priprave in izvedbo avstro-nemškega napada na italijanske položaje ob Zgornji Soči, ki se je končal s prebojem fronte med Bovcem in Tolminom ter zasedbo Furlanije in dela Benečije.
Po koncu vojne, ki se je za Dougana predčasno končala zaradi poslabšanja »božanskega« pljučnega obolenja, so se prijatelji iz preteklosti, tisti, ki so preživeli, ponovno zbrali ob ostarelem Juliusu Kugyju ob vznožju ljubljenih Julijcev. Ker je Dougan nosil uniformo poraženih, ga je po vojni doletela neizogibna pozaba, namenjena vojakom nekdanjega cesarstva. Gotovo ga je to prizadelo, a, verjamem, ne preveč. Kmalu je znova našel starega učitelja, mlado ženo, nove čudovite dogodivščine in predvsem svoje gore – tokrat brez orožja in brez jarkov.