MOSTOVI NAD BREMENI ZGODOVINE
piše KATJA HROBAT VIRLOGET
Začela bom z željo avtorja dialogov iz pričujoče knjige Jerneja Ščeka iz knjige Kavarna Italija (2023, ZTT), »Bodimo mostovi, ne zidovi.« S tovrstnimi »kulturnimi dejanji«, kot avtor imenuje to serijo knjig, lahko besede postanejo gradniki mostov čez nacionalno mejo, nad katero pritiskajo bremena nerazrešene preteklosti že desetletja, celo stoletja. Meja, ki razdvaja in nas hkrati združuje v naši skupni konfliktni spominski dediščini preteklih obmejnih ran. Zaradi vseh nerazrešenih travm obmejne preteklosti in lastnih ujetosti v narative žrtve ta meja še danes ustvarja na obeh straneh zamegljene leče, ki nam izkrivljajo in zamejujejo pogled na »onega« onkraj meje. Zato je ta izbor dialogov z uveljavljenimi osebnostmi na italijanski strani svetla luč, ki slovenskemu bralcu odpira svet »onstran« v vsej humanističniin družboslovni veličini. V tem svetu raziskovalci in raziskovalke, misleci (kako bi sociolingvistka Vera Gheno iz knjige komentirala, da slovenski jezik ne pozna ženske oblike besede mislec, modrec?) s področja teologije, filozofije, književnosti, prevajalstva, novinarstva, fizike, gastronomije, športa itd. razmišljajo o sodobnem ter preteklem svetu in o najrazličnejših perspektivah, ki bralcu širijo miselna obzorja … V knjigi so nanizana razmišljanja italijanskih intelektualcev, ki daleč presegajo naše obmejne obsedenosti z nerešeno zgodovino. Beremo recimo o sodobnih migracijah, ki so tako potrebne v naši starajoči se evropski družbi. In prav Evropejci, ki se toliko bojimo homo migransa, ki je v resnici stalnica človeške zgodovine, smo posledica velikih migracij homo sapiensa, ki je po besedah filozofa revolucije Telma Pievanija nad drugimi človeškimi vrstami zmagal prav z jezikom. To je le ena zgodba izmed številnih, ki nam razbijajo ustaljene stereotipe v vsem tem bogastvu modrosti, ki jih v izbranih dialogih prikliče Jernej Šček.
Kot raziskovalko zapuščine obmejnih spominov in tišin so me v knjigi najbolj pritegnila razmišljanja o kolektivni in individualni teži polpretekle zgodovine, o soočanju z odgovornostjo, ki jo Slovenci tolikanj pričakujemo »od drugih«, vendar jo redko zahtevamo od samih sebe. Pri pisatelju Antoniu Scuratiju in zgodovinarju Ericu Gobettiju beremo o italijanski travmi fašizma kot veliki potlačitvi italijanske narodne vesti. Kot slednji opaža, v svoji žrtveni pripovedni paradigmi in v ideološkem branju preteklosti se fašizem v javnem diskurzu negira in zgrešeno enači vse žrtve, s čimer se različne vrste zločinov zrelativizira in dekontekstualizira. Kot razmišlja zgodovinarka šoe Laura Fontana je danes odpadel mit o prelaganju odgovornosti zgolj na avtoritete. Ljudje so namreč s svojimi (ne)izbirami tlakovali pot nasilju. Totalitarni režimi kot je fašizem, kot argumentira zgodovinar Emilio Gentile, so bolj kot tovarne konsenza ustvarjali tovarne poslušnosti. O tem, da Italija ni obračunala s svojimi fašističnimi zločini, razmišljata tudi prevajalka Patrizia Raveggi in filozofinja Michela Marzano. Vendar pa v pozabi vseeno pride čas, ko sramota kliče k soočenju, predelavi, kar je filozofinja v prozi sama predelala na ravni individualne, družinske preteklosti. Kot pravijo psihoanalitiki, so tišine lahko tudi medgeneracijske, ko podedujemo izkušnje iz preteklosti, ki jih sami nismo nikoli doživeli, in nam kot fantomi usmerjajo naša življenja. In prav tretje generacije so tiste, ki tako kot pisateljica Elif Shafak v knjigi Otok pogrešanih dreves (2023, 287) zapiše, nosijo »najstarejši spomin« in ga skušajo iztrgati tišini, medtem ko prva generacija trpi, druga pa preteklost potlači. Podobne misli v pričujoči knjigi beremo pri pisateljici Igiabi Scego, vojne in kolonialne travme, migracijske izkušnje, tujstvo nosimo še dolgo po spopadih v obliki notranjega nelagodja, praznin, tišin. Vendar zgodovina ni nikoli črno-bela, ampak živimo z njenimi sencami, sivinami in si delimo njene bolečine. In prav v teh naših ranljivostih lahko najdemo svojo moč, psihoanalitično razmišlja Michela Marzano.
Vsem nam daje lekcijo tako na ravni posameznika kot družbe, ne pričakuj opravičila, ki nikdar ne pride, ampak oprosti sebi in spravi se z lastno preteklostjo. Podobno o spravi razmišlja istrski pisatelj Milan Rakovac, katarzo prinese samo kesanje za lastne zločine, ne boj proti tistim, ki so jih zakrivili, ti zločini so stvar tistega, ki jih je storil. 1 Sprave, kot zapiše še en intelektualec meje, novinar Nicolò Giraldi, ne bo prinesel stisk rok predsednikov, temveč vsakdanja dejanja ljudi, od mešanih zakonov, učenja jezika drug drugega do vedoželjnosti do drugega.
Ampak kljub velikim besedam na politični in institucionalni ravni, kljub velikim naložbam, kot recimo pri projektu prestolnice kulture 2025, po opažanju Patrizie Raveggi ostaja sodelovanje med Italijo in Slovenijo, ki ga bremeni dekontekstualizacija in nerešena bremena zgodovine, klavrno. Podobno pokaže antropologinja Katja Jerman v svoji knjigi Dve Gorici – eno mesto? (2025, ZTT), kljub vzpostavljanju ti. skupnih krajev na meji, kljub vsemu političnemu leporečju o »brezmejnosti«, ostajajo ljudje zaradi neporavnanih računov iz preteklosti zadržani.
Pa vendar, ne bodimo pesimistični, raje zaključimo z besedami laičnega teologa Vita Mancusa iz Ščekove knjige Kavarna odprta. »Optimizem svet spreminja na bolje. Kdor verjame v sočloveka, vzbuja željo po spremembi, daje upanje, proizvaja spremembo k boljšemu.« Res je, marsikaj bi bilo potrebno storiti, predvsem odvzeti težo obmejni zgodovini s tem, da se na obeh straneh iskreno in odgovorno soočimo z njo, in pričujoča knjiga je lep korak v tej smeri. V knjigi nam sijejo male in velike modrosti, ki imajo moč premikanja gora, ne le v smeri vzpostavljanja mostov med sosedami, ampak tudi veličine humanistične misli.
Ravno danes namreč po besedah neorealista Maurizia Ferrarisa v nasičenju podatko potrebujemo filozofe (in druge humaniste), ki nas bodo znali voditi »čez kaos brez smisla«.
Zato je knjiga Kavarnaodprta danes toliko bolj potrebna. Hvala Jernej.