“ZRCALO / SPECCHIO” ANNIBEL CUNOLDI ATTEMS

piše MARCO MENATO

V Novi Gorici je knjigarna – kavarna Maks januarja gostila instalacijo goriške umetnice Annibel Cunoldi Attems z naslovom »Zrcalo / Specchio«, ki jo je mogoče videti tudi od zunaj. Razstava, katere kustosinja je Klavdija Figelj, je del projekta Episkop, ki ga je zasnovala novogoriška podružnica Slovenske nacionalne akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) kot del uradnega programa GO! 2025 in ki »želi osvetliti številne vidike preteklosti in možne priložnosti za prihodnost goriškega palimpsesta«, kot je navedeno v kolofonu prve številke kataloga (46 str.), ki bo zaključen ob koncu projekta. Katalog v nastajanju, napisan v slovenskem, italijanskem, furlanskem in angleškem jeziku, razdeljen na dve poglavji (prvo jezikovno in kulturno, drugo pa rezervirano za razstavljeno delo), ki ju lahko obiskovalec sestavi po lastnih interesih (ne moremo ga uvrstiti med objave v izročkih, ki na koncu zbirke posameznih številk pridobi pomen, saj tudi sam ohranja svojo bibliografsko in vsebinsko avtonomijo).   

»Opečnati steni, grobi na dotik, umetnik doda ogledalo, gladko kot olje in ostro kot britvica, da ustvari kontrast«, natančneje dve ogledali (Gorica – Nova Gorica), ki sta razdeljeni z … opečna obroba, na prvi od njih so uporabljene, po preučeni geometrijski shemi, besede Affirmatio, Dialog, Forum, Idea, Skupaj [v rdeči barvi], Krog in na drugi strani enako, vendar obrnjeno, natančno ‘zrcalno’. Ogledala očitno odsevajo tudi zunanjo resničnost, drevored, v urah dneva, kot je razvidno iz fotografije v katalogu. Annibel Cunoldi Attems ima dolgoletno umetniško dejavnost kot slikarka in graverka, v zadnjih letih pa ima raje obliko instalacij, bodisi stalnih kot začasnih. Veliko je delala v tujini, predvsem v Nemčiji (od leta 1990 živi v Berlinu). Očitno je njena bibliografija zelo bogata, ki jo bo nekdo končno moral postaviti in urediti v enotnem korpusu.

Še posebej sem navezan nanjo, ker je leta 2005 izbrala goriško državno knjižnico (Biblioteca Statale Isontina) za prizorišče instalacije Fortuna comparationis, kjer je beseda pomemben del dela. Od goriške knjižnice do Kraljeve knjižnice v Kopenhagnu je pot dolga, vendar je tudi v tej veličastni knjižnici (ki sem jo obiskal pred nekaj leti), ki leži na morju v napol starodavni in napol moderni stavbi, vedno sposobna delati z isto tehniko besed, tukaj v kombinaciji s fotografijami, nanesenimi na vitražna okna (naslov je bil Reši). Res evropska umetnica, ki živi Evropo in pozna njene jezike (med drugim je diplomirala iz nemškega jezika in književnosti) in se počuti kot doma v Gorici, Parizu, Rimu, Berlinu, Ljubljani in Københavnu. Kritično besedilo v katalogu (str. 36-43) pojasnjuje izbiro posameznih besed, zato se nanj sklicujem, ne da bi želel povzemati. Tukaj bi rad podal svoje mnenje in najprej poudaril izbiro jezikov: latinščina, italijanščina, nemščina in slovenščina, angleščina se ne pojavlja pravilno, standardizacijski jezik par excellence in v tem primeru želimo poudariti enakopravnost posameznih govorcev, vključno z latinščino, prvim evropskim jezikom. Ostre in jasne besede so odločno in natančno vtisnjene na ogledala, želijo natančno potrditi moč srečanja in dialoga, tudi v odsotnosti popolnega razumevanja. Šest besed, ki v trenutku, vendar ne z čarovnijo, pometajo desetletja nesporazumov, nasilja (kako lahko pozabimo zgodbe Borisa Pahorja v času fašizma), zidov, izčrpavajočega in neumnega nadzora, besed, ki so viatikum za prihodnost miru, kljub dejstvu, da danes, leta 2025, ni lahko videti miru na ozemljih, ki so nam v celoti blizu.

Pred ogledalom se gledamo, čeprav tega ne želimo, v obraz se razkrijemo, ocenimo svoj videz, včasih lahko pogledamo vase, ogledalo je močan odsev resničnosti, karkoli že je, se ne skriva, včasih celo krepi in skrbi: to je tisto, kar počne umetnost, ki mora opravljati – še posebej v tem primeru – civilno funkcijo, ne sme krasiti, ampak nas mora prisiliti, da gledamo natančno, brez pretvarjanja. Realnost, naša, majhne Gorice, v kateri se nekdo še vedno ne želi videti in si še naprej pripoveduje zgodbo, ki ni nikoli obstajala ali je obstajala le v surovi propagandi. Besede so tudi surovina za raziskovanje, z besedami se pišejo dokumenti in tiskajo knjige, raziskave pa ne morejo biti zanka ideologij, ki so na žalost mučile te dežele. Instalacija, skratka, polna pomenov, ki nas spodbudi k razmišljanju, hkrati pa s svojo kromatično jasnostjo intrigira.