CERKEV IN SVET

piše ANDREA BELLAVITE

Še nikoli ni bilo videti tolikšne medijske pozornosti do obredov po smrti papeža Frančiška, konklava in izvolitve novega rimskega škofa. Celo vseprisotni Janez Pavel II, pravi svetovni popotnik, ki je 27 let držal v zamrzovalniku vsako možno cerkveno reformo in vplival na hitre procese sprememb sveta v zadnjem delu 20. stoletja, ni požel tolikšnega zanimanja.

Cel planet, ali vsaj tisti njegov del pod vplivom tako imenovanega Zahoda, je spremljal s težkim dihom slovesni pogreb, prenos v cerkev Svete Marije Velike in pokop. Presenetljivo je, da je strast do dogodkov katolištva bolj zanimala svetno kot versko sfero, tako da se je prišlo celo do spoštljivega občudovanja najmočnejšega in najbolj patriarhalnega obreda moči, ki je še vedno prisoten v sodobni zgodovini. Konklave je prikoval milijarde ljudi pred televizijske zaslone, napete pred posnetki dimnika, ki so ga čuvali nič hudega sluteči galebi: črn dim, bel dim, ploskanje, kriki Trga svetega Petra, solzne oči nun in redovnikov, ki so se zbrali za dogodek na meji med vero in radovednostjo.

Zakaj toliko pompa za dogodek, ki bi moral zadevati predvsem katoliške vernike v pričakovanju njihovega novega voditelja?

Razlaga obstaja in jo je treba iskati v besedah in dejanjih starega Frančiška. Argentinski papež, ki je postal postopoma moralno in duhovno močnejši prav v svoji fizični krhkosti in slabosti, je v svetu vzbudil veliko upanja. Njegova nezmožnost, da bi sodil, in očitna naklonjenost do tistih, ki kršijo zapisana pravila, sta presenetili mnoge, ki so se počutili oddaljene, izgnane iz Cerkve, ki je bila do takrat zaprta za kakršnekoli posebnosti in izvirnosti. Njegovo neomajno prizadevanje za mir se je udejanjilo v politični izbiri podpore revnemu svetu, socializmu prej kot kapitalizmu. Preprostost dejanj, kot so nošenje svoje torbe med potovanji, uporaba majhnih avtomobilov namesto službenih, zavračanje luksuznih stanovanj, da bi živel kolikor je mogoče kot vsi drugi, je uvedla popolno revizijo podobe papeža v Cerkvi in v svetu. Izbira Cerkve za uboge, pozornost do brezdomcev, vsakodnevna beseda v bran pravic migrantov in nemočnih, so mu prinesle simpatijo polovice sveta in ustrezno antipatijo druge polovice.

Po njegovi smrti so se vprašanja začela kopičiti do te mere, da so sprožila skoraj patološko napeto pozornost do usode konklava in njegovih protagonistov. Vprašanje, ki je krožilo v Cerkvi in v politično-kulturnem svetu, je bilo: ali bo novi papež sklical koncil, da bi dal kanonično obliko in stabilnost revolucionarnim uvidom, ki jih je predlagala osebnost Frančiška, ali pa bo človek kompromisa, sposoben popraviti razbite koščke zaradi Frančiškove prenovitvene silovitosti in ponovno vzpostaviti enotnost med globokimi razlikami, ki so se pokazale med papeževanjem Frančiška? Ali bo katoliška Cerkev še obstajala tako, kot se je oblikovala od postkonstantinske dobe (četrto stoletje) naprej, ali pa se bo predstavila kot ena izmed mnogih možnosti za uresničitev posebne oblike odnosa z božanskim? Ali bo še vedno obstajal strogo moški in celibatni duhovniški stan, ali pa se bo odprla sezona radikalnih reform, v smeri Frančiškovega presenetljivega priznanja, da so vse religije poti, ki vodijo k Bogu in k vrednotenju človeka?

Prvi vtis, ki ga je vzbudil novi papež, Robert Francis Prevost, znan tudi kot Leon XIV., je vtis pravega človeka za to vlogo. Zdi se, kot da se mu je bela oblačila prilepila na kožo že dolgo pred majem 2025. Izbira se torej zdi kompromisna. Leon XIV. bo zagotovo nadaljeval po Frančiškovi poti, ki ga je navsezadnje želel in izbral za sodelavca na zelo pomembnih in vidnih položajih. Vendar pa ne bo manjkalo tiste pastoralne in družbene previdnosti, ki bo katoliški Cerkvi omogočila ohraniti svoje privilegije v sobah svetovne oblasti, ne pa tudi narediti popolnoma novega koraka, ki si ga je morda Frančišek zamišljal.

To bo injekcija varnosti za tiste, ki so se bali radikalne preobrazbe, in neizpodbiten, vsaj začasen občutek razočaranja za tiste, ki so pričakovali novo Cerkev – bolj svobodno, bolj duhovno, bolj globoko krščansko.