“NE”, KI MOTI

piše ELEONORA SARTORI

Ne zmoremo več. Je zakol. Ne udarjajo nas harpune, temveč roke tistih, ki pravijo, da nas imajo radi. Nasilje nad ženskami je doseglo tako raven, da so nekateri začeli trditi, da se o tem ne bi smelo več govoriti, vsaj ne v medijih; da lahko nadaljnje polnjenje televizijskih programov s femicidi na nek način celo spodbuja posnemanje. Drugi še vedno zanikajo pojav in nasilna dejanja uvrščajo v splošnejšo kategorijo umora. Oboje se mi zdi brezglava manifestacija strahu, saj je lažje nekaj prikriti ali popačiti – četudi nezavedno – kot sprejeti grenko resnico: nasilje nad ženskami ni predvidljivo, ne zadeva nobene posebne kategorije žensk, ki bi ga trpele, niti moških, ki bi ga izvajali. Ker nima ne etnije, ne družbenega sloja, ne starosti, lahko zadeva vse – in to nas ohromi.

In ne, ne moremo tega vreči v isti lonec z umori, kajti – kot je lepo zapisala Michela Murgia – reči umor pomeni povedati samo, da je nekdo umrl. Reči femicid pa pomeni povedati tudi zakaj.

Torej, zakaj? Poskusite vprašati ChatGPT – in ostali boste brez besed. Umetna inteligenca našteva nekatere glavne vzroke.

Patriarhalna kultura in prevlada: patriarhalna družba moškim že od malega sporoča, da morajo imeti nadzor, da morajo prevladovati, posedovati. Ženske zavrnitve in neodvisnost ne dojemajo kot pravico, temveč kot osebno žalitev.

Če ne boš z mano, ne boš z nikomer.

Čustvena krhkost in pomanjkanje čustvene vzgoje: veliko moških ni bilo naučenih, kako ravnati s čustvi. Jeza, bolečina, občutek zapuščenosti prerastejo v nasilje, ker ne znajo poimenovati, kar čutijo, in tega tudi ne znajo izraziti.

Če me zapustiš, ti bom uničil življenje.

Strupeni modeli moškosti: »pravi moški«, po prevladujoči pripovedi, je tisti, ki nikoli ne prosi. Je dominanten, brezbrižen, neobčutljiv, maščevalen. Ker ni priljubljenih alternativnih zgledov, postanejo empatija, ranljivost, poslušanje sinonimi za šibkost.

Ne jokaj kot ena baba.

Strah pred žensko močjo: ženske, ki se emancipirajo, ki žarijo same od sebe, ki rečejo ne, vzbujajo strah. V nekaterih moških se prebudi slepa jeza do tistega, česar ne morejo več nadzorovati.

Brez mene nisi vredna nič.

Povzetek: številni moški ne sovražijo žensk, temveč tisto, kar ženske v njih prebudijo: občutek neustreznosti, izgube nadzora, frustracijo, ker niso prvi ali niso dovolj. Namesto da bi pogledali vase, uničujejo tisto zunaj sebe.

Ali obstaja hitra rešitev, ki bi delovala za vse? Ne. Obstaja počasna, a zelo globoka preobrazba, ki se mora zgoditi na več ravneh – in vanjo je treba nujno vključiti tudi deklice.

Na notranji in individualni ravni je treba že od malih nog učiti čustvene pismenosti: da znamo poimenovati čustva.

Ljubiti ne pomeni povzročati bolečine.

Treba je razvezati ljubezen in posedovanje: nujno je uveljaviti nov koncept partnerskega odnosa, temelječ na svobodi in ne na lastništvu.

Če ti ne pusti iti ven s prijateljicami, to ni zato, ker te ljubi in te hoče samo zase.

Notranje delo in – v določenih primerih – terapija: pogum je potreben, da pogledaš vase in razgradiš toksična prepričanja. Za nekatere moške in ženske je začeti pot osebne rasti resnično revolucionarno dejanje.

Samo zapustil me je, ni me ponižal.

Lahko sem sama – ne potrebujem moškega, da bi sijala.

Na kulturni in izobraževalni ravni pa je nujno posredovati drugačno kolektivno predstavo, pripovedovati o novi moškosti: ranljivi, empatični, močni – a ne dominantni.

Nujno je treba vpeljati čustveno vzgojo v šole: že v vrtcu je treba govoriti o čustvih, spoštovanju, mejah in soglasju. In ja, tudi o spolnosti.

Preobrazba, ki ni boj, temveč vsakodnevna naloga, ni ženska zadeva. Ženske in moški morajo spregovoriti, se izpostaviti in ustvarjati mrežo.

In končno, na duhovni ravni, se je treba zavedati, da se svet spreminja. Ženska energija močno prihaja na plano – tudi znotraj moških.

Moški, ni vam več treba sami reševati sveta! Mar ni to olajšanje?

Ali morajo ženske pomagati moškim? Ne, ženske niso reševalke – zato tudi niso odgovorne za moško ozdravitev. Lahko pa so most do zavedanja, predvsem v odnosu do svojih otrok.

Kako?

Tako, da ostajajo zveste same sebi: ženska, ki se ne prilagaja zato, da bi bila sprejeta, ki ne molči zato, da ne bi motila, ki se ne umika zato, da ne bi zmanjšala njegove vrednosti – je že most zavesti. Ko ostane zvesta sebi, je že zgled druge poti: poti, kjer ljubezen ni odvisnost, temveč svoboda.

Tako, da so ogledalo – ne bergla, še manj mati.

Nič tvojega ni, da ostaneš, da bi ga rešila.

Tako, da prenašajo nov način odnosa, da pokažejo, da je ranljivost sinonim za moč in ne za šibkost, da je čutenje moč.

Tako, da rečejo ne kot dejanje kolektivne ljubezni.

Ta »ne«, ki gre na živce, je pogosto prvi korak k preobrazbi, ki jo družba potrebuje.