PAR KORAKOV PO TRGU

piše LUCIO FABI

Nekaj korakov po Trgu Evrope/Transalpini (pa morda samo eno ime, skupno, ne?) obiskovalcu pojasni posebnosti tega mesta na meji. Ali dveh mest z mejo na sredi, kakor želite. Simboli preteklosti, razdeljene zaradi “hladne” vojne, ki je nasproti postavila dva neizprosno nasprotujoča si bloka, so zdaj postali uporabni za spominsko fotografijo. Selfie na mozaiku, malo poliranja obeležja 57/15, postavljenega v kot, pivo v baričku in, če je odprt, obvezen obisk muzeja simbolov preteklosti.

Impozantna postaja, zgrajena v začetku stoletja za novo železniško progo, ki je povezovala Dunaj s Trstom, Transalpina, je nedvomno zvezda tega kraja. Morala bi predstavljati urbanistično širitev mesta proti vzhodu, a je zaradi dveh svetovnih vojn, skupaj z novim mestom, ki se je začelo graditi okoli nje, postala simbol “druge” države, “drugega” načina življenja in mišljenja, za Goričane in za zahodni svet.

Danes ni več tako, na srečo. Dovolj je, da si ogledamo razgled, ki jo obkroža, da to ugotovimo. Obzorje, ki se vidi v daljavi, sestavljajo sodobne zgradbe drznih in postmodernističnih linij, nekatere so še v gradnji. Dojemajo se kot stanovanjski prostori za pisarne, trgovine, premožna gospodinjstva. Povsem drugačni od zgodovinskih “ruskih blokov”, namenjenih prvim prebivalcem novega mesta. Kdo bo živel v teh sodobnih stanovanjskih blokih? Nova Gorica, čeprav “mlajša” od Gorice, je v demografski stagnaciji, če ne celo v negativni fazi. Stanovanja so draga in marsikdo raje kupi ceneje v Gorici. Takoj za temi zgradbami je veliko nakupovalno območje s trgovinami vseh vrst, ki privabljajo raznoliko klientelo iz obeh mest in njunih okolij. In potem se sprašujemo, zakaj v Gorici izginjajo trgovine in je na zaprtih rolojih toliko oglasov za prodajo.

Ne glede na to. Turist, ki se v teh majskih dneh sprehaja po obeh mestih, privabljen z oglaševalsko kampanjo GO2025, se znajde sredi festivala Estoria, praznika knjige in njenih avtorjev, in ima občutek, da je prišel v živo in kulturno napredno mesto. Zahvaljujoč velikodušnosti pomembne finančne fundacije si lahko celo ogleda pomembno Caravaggiovo sliko. V palači Attems, nekdanjem sedežu pokrajinskih muzejev, danes fevdu regionalne kulture (a kako se bo to končalo zdaj, ko želijo ponovno uvesti pokrajine?), pomembna razstava slikarja Zorana Mušiča, ki je živ ušel iz pekla Dachaua, znova dokazuje željo umetnosti po preživetju grozot vojne.

Sam trg, zdaj ko ga ne deli več kovinska ograja, ki je varovala mejo, se kaže kot kraj izmenjave in skupnosti. Nič ne spominja na tisto burno zgodovinsko obdobje, zamrznjeno le še v glavah tistih Goričanov (a ne le njih), ki se še vedno nočejo sprijazniti z dejstvi, ki se še naprej hranijo z demoni in strupi zgodovinskega obdobja, ki je že minilo. Ni jih malo, pogosto ostajajo tiho, a ob določenih trenutkih znova izpostavijo svojo logiko nasprotovanja in maščevanja. Tedaj Mussolini, častni meščan mesta, znova oživi, grozote partizanskih okupatorjev se znova poveličujejo, ubogi nesrečniki, mučenci iz fojb, se znova izrabljajo na manifestacijah in v časopisih, mladi iz Casa Pound in podobnih skupin se sprehajajo po mestnih ulicah. Na srečo pa so tudi manifestacije prijateljstva in bratstva, kot je na primer množična čezmejna pohodna prireditev, ki povezuje obe mesti, ali druge pobude, ki pripovedujejo o sodelujoči in ne konfliktni družbi.

Znak, kako sta mesti skozi čas znali zgraditi odnose bližine in izmenjave, je tudi lepa razstava, organizirana prav v sodobnem, zelo obiskanem železniškem podhodu Transalpine. Z nekaj pomenljivimi fotografijami in trijezičnimi besedili (slovensko, italijansko, angleško) razstava Never mind the borders (“Ne oziraj se na meje”) obiskovalcem, ki tega morda še ne vedo, pokaže, da je meja skozi čas iz zapore postala prehod in priložnost. Italijansko-jugoslovanski sporazumi iz petdesetih in šestdesetih let so odprli pot čezmejnemu gospodarstvu in drobnemu trgovanju, ki so ga omogočili dokumenti (znani prepustnica), ki so dovoljevali prost prehod prebivalcem. Vsak je, z ene ali druge strani meje, prehajal čeznjo, da bi kupil dobrine, ki jih je potreboval. Gospodarska korist je prevladala. Bencin, cigarete, meso in zelenjava z ene strani, razni pripomočki, kavbojke in lutke z druge. S potrošništvom je raslo tudi medsebojno poznavanje, spomin na vojno pa je bledel. Danes poznamo čisto druge vojne, ki s časopisov in televizije odmevajo na trge in še vedno delijo svet. Vojne, ki ne prinašajo nič dobrega. Na to spominja brezčasen vojak, narisan z belo barvo na tovorni vagon železniške postaje Transalpina, medtem ko se odpravljam proti stavbi, ki bo čez nekaj mesecev gostila Epic, zgodovinsko razstavo o preteklosti in sedanjosti obeh mest.