»MI GRADIMO SOCIALIZEM«: ZGODOVINA NASTANKA NOVE GORICE

piše ELIA GOMŠČEK

Še danes nekateri Goričani in številni tujci dojemajo mesti Gorica in Nova Gorica kot italijansko-slovensko različico Zahodnega in Vzhodnega Berlina, torej kot eno samo mesto, ki sta ga razdelila dva bloka 20. stoletja. Zahodni del, dodeljen kapitalističnemu bloku, in vzhodni del socialističnemu. A ni tako, oziroma, gotovo obstajajo nekatere podobnosti med nemško prestolnico in »dvema Goricama«, vendar jih je precej manj, kot si mislimo.

Zgodbo o »mestu, razdeljenem na dvoje« lahko razblinimo že s tem, da je Nova Gorica nastala šele po drugi svetovni vojni in po podpisu pariških mirovnih pogodb leta 1947, ki so ta območja razdelile med Italijansko republiko in Socialistična federativno republiko Jugoslavijo. Torej Gorice in Nove Gorice niso nikoli razdelili — lahko rečemo, da so prej ločili del goriškega zaledja od mestnega središča. Naselja Solkan, Šempeter, Vrtojba in Miren so se čez noč znašla ločena od svojega upravnega središča. Ni naključje, da Šempeter še vedno nosi ime »pri Gorici«, saj je teritorialno zvezan z Gorico, a ne z Novo Gorico, ki leži na drugi strani Panovškega gozda.

Res je, da so nekatere majhne dele mesta Gorica ločili z mejo, na primer severno železniško postajo, danes postajo Nova Gorica, Kostanjevico, kjer stoji istoimenski samostan, Rafut, Pristavo in Rožno Dolino, kjer še danes najdemo pokopališče goriških Judov. Tako da razen teh nekaj območij je bila skoraj vsa Gorica dodeljena Italiji, s čimer so ustvarili trdo mejo s satelitskimi kraji Solkan, Šempeter in Miren, ki so se od nekdaj naslanjali na Gorico in so se čez noč znašli ob »neprehodni« meji in odrezani od vsega drugega.

Takoj po drugi svetovni vojni je bila najbližje mesto na slovenski strani teh vasi Ajdovščina, skoraj 30 kilometrov stran. Jasno je, da so ta naselja potrebovala novo urbano središče, ki bi jim zagotavljalo storitve, ki so ostale onkraj meje, kot so bolnišnica, sodišče, velika knjižnica, trgovine itd. Iz te potrebe je vzniknila ideja o ustanovitvi Nove Gorice. Mesta, ki naj bi ne le zadovoljilo te potrebe, temveč naj bi bilo tudi urbanistični in družbeni model socializma za Slovenijo, za celotno federacijo in predvsem za »kapitalistične sosede«. Najbolj simbolen znak te želje po vzoru je rdeča zvezda na vrhu stavbe železniške postaje Transalpina, pod katero je napis z velikimi črkami »mi gradimo socializem«.

Območje, namenjeno gradnji novega mesta, ni bilo določeno takoj. Med predlogi so bile širitve Ajdovščine, Tolmina, Rožne Doline in Ajševice, ki pa so jih skoraj takoj opustili. Najbolj priljubljeni sta bili dve možnosti: polja južno od Solkana in območje med Šempetrom in Vrtojbo. Upoštevali so številne dejavnike, kot so število prebivalcev, strateško-vojaški položaj, kakovost zemlje, veter itd. Zmagala je severna možnost, med Solkanom, Grčno, Panovcem in severno železniško postajo.

Za jugoslovansko vodstvo je bila to priložnost, da od začetka načrtuje mesto, prilagojeno novi socialistični družbi, ki se je takrat oblikovala, in ga predstavi kapitalističnemu svetu. Gradnja Nove Gorice je tako postala ne le praktičen odgovor na izolacijo slovenskih vasi, odrezanih od Gorice, temveč kmalu tudi politično-ideološki projekt z velikim simbolnim pomenom. Novo naselje je moralo utelešati načela socialistične urbanistike ter odražati modernost, učinkovitost in enakost, ki jih je zagovarjal jugoslovanski sistem. Celotno načrtovanje mesta je bilo usmerjeno v ustvarjanje funkcionalnega, skupnostnega in ideološko skladnega prostora: široke avenije, zelene površine, odprti trgi, monumentalne javne stavbe in stanovanjske soseske, zasnovane za skupnostno življenje.

Arhitekt Edvard Ravnikar, osrednja osebnost začetnega načrta, je poskušal združiti evropske modernistične modele z lokalnimi potrebami. Nova Gorica se je predstavljala kot urbani laboratorij, ki so ga gradile mladinske delovne brigade z vseh koncev Jugoslavije, utelešajoč ideal enotnosti in sodelovanja med zveznimi republikami. Vsak kamen, ki je bil položen, ni bil zgolj gradbeni material, temveč politično dejanje – izjava o obstoju in samoodločanju pred mejo, zgodovino in svetom. Nova Gorica ni bila le novo mesto, ampak betonski manifest nekega obdobja.

Kmalu po začetku gradnje so se začela kazati finančna pomanjkanja in prevladali so lokalni interesi, tako da je bilo od prvotnega Ravnikarjevega načrta realiziranega zelo malo. Arhitekt sam jo je brez olepševanja označil za tragedijo. Pozornost zvezne oblasti se je preusmerila na druge projekte, odgovornost pa je padla na ramena lokalnih oblasti.

Danes, 78 let po ustanovitvi, lahko mirno rečemo, da se ni vse izšlo po načrtih. A prav tako si ne bi drznil trditi, da gre za neuspeh ali tragedijo. Čeprav nista nastali kot eno mesto, danes Nova Gorica in Gorica, skupaj s Šempetrom, delujejo kot ena velika skupna urbana celota, v kateri se prebivalci – ne glede na jezik ali državljanstvo – prosto gibljejo znotraj tega prostora.