D’ANNUNZIO SKOZI OČI GENIALNEGA BEZINOVIĆA

piše ANDREA PICCO

Potrebna sta bila dobra mera ironije in satiričnega pogleda, da bi v uri in pol razgradili vso fašistično retoriko, s katero se še danes prehranjuje desnica, ki vodi mesta, regije in celotno državo. Hrvaški režiser iz Reke Igor Bezinović, avtor filma Fiume o morte! (Reka ali smrt!), uporablja film in metacinema – torej film, ki govori sam o sebi in razkriva mehanizme, ki stojijo za ustvarjanjem filma – da bi pesnika, “Vateja”, retorično in propagandno konstrukcijo D’Annunzia kot junaka v domnevnem »podvigu v Reki«, vrnil v njegovo dejansko dimenzijo: v vlogo razgretnega kokainskega zanesenjaka, ki je imel pač to srečo, da je znal tudi pisati.

S tem neizogibno smeši način mitizacije, ki ga uporablja desnica: mit superčloveka, »osvajača«, pa naj gre za ozemlja ali za ženske – ni pomembno. Bezinović izhaja iz vprašanja: Kaj danes v Reki ostaja od D’Annunzia? Kaj Riječani vedo o tem, kar se je zgodilo pred dobrim stoletjem?

Film se zato začne kot dokumentarec, v katerem Riječani pogosto odgovarjajo, da nimajo pojma, kdo je tisti možakar, po katerem so poimenovane šola, ulica ali mestna stavba. Nekateri vedo, da je bil fašist. A intervjuji so tudi izgovor, da se avtor približa ljudem in jih prosi, naj mu pomagajo pri njegovem pravem cilju: Bezinović išče igralce, ki bi znova odigrali D’Annunzia in njegov »podvig« pred kamero – tako, kot je bilo to simbolično storjeno ob ustvarjanju njegovega mita.

Za vlogo Vateja zato išče someščane, katerih edina nujna lastnost je nizka izobrazba. Od tod dalje se dokumentarec in fikcija, film in metacinema prepletajo, tudi z uporabo naratorskega glasu v reškem dialektu, ki postopoma pripoveduje, kako so se stvari v resnici odvijale pred stoletjem – kako so Riječani tistega časa videli D’Annunzia.

Z uporabo fotografij in posnetkov, narejenih med dvema letoma pesnikove »vladavine« – D’Annunzio je dal v času bivanja v Reki posneti več kot deset tisoč fotografij, kar veliko pove o tem, kako se ustvarja junaka – je “podvig v Reki” prikazan od odhoda iz Benetk z avtomobilom, preko postanka v Ronkah – ki so v tem času postale Ronke legionarjev – do noči in prihoda pred vrata Reke na čelu konvoja tovornjakov s vojaki ter do spopada z italijansko vojsko, ki mu zapre pot, do zavrnitve ukaza in vstopa v mesto.

Samo da, če so kostumi zgodovinsko avtentični, pa to ne velja za Vatejev avtomobil – bleščeč rdeč kabriolet – niti za vojaške tovornjake, saj so za snemanje najeli prave prevoznike z današnjimi vozili. Tudi D’Annunzievci se menjavajo – z izrazitim slovanskim naglasom. Tisti, ki reče ne ukazu Kraljeve vojske, je na primer D’Annunzio, ki je v resnici pevec rock skupine. V prvem planu ga vidimo v vlogi Vateja, a ko se kamera odmakne, na levi stoji njegova glasbena zasedba, pripravljena sprejeti »manjšo junaško enoto« z bobni in električno kitaro.

Ti preskoki med ravnmi – iz fikcije v fikcijo o fikciji – so mojstrsko orkestrirani s strani scenografa Antona Spazzapana in ne počnejo drugega kot postavljajo italijansko retoriko o D’Annunziu pod drobnogled posmeha, razkrivajoč njen izvor kot čisto fikcijo, uprizorjeno za ustvarjanje podobe junaka.

Mussolini je hitro razumel vrednost te podobe – kult osebnosti, ki ga je D’Annunzio zase ustvaril v letih rojstva fašizma. Retorika, ki je preživela do danes, če se D’Annunziu še vedno postavljajo kipi – na primer v Trstu – ali se vsako leto obeležuje njegov podvig v Ronkah.

Film to vse pokoplje z enim smehom, oziroma nasmeškom – tistim, ki razkriva prevaro in jo obrne, da bi se celoten hišni sistem porušil. Konec koncev se pripoved zgodovine lahko upogne lastnim interesom, lahko se jo oblikuje po lastnih željah – tako kot filmski set: izbere se tisto perspektivo, ki jo želiš pokazati gledalcu, vse ostalo se odreže. In to bo edina točka pogleda, ki jo bo gledalec videl in na podlagi katere bo ustvaril svoje mnenje.

Z metacinematskim pristopom nam Bezinović pokaže, da je vse zlagano – in da so junaki umetno ustvarjeni. Treba jih je le razstaviti – in igra je končana. Ni presenetljivo, da je Fiume o morte! prejel nagrado Tiger Award in nagrado FIPRESCI na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu, 2. februarja letos.

Film si je treba nujno ogledati, ker je genialen.