HETEROTOPIJA NA VISOKI NADMORSKI VIŠINI
avtor PETER ABRAMI
Obstajajo časi in situacije, v katerih se ukvarjate z določeno temo, da ji pišete, se morate premakniti na odboj, ob strani, v košarki bi rekli “miza”. Moj odnos z gorami je mogoče zlahka vključiti v te situacije, kot sekundarni odnos, ki ga omogočajo le posredniki, v mojem primeru prijatelji, s katerimi se občasno odpravim na nedavno zloglasne »nedeljske izlete«. Sekundarne, posredne odnose pa omogočajo tudi tisti elementi, ki so desetletja ali stoletja naredili naš zemeljski obstoj vsaj bolj sprejemljiv, to so knjige, pesmi, filmi.
Pred nekaj več kot dvajsetimi leti, septembra 2005, je potekal 62. mednarodni filmski festival v Benetkah. Tistega leta je bil prestižni zlati lev podeljen filmu z dvema izjemnima protagonistoma, ki ves čas dialogirata včasih jasno, drugi skoraj neopazno, s tretjim velikim protagonistom tega čudovitega dela, ki temelji na zgodbi Annie Proulx in režira Tajvanec Ang Lee. Prvi protagonist je Ennis del Mar, ki ga igra pokojni Heath Ledger. Drugi je Jack Twist, znan tudi kot Jake Gyllenhaal. Tretja je Brokeback Mountain, izmišljena gora v Wyomingu, ki je filmu dala naslov in ki jo bodo najbolj pozorni prepoznali kot veliko več kot zgolj ozadje zgodbe.
Zgodba, ki se vrti okoli prepovedane, škandalozne, a neustavljive ljubezni med Ennisom in Jackom, ki se začne od poletja 1963 skozi čas, prostor, zakonski stan in druge eksistencialne razsežnosti. Toda kakšno vlogo igra gora pri vsem tem? V svojem odraslem življenju se kavboja občasno vračata na goro Brokeback, da bi živela svojo ljubezen, s čimer bi gora postala tisto, kar bi Michel Foucault imenoval heterotopija. Morda moramo malo uporabiti domišljijo ali, kot smo že omenili, se premakniti na stran. Foucault v tem smislu nikoli ne govori o gorah, vendar lahko v Brokeback Mountain prepoznamo značilnosti heterotopije deviantnosti, krajev, kjer družba izolira tiste, ki ne odražajo norme, običajno bolnišnice, azile, zapore. Izolacija je v tem primeru seveda prostovoljna, zato mi prosim podelite to “sociološko licenco”. Gora tako postane protagonist kot prostor inverzije pomena, vrnitve v naravno stanje, kar ne pomeni toliko nekakšnega sklicevanja na mit o plemenitem divjaku, temveč dihotomno odsotnost tiste patriarhalne in močno homofobne kulture (smo v Wyomingu v 60. letih …), ki je popolnoma utelešena v liku Aguirreja, v resnici pa ga je absorbiral tudi Ennis, iz razlogov in posledic, ki jih bodo videli tisti, ki vedo, vedo in tisti, ki bodo videli. Daleč od
Na dva načina lahko vidite gorski prostor filma. Po eni strani kot utopija, prosti prostor, včasih skoraj locus amoenus , kjer protagonisti izklesajo svoje življenje in se zatečejo od zunaj, kjer nimajo razloga za obstoj. Po drugi strani pa se lahko vrnemo k deviantnosti, neprijetnemu, grobemu. V italijanski različici (in v drugih romanskih jezikih) je naslov Skrivnosti Brokeback Mountain. S strogo slovničnega vidika predmet naslova in s tem protagonist filma ni več gora, ampak »skrivnosti«. Torej ne kraj svobode, ampak resnična heterotopija deviantnosti, kjer se protagonisti prostovoljno izolirajo, v resnici pa zato, ker nimajo izbire, ker nimajo drugega prostora, kjer bi lahko živeli skupaj. Če je res, da knjige ne sodimo po platnici, je tudi res, da je naslov, ki je dan delu, kot svetilnik, ki (vsaj v namenih) usmerja uporabnika k določenemu ključu za branje. Morda potem ni naključje, da so ob prvi oddaji filma na italijanski televiziji, 8. decembra 2008 na Rai 2, nekatere erotične prizore med dvema moškima protagonistoma izrezale cenzurne škarja.
Dvajset let pozneje torej Brokeback Mountain žal ostaja vznemirljiv aktualni film, kult izredne iskrenosti, ki se za razliko od mene ukvarja z odnosom družbe s queer ljubezensko zgodbo, za razliko od mene, na neposreden način, brez odbojev, bank ali miz. In brez skrivnosti. Ker jih ne želi.