»GREMO N CAFFÈ?«

piše JULIJA COTIČ

Tako se največkrat dogovarjamo s sovrstniki in prijatelji, ko se povabimo na kavo. V kratkem vprašanju se skrivajo vsaj tri plasti našega prostora: slovenščina, primorski polglasnik in italijanski “caffè”. Stavek kaže na vidno jezikovno kontaminacijo, simptom jasne in glasne asimilacije, saj vabilo ne sledi vsem slovničnim pravilom: namesto dvojine se pojavi množina, v slovenskem stavku stoji izposojena beseda, druga pa je izgovorjena po domače. A prav v tem se razkriva prava podoba našega prostora. Tako vabilo nastane v sproščenem, iskrenem pogovoru, v katerem se govorci izražamo tako, kot živimo.

Vendar v njem lahko opazimo nekaj več kot le prilagajanje večinskemu jeziku. Ni zgolj vprašanje, temveč majhen, vsakdanji dokaz nekega globljega, v stoletjih zasidranega sobivanja. V mojih očeh je to odmev prostora, ki se ne deli po ostrih mejah, temveč svoje značilnosti prepleta v pravi biser. Živim na Krasu, ki se razteza od morja do Brd, od koder se pogled ustavi na pobeljenih Alpah. Ta zemljepisna raznolikost je pravi zgled za čudovit mozaik. In prav taka je tudi jezikovna sestavljenka našega prostora: ni monokromatska, temveč plastovita, gibljiva in živa. Vsak delček je dragocen, enkraten in vreden pozornosti.

Ko od bliže pogledam v ta geografski zemljevid, z navdušenostjo občudujem tudi jezikovno mavrico, ki se razteza nad njim. 

Trdno sem prepričana, da je najintimnejši znak obstoja neke kulture prav jezik, oz. sredstvo, s katerim izražamo to, kar čutimo in kar smo. Prepogosto ga dojemamo zgolj kot praktično, funkcionalno orodje za sporazumevanje, nekaj samoumevnega, čeprav je v mojih očeh nekaj globoko očarljivega: sestavljen je iz več ali manj omejenega števila besed, ki v neskončnih kombinacijah ustvarjajo nešteto pomenov, čustev, pogledov na svet in identitet.

Srečna sem, da se lahko svetu predstavljam v svojem jeziku, pristno in originalno. Še lepše pa je, da lahko na našem teritoriju živim tudi italijanščino, vase vsrkavam furlanščino, tržaška narečja in različico slovenščine s čezmejnim naglasom. Vse to neprestano ustvarja nove odtenke moje identitete in hkrati poglablja ljubezen do slovenščine. To je neprecenljivo bogastvo našega prostora, zaklad, ki se ga še vedno premalo zavedamo. Vemo, da obstaja, a pogosto ostaja zakopan. 

Kaj, če bi ta zaklad končno izkopali? Kaj, če bi prepričano verjeli v to, da nas raznolikost ne slabi, temveč krepi? Da bi v vrtcih ob naši reki Soči vsak otrok znal vprašati tako »malo vode« kot »un po’ d’acqua« ali »pocje d’aghe«? Da bi dijaki na prav vseh vseh goriških šolah razpravljali o Aškercu in Gregorčiču, o Sabi in D’Annunziu, in to tako v slovenščini kot italijanščini? Iz tega bi lahko zrasla prava kovačnica mladih oseb prihodnosti, zaznamovanih s še bolj bujno domišljijo, kreativnostjo, radovednostjo in ljubeznijo do lastnih korenin. 

Jezike si pogosto predstavljam kot barve: vsaka ima svoje odtenke, pravila in zakonitosti. Skupaj ustvarjajo mozaik, ki je lep prav zato, ker vsaka barva ohranja svojo identiteto. Zato je pomembno, da skrbimo za vsak jezik posebej, da negujemo svojega in hkrati spoznavamo druge, ki rastejo na istem ali sosednjem vrtu. 

Dobro vem, da je »Gremo n caffè?« znak asimilacije, prilagajanja, pogosto nezavednega in malomarnega odnosa do jezika. Rada pa bi poudarila, da je skrb za čist, pristen jezik vodilo mojega vsakodnevja, aktivnega delovanja v raznih slovenskih športnih in kulturnih društvih, ob koncu pa tudi razlog za izbiro študija slovenščine na univerzitetni ravni. V tem prispevku se ne gre za spodbujanje nastajanja neke vrste ‘esperanta’, ki bi nedvomno zanikal edinstvenost, če že ne obeh, potem gotovo številno šibkejše jezikovne. Prepletanje naših kultur pa je neizbežno; spajajo se med domačimi zidovi na tako intimni ravni kot je jezik. Rada pa bi poudarila, da so ti stiki lahko vir bogastva za vse prebivalce našega prostora.

Prav zato si želim, da ta proces ne bi bil enosmeren. Da preplet jezikov ne bi pomenil postopnega izginjanja enega, temveč njegovo vidnost, vrednotenje in prisotnost ob drugem. Pravi zgled imamo v obdobju pred prvo svetovno vojno, ko se Goričani pogovarjali vsak v svojem jeziku in se prav tako dobro razumeli, čeprav je takrat odmevala še nemščina. Evropska prestolnica kulture je vzklila prav iz ideje ustvarjanja mostov in podiranja meja, čeprav je prijateljstvo dveh mest po mojem mnenju žal prepogosto slonelo na delu prevajalcev. Želim si, da bi načelo brezmejnega ponotranjili tudi na jezikovni ravni. Da bi jezik ne bil več prva, najbolj instinktivna ovira med someščani, temveč most, po katerem stopamo drug k drugemu.

Zato si želim, da bi prav vsi prebivalci Posočja z radovednostjo prisluhnili različnim jezikovnim odmevom na domačih ulicah, prav tako kot občudujejo vse geografske raznolikosti našega kotička sveta. Da bi jezik soseda dojemali ne kot tujega, temveč kot priložnost za obogatitev in bolj iskrene odnose. Da bi tako v vsakdanjih vabilih na kavo kot tudi v insititucionalnih sodelovanjih res odmeval duh pravega prijateljstva: v slovenščini, italijanščini, furlanščini ali v njihovem spontanem prepletu. Kot tiho, a vztrajno pričevanje o prostoru, kjer raznolikost ni ovira, temveč način življenja.