IZBRISANI V SLOVENIJI
avtor ELIO CANDUSSI
Prijatelj je vztrajal, da preberem knjigo, ki pripoveduje temno zgodbo o Sloveniji. Zgodbo, ki mi je neznana, čeprav se je odvijala v zadnjih letih po razglasitvi neodvisnosti države. V Italiji zanjo še nisem slišal, ne v časopisih ne v drugih medijih, morda zato, ker skriva neprijetne vidike, ki jih je najbolje prezreti.
Avtor knjige je Miha Mazzini, pisatelj, scenarist in režiser, rojen na Jesenicah. Zgodba je izmišljena, a verjetna, saj so “mnogi opisani dogodki in usode” žal resnični. Knjiga pripoveduje o izkušnjah samohranilke Zale, srbskega rodu, ki že več kot 20 let živi v Ljubljani, a ji slovenska država nenadoma “odvzame” identiteto in identiteto njenega novorojenega sina. Od tod tudi zelo ekspliciten naslov knjige: “Izbrisani”, ki je izšla v Italiji leta 2018 pri založbi Bottega Erranti Editori iz Vidma. Izvirna slovenska izdaja z naslovom “Izbrisana” sega v leto 2014, knjiga pa je bila prevedena v osem drugih jezikov.
Roman opisuje paradoksalne in dramatične situacije, ki jih Zala doživlja v dveh tednih, od 20. aprila do 15. maja 1992. Kaj se je dogajalo? Odide v bolnišnico, da bi rodila, a njenega imena ni v računalniku. Nenadoma se počuti kot tujka, pravno ne obstaja, njen novorojeni sin pa je sirota in zato upravičen do posvojitve. Sosedje zasedejo njeno stanovanje, izgubi službo, zdravstveno zavarovanje in mora zato plačevati zdravstvene storitve. Z zvijačo ji budna birokracija odvzame slovensko osebno izkaznico in potni list. V Sloveniji, ki jo je imela za svojo domovino, dejansko postane “oseba brez državljanstva”. Zala pripoveduje: “Ko sem živela v Bitoli (Severna Makedonija), so se mi otroci norčevali, ker sem bila Slovenka. Tudi na Reki sem bila Slovenka. Ko sem šla v Trst, so me Italijani prezirali, ker sem bila Slovenka. Potem pa me vržete od tod, ker nisem dovolj Slovenka?” Obupana je in dneve preživlja v iskanju pomoči povsod, pri čemer se izmenjujeta upanje in razočaranje. Knjiga je bila leta 2018 tudi filmsko zasnovana.
V dodatku knjige Lana Zdravković podrobno pojasnjuje zgodovinsko rekonstrukcijo dejanskih dogodkov. Ministrstvo za notranje zadeve novo ustanovljene Republike Slovenije je 26. februarja 1992 iz vseh registrov izbrisalo 25.671 ljudi. Praktično čez noč so izgubili status “rezidentov”. Večina jih je bila iz drugih držav nekdanje jugoslovanske republike, pogosto mešane etnične pripadnosti. Pravzaprav so jim “odvzeli vse pravice, povezane s statusom prebivališča, kot so delovna dovoljenja, zdravstveno varstvo in stanovanjske pravice. Njihovi dokumenti so bili razglašeni za neveljavne in nato uničeni … večinoma z goljufijo.” V bistvu so postali tujci v Sloveniji in so bili povabljeni, naj se vrnejo v svoje domove, v svojo domovino.
Lana se spominja, da je slovensko ustavno sodišče leta 1999 in 2003 razglasilo “izbrisani odlok” za protiustaven. V resnici pa se ni nič spremenilo in leta 2004 je bil izveden referendum o sprejetju “tehničnega zakona o izbrisanem statusu”, ki je z veliko večino zavrnil razveljavitev zakona o izbrisanem statusu. Leta 2010 je država poskušala rešiti problem z izdajo predpisa, ki je izvajal prejšnji zakon, kar pa mnogim ni bilo všeč. Nazadnje se je vmešalo še Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je junija 2012 razglasilo kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah in Sloveniji naložilo, naj odpravi krivice, ki so jih utrpeli izbrisani. Tako je decembra 2013 (po 20 letih) sprejelo zakon o odškodnini za izbrisane. Vendar pa zaradi različnih birokratskih zapletov približno 13.000 ljudi ni moglo pridobiti te odškodnine.
Miha Mazzini obsoja nenavaden zakon, ki je bil skrit, ker je veljal za sramotnega, in katerega posledice še niso bile v celoti odpravljene. Človek se sprašuje, zakaj se je na videz zgolj administrativni ukrep lahko spremenil v tragedijo za tisoče ljudi in zakaj zgodovinarji in intelektualci tako dolgo niso uspeli ponuditi razlag za te dogodke, ne le v Italiji, ampak vsaj v Furlaniji Julijski krajini. Še vedno potrpežljivo čakamo.
Na koncu knjige je odlomek iz znane, pogosto citirane pesmi, ki nas spodbudi k razmisleku o »tišini, ko so kršene pravice drugih«. Napisal jo je teolog in protestantski pastor Martin Niemöller, ki je bil interniran v nacističnem koncentracijskem taborišču:
Najprej so prišli po Jude
in nisem rekel ničesar, ker
Nisem bil Jud.
Potem so prišli po komuniste
in nisem rekel ničesar, ker
Nisem bil komunist.
Potem so prišli po sindikaliste
in nisem rekel ničesar, ker
Nisem bil sindikalist.
Potem so prišli pome
In ni bilo nikogar več
Da bi lahko kaj povedal.