FETIŠ JEZIKA IN KNJIŽEVNOSTI

piše ALEX DEVETAK

Slovenska književnost v Italiji nastaja v prostoru, kjer je jezik hkrati vsakdanje orodje in simbol, ki povezuje skupnost. Jezik in književnost tukaj nikoli nista zgolj estetski pojav. Res je sicer, da književnost, kot vsaka umetnost, nikoli ni le estetska, saj je vedno tudi družbena in politična; a v obmejnih krajih oz. v vsaki manjšinski realnosti ta političnost dobi posebno obliko. Vsak tukaj zapisani ali izgovorjeni stavek ne nosi le literarnega oz. dejanskega pomena, temveč je tudi znak prisotnosti jezika in dokaz, da skupnost obstaja in živi v teh krajih. Tisti feministični slogan osebno je politično lahko razširimo na vsako manjšinsko skupnost, tudi na našo.

Raziskave, ki jih navaja Maja Mezgec v svoji monografiji Funkcionalna pismenost v manjšinskem jeziku: primer slovenske manjšine v Italiji (Koper, Univerzitetna založna Annales, 2012) slikajo jasno sliko zmanjševanja rabe slovenščine v tržaški pokrajini. Goriška v tej raziskavi ni omenjena, čeprav verjetno se slika ne bi kaj dosti razlikovala. Jezik vse pogosteje obstaja predvsem deklarativno, saj se njegova vsakdanja raba krči. Posledično se oža tudi prostor, v katerem nastaja književnost. Ta vzporednica je zgovorna: kjer je jezik živ, tam lahko literatura zadiha; kjer pa postane zgolj simbol, se njen prostor počasi zmanjšuje. Za književnost je to ključnega pomena. Manj govorcev pomeni manj bralcev in to neposredno vpliva na možnosti literarnega ustvarjanja in na živ stik s sodobnim jezikom.

Ob tem se dogaja še nekaj drugega: idealizacija domnevno nekdanje čistosti jezika ali, tako kot jo poimenuje Matejka Grgič v monografiji Jezik: sistem, sredstvo in simbol (Trst, Slovenski raziskovalni inštitut SLORI, 2016), fetišizacija jezika. Kaj je fetiš? Beseda izvira iz portugalske besede facticius, ki so jo prvotno uporabljali portugalski pomorščaki. S to besedo so opisali kipce plemen, s katerimi so med svojimi osvajanji sveta prišli v stik. Ti kipci niso »le predstavljal[i] božanstva, ampak [so] tudi bil[i] božanstvo.« (Grgič 73) Fetiš je torej znak, kjer je referenca razpadla. Tako kot kipci božanstev: prazni, istočasno simboli božanstva in božanstva sama.

Nostalgija po lepši slovenščini, ki naj bi nekoč živela tukaj, pogosto skrije pogled na današnjo jezikovno resničnost, ki je raznolika, gibljiva, odprta. Diskurz v Primorskem dnevniku, ki ga je analizirala Grgič, razkriva pogled na jezik kot dediščino, ki jo je treba varovati. Ampak jezik skupnosti ni zgolj dediščina, moral bi biti živo orodje za sporazumevanje. Tudi odpor do jezikovnega razvoja ni le jezikovno vprašanje. Pogost je strah, da vplivi pokvarijo jezik, čeprav je resnica nasprotna: jezik preživi samo, če se spreminja. Plevela v jeziku ni, saj je vsaka sprememba, vsak kalk, vsaka tujka del njegove rasti. In paradoksalno: celo tiste zamejske nespodobnosti, kot je recimo obračanje emailov, ki so v slovenščini zgolj le napaka, saj emaile v slovenščini posreduješ, prinašajo jeziku živost. Nasproten primer je recimo polaganje izpitov: dandanes se v slovenščini polaga zgolj še ploščice, saj se izpite opravi. Seveda je tukaj govora o knjižnem jeziku, ne zamejščinah, ki so živahne tako kot vsako narečje. Knjižni jezik je zgolj eden in težava nastane, ko ga mešamo z neknjižnim oz. med njima ne znamo ločiti. V slovenskem okolju v Italiji je razvoj pogosto razumljen kot grožnja, zato je ostalo prepričanje, da se v teh desetletjih knjižni jezik ni spremenil. Nostalgija po nečem, kar naj bi nekoč bilo, čeprav nihče natančno ne ve kdaj, jezika ne krepi, temveč ga omejuje, saj je zgolj mrtev jezik tisti, ki ostane nespremenjen. V ozadju fetišizacije stoji strah pred izgubo simbola, v našem primeru jezika, kar verjetno izhaja iz fašistične travme zatiranja. Ta proces privede do nasprotja: simbol se ohrani, ampak izgubi vrednost, pomen. Fetiši so torej za skupnost destruktivni, saj s takim diskurzom jezik je identiteta. Tudi dejstvo, da se ta obrambni mehanizem sproža še danes, nam sporoča, da travme še nismo predelali.

Ali lahko isti koncept prenesemo tudi na literaturo? Ali smo književnost reducirali na fetiš? Ali od nje pričakujemo zgolj simbolni pomen? Odgovor ni enoznačen, a simptomi so prepoznavni: literatura se znajde pod pritiskom, naj namesto prostora svobode postane varuhinja, ki naj potrjuje identiteto in travme skupnosti. To je tudi vidno v tem, da v trenutku, ko se je ostala slovenska produkcija končno otresla travme druge svetovne vojne in postala raznolika, gibljiva, odprta, je za nas postala nezanimiva, nenaša, če ne celo pokvarjena.

V ospredju, za razliko od slovenske literarne krajine, ostajajo avtorji starejših generacij, mlajših pa skupnost pogosto sploh ne zazna. Zamejski literarni prostor tako temelji na avtorjih in avtoricah, ki so svojo prvo knjigo izdali pozno, in na delih, ki so pogosto bolj prepoznana zaradi simbolnega pomena kot zaradi svoje literarne kvalitete. Ni presenetljivo, da je med avtorji slovenskega prostora v Italiji komaj kdo mlajši od petdesetih let, da o še mlajših niti ne govorimo. Te številke niso le statistika; kažejo na manjko sodobnega izraza, ki bi moral prihajati prav iz mlajših generacij. Različne generacije živimo v različnih svetovih in prav ta raznolikost bi morala biti temelj vsake literarne krajine tudi zaradi že omenjene misli osebno je politično: tudi pogled mladih na skupnost je političen in ključen, saj dokazuje, da mladi v skupnosti še vedno živimo in smo, a da na njo verjetno gledamo z novimi očmi.

Ovire niso le generacijske, temveč sistemske. Zamejski literarni prostor je majhen, občutljiv in odvisen od nekaj institucij ter omejenih kadrovskih in materialnih virov. Manjka uredniška infrastruktura, ki bi mlade poiskala, z njimi delala in jim omogočila prve korake. Ker tega ni, se vzpostavi zaprti krog: mladi ustvarjalci nimajo možnosti, sistem njihovo odsotnost razume kot dokaz, da zanimanja ni. Tu in tam se organizira kakšna delavnica ali natečaj, a iz tega ne sledi nič.

V takšnem okolju književnost hitro postane zgolj varuhinja tradicije, dolžnost preživetja. Toda taka književnost, ki služi predvsem potrjevanju samopodobe, redko omogoča resnično ustvarjalnost; pogosto se ujame v ozek vrtiček ponavljajočih se tem in travm. Mladi se zato znajdemo v razpetosti med pričakovanji skupnosti in lastnimi ustvarjalnimi potrebami. Po eni strani naj bi nadaljevali ta začarani krog; po drugi strani prav nas mučijo vprašanja, ki niso nujno »naša«. Ta razpoka ni znak nezvestobe skupnosti, temveč dokaz, da književnost diha in sledi svetu, v katerem živimo. Do naše pust(n)e doline namreč še ni prišla vest, da se je svet spremenil. Da z večjezičnostjo nismo več unikum, če smo sploh kdaj bili. Travme, ki jih radi razglašamo kot edinstvene, so v resnici del globalnih zgodb številnih narodov in manjšin, ki so žrtve podobnih izkušenj. Nekateri se s tem soočajo prav v tem trenutku, pred našimi očmi, čeprav je res, da prevečkrat raje pogledamo stran.

Če želimo, da se literarni prostor Slovencev in Slovenk v Italiji razvija, moramo biti pripravljeni sprejeti več kot samo tisto, kar potrjuje samopodobo naše skupnosti ali tisto, kar ponovno premleva naše travme. Potrebujemo prostor, ki je dovolj širok, da dopušča različnost pogledov in slogov. Prostor, v katerem ni vse odvisno od vprašanja, »ali je to dovolj zamejsko«. Drugače: naša književnost lahko (p)ostane pomembna samo, če ji dovolimo, da diha. Za dihanje pa potrebuje pomoč. Ni še potrebe po mehanskih respiratorjih, dovolj bi bilo premisliti in posodobiti obstoječo infrastrukturo. Čeprav morda je težava drugje. Morda nas ni strah, da bi izgubili jezik, temveč da bi ga začeli uporabljati. Uporaba namreč razbije vsak fetiš, jezikovni ali literarni, in razkrije vse, kar smo skrivali za njim.