ČE BI BILA GORICA NEW YORK CITY
avtorice ELEONORE BRISSI
Ideja govoriti o ljubezni v meni vzbuja glas Carrie Bradshaw, ki izven kadra razmišlja o razlogih in načinih tega nasprotujočega si občutka.
Avtorica ikonične novinarske kolumne Seks in mesto na The New York Star, da bi razumela svoja čustva in občutke ali upravičila svoje odločitve, izkorišča statistiko, anekdote drugih in izkušnje, ki jih sama doživlja. Za neko absurdno narativno kombinacijo vprašanja, ki jih zastavlja, in raziskave, ki jih opravi, nikoli ne najdejo odgovora, a vedno imajo zaključek, ki vsako katastrofo spremeni v vznemirljivo perspektivo.
Zato sem za pisanje teh vrstic povprašal naokoli, da bi razširil svoje osebne statistike in poskušal začrtati okvir, v katerem bi lahko posejal semena idej o ljubezni. Nekako kot v kultni seriji zgodnjih 2000-ih, je vsak prijatelj, na katerega sem se obrnil, ponudil drugačno vizijo.
Moja Miranda, ki je v tem primeru računovodkinja in ne odvetnica, je trdila, da je ljubezen nekaj potencialno neopredeljivega in da se mnogi zavajajo, da jo lahko čutijo zgolj zato, da bi zavajali svoj um in tako prevarali osamljenost, ki prebiva v njihovem življenju. Iskreno upam, da se moti in da je ljubezen nekaj neverjetno bolj poetičnega, čeprav jo včasih ni mogoče kriviti.
Charlotte, ki se je pravkar poročila, je ponudila bolj optimistično vizijo: zakon je izpostavil vse lastnosti, ki jih je njen partner imel, odkar sta poznala, a jih je med kratko zaroko zakopal v nekem ne prav oddaljenem kotičku svojih dejanj. Na primer: zdaj hodita skupaj ob sobotah zvečer in si celo privošči pivo ali dve, medtem ko je prej izogibal svetovnosti kot najhujši bolezni. Poznam tudi drugo različico Charlotte York: tisto z zlomljenim srcem, ki se po letih znajde sama in vidi, kako ji projekti skupnega življenja bledijo pred očmi. To dekle ve, da je ljubezen resna stvar in da se ne konča čez noč, da moraš za zanašanje na nekoga tvegati svoje srce, ona pa tega ni pripravljena storiti kar z vsakim.
Samantha v drugi sezoni odloži svoje samsko življenje in poskusi zvezo, kar jo zelo osrečuje, čeprav se včasih še vedno sprašuje, ali je prava ljubezen mir para ali neprekinjeno lovljenje prvih poljubov in bolj ali manj zlomljenih src, ki tolažijo pri naslednjem moškem, vsaj dokler traja. Samantha, ki jo poznam, se morda nekoliko bojijo spustiti, izraziti svoja čustva in posledično to prenesti na druge, a lahko pomirim njihove partnerje: so zvesti in zaljubljeni; ne bodo tega ponavljali do izčrpanosti, a to čutijo z redko intenzivnostjo. Ljubezen do njih je zelo fizična, a ima tudi sposobnost razvezati masko močne ženske (kar so) in pokazati ves vesolje, ki ga nosijo v sebi, v katerem občasno tvegajo, da se izgubijo.
Moj prijatelj Stanford pa se je prvič v življenju zalotil, da opušča svoja stilnovistična prepričanja. Po še enem, morda celo ne nepričakovanem razočaranju se je odločil voditi obdobje, v katerem ni vsa ljubezen romantično trpljenje, ampak brez ovinkarjenja le seks. Prvič pa sem ga videl zabavnega in morda celo nekaj let mlajšega, kot da bi ga prevzela nova adolescenca.
Skipper, ki, za razliko od Stanforda, ne opusti najslajše in najčistejše vizije ljubezni, mi je zaupal, da bo od zdaj naprej iskal pravo žensko, tisto, ki jo bo peljal na družinske večerje in podaril prijateljem. Projekt je ambiciozen in ga pogosto spravlja v vprašanje, ali si zasluži takšno zgodbo, ali je na svetu kdo, ki je pripravljen videti onkraj fizičnega videza in prisluhniti njegovemu sramežljivemu glasu, ko ji reče: “Poslušam te, lepo je govoriti s tabo.” Če je med bralci sanjač, ki si želi ljubezni do “Razuma in čustva”, vedite, da so še vedno Edwardi Ferrarji, ki bodo skrbno varovali obljube večne naklonjenosti.
Kar zadeva avtorico, lahko rečem le, da je po letih sentimentalnih in neresničnih vizij tega občutka danes zaročena in že štiri leta ne razmišlja več, kaj je ljubezen. Dolgo časa si jo je predstavljala kot zlate niti, ki plavajo v etru, lepo, seveda, a na koncu neotipljiva. Verjela je, da je ljubezen nagrada in je hodila po nevidnih poteh, ki so šle v nasprotno smer od njene, ter da nikoli ne bo mogla ujeti tiste čudovite kresničke, kar nas vrača k magiji iz otroštva, k svetu, ki ga je treba odkriti, in ni težav, ki jih ne bi bilo mogoče rešiti s poljubom matere. Verjamem, da ljubezen ni več teoretično vprašanje, okoli katerega bi opredelili obstoj, temveč je postala pragmatična realnost tega poljuba, ki izniči bolečino in izboljša radosti vsakdanjega življenja.