LJUBEZNI OB MEJI

piše ALDO RUPEL

Petelin Gizdalin je postal pravi lepotec. Na Rafutu je na dvorišču suvereno osvajal, a hormoni so mu nagajali in se je pretepal za putke tudi na sosedovem. Perje je letelo vsevprek. Bilo je sanjsko. Skoraj je bil pozabil, kako je po njegovem rojstvu pokalo in sikalo okoli ušes, nakar so prišli mimo fantje s pesmijo na ustih: »Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skoz vas?« Kaj nadlegujejo ljudi, ko pa sami ne vedo, da je Gorica mesto. Oni pa še bolj odrezavo: »Kakšna je ta mlada vojska, ki koraka zdaj skoz vas?« Kako so zmagovali v spopadih, če niso vedeli, kateri vojski pripadajo?

Za njimi so mimo domačije proti mestnemu središču prihajale trume ljudi. Gizdalina niso pretirano vznemirjale, ker je bil še pišče in ga prerivanja dvonožcev po ulicah ni zanimalo. Tisto kričanje o tem, ali sodi Gorica v Cono A oziroma v B, se ga ni tikalo. Njemu enako so povsod kikirikali in kokoši kokodajsale. Po dveh letih se je direndaj ponovil. Naučil se je besedo diktat, ki so jo uporabljali naši in njihovi. Jeseni so uniformiranci z različnimi oznakami prišli mimo domačije brez streljanja. Motali so se okrog hiš, si ogledovali, merili, kazali s prstom na Bohinjsko progo in proti Soči. Med njimi niso bili le fantje z rdečimi zvezdami. Mnogi so uporabljali nepoznane besede in vmes je bil zamorec, črn kot noč.

Z apnom so potegnili belo črto na zidu za hlevom. Pametnjakoviči so tudi nategnili bodečo žico. Nastala je demarkacijska črta. Gnojišče je ostalo za njo. Domača fantiča nista smela več lulat tja in gospodar ni smel več odnašati gnoja v samokolnici na velik kup, ki se je grmadil pod hlevskim okencem. Štala na jugoslovanski strani, gnojišče na italijanski. Hlevski gnoj je letel z Vzhoda na Zahod v upanju, da se bo sčasoma kaj spremenilo. A se ni! Sosedi so celo spali v eni državi, v stranišče “na štrbunk” pa hodili v drugo.

Za Gizdalina je nastal hud problem. Ostal je brez sosednega harema in se je zamislil: “Če leti gnoj skozi okence na drugo stran, bom tudi jaz poskusil. Tako je zaradi ljubezenske sle ilegalno prehajal belo črto; enkrat se je pripetilo, da so okno zaprli zaradi popoldanske nevihte. Skoraj bi bil prosil za zatočišče, da bi le prespal kje v zavetju, a ni hotel škodovati revoluciji: goriški reakcionarni časopisi bi gotovo pisali, da niti perutnina ne zdrži v komunizmu! Zvečal se mu je ugled med kokodajsaricami, toda sčasoma mu je zaradi stresa upadel testosteron. Krivi so bili dvonožci!

Perutninar ni bil edini nesrečnik, ki ga je demarkacijska črta prikrajšala za užitke. Neko jutro je iz Medane skozi Ceglo, Jazbine, Hum, Sovenco, Ščedno, Oslavje, Koštabon, čez Sočo in Solkansko polje prišla kikirajoča novica o Prascu Bascu, ki ga je lastnik Lojze ob razmejitvi vlekel s seboj na vrvi proti Subidi in Krminu, hkrati z dvema kravama, volovsko vprego in družino, potem ko se je odločil in je optiral za Lahonjo. V dveh dneh je prepeljal dele pohištva in opreme na Zahod, ker so ga prepričali, da pomeni sistem “ZADRUGE” dobesedno delati “ZA DRUGE”. Ko se je kasno popoldne na Čemajni ustavil, da je šel poškropit obcestni grm, je Prasec Basec izkoristil priliko in potegnil vrv, s katero je bil privezan k vozu. Z polglasnim kruljenjem jo je ucvrl čez obcestni jarek nato pa upehano med koruzo. Vleklo ga je vse više v briški raj, kjer se je ob mlaki že nekaj tednov družil s Prasico Klobasico, ki ga je šarmantno gledala z roza obrobljenimi očesci med ritjem z rilcem po prsti in sta si  izpovedovala večno ljubezen. Ko je med begom pridrvel do konca njive, ga gospodar Lojze ni mogel več dohiteti še tja do vasi. Graničarski desetnik, Ličan po rodu, je šarec, ki ga je spremljal že od bitke pri Kninu, uperil v Lojzeta; ta je namreč že v mraku, meni nič, tebi nič, prečkal mednarodno veljavno črto. Stražar je dodal parolo, ki smo jo v javnosti slišali šele sedem let kasneje: “Tujega nočemo, svojega ne damo. Kapitalizem je vaš, prasec pa naš.” Vojak je rešil ljubezensko zgodbo.

Podoben zaplet so v Gorici poznali pri Severni postaji. Bodeča žica in kasneje kovinska mreža, sta presekali stezo, ki je povezovala mijavkajoči srci. Mačkon Baffon iz Svetogorske ulice in Muca Fuca z Blanče sta v pomladnih mesecih zganjala hudiča, preden sta šla v objem. Mednarodna komisija naj bi z razmejitvijo presekala mačji direndaj. Pričelo pa se je v srce segajoče mijavkanje. Mačkon Baffon je iskal rešitev, a na tistem odseku je vsako noč patruljiral graničar Brane z Volčjakom Korenjakom, ki se je med vojno šolal v cerkniški partijski šoli. Na tečaju “kako se kalijo čekani” je v dvajsetih sekundah razcefral nemški padalski škorenj. Med nekim poskusom prečkanja je v zasedi pričakal Mačkona Baffona. Nič ni pomagalo, da je ta nosil okrog vratu rdeč trakec. Gospodar Baldo mu ga je izrezal iz garibaldinske rute, da bi čez cesto sosedu Benitu paral živce, saj je bil na rdečo barvo občutljiv kot andaluzijski bik. Volčjak Korenjak je na Mačkona Baffona jurišal, kot je v Baški grapi na bunkerje, ko so nekaj let prej rušili progo in je prejel v priznanje sočno kost. Dlake so letele na vse strani, a Mačkon Baffon je odnesel celo kožo. Muca Fuca je nato noč za nočjo vztrajala in mijavkala izza rdeče zvezde ter napisa MI GRADIMO SOCIALIZEM. Kot odmev je prejemala zavistno Mačkonovo zavijanje, ko so pa vrabci v razposajenih jatah kot gruče pobalinov frfotali zdaj sem, zdaj tja in prosto preletavali mrežo ter se na njej celo ustavljali med iskanjem trzajočega parjenja.

Huje je bilo z otožnostjo, ki je Volčjaka Korenjaka prevzemala v nočnih urah med dežurstvom z Branetom na določeni jima “mrtvi straži”. Ni točno doumel, kaj se mu dogaja: ni ga težila običajna želja, da bi se pridružil bratrancem volkovom v globini gozdov na poraščenih planotah. Komaj je namreč čakal, da bi iz bližnjega mesta med nočnim mirom zaznal poseben lajež. Bil je žameten in vabljiv, mehak in objemajoč. S pogledi in vohanjem je ostal na “stražarski dolžnosti”, z ušesi pa je strigel v smeri oddaljenega mestnega dvorišča. Kaj pa če bi enkrat sledil Mačkonu Baffonu do “njene” pasje ute? Če bi ga poskušal ustaviti na poti kakšen “pasji sin” ali nočni čuvaj na kolesu, njega, prekaljenega gverilca, bi ju zmlel kot v filmu nekaj let kasneje maščevalni Rambo. Pomislil je, kako so soške postrvi med drstitvijo nad izlivom Pevmice prosto prečkale v vodi pravzaprav neobstoječo mejo.

Po zaslugi številnih živali je demarkacijska zapreka bila luknjasta kot ementalec. Ljudje so si opisane pojave prisvajali s prepustnicami, dvolastniškimi dovoljenji, pohodi, kolesarjenjem, veslanjem in pred Severno postajo z odbojko.

P.S.: Človeška hudobija si je za živali izmislila še eno oviro. Uniformiranci z obeh strani tudi kot civilisti niso mogli iz svoje kože. Med novoletnimi voščili s penino so pogruntali, kako prelisičiti težavo, ki je ovirala njihovo bolno lovsko strast. Ko so prirejali hajke po zaraščenem obmejnem območju, so se jim zajci in fazani umikali čez črto na tuje ozemlje. Niso se mogli prosto in “čezmejno pariti”, saj je v nekaterih dneh bilo smrtno nevarno. Nastala bi mednarodna napetost, če bi en sam strel zataval “tja čez”. To jim je povzročalo pravo obsedenost. Zato so se dogovorili, da se bodo istočasno s svojimi “pihalniki” premikali po lastnih vzporednih stražarskih poteh. Preganjali bi in streljali na divjad vedno na “svoji strani”, ne da bi svinčenke zatavale v tujino.

Čez čas je divjad našla rešitev tudi za to ukano…