RADIO JUDRIO. ŽIVLJENJE ZNOTRAJ MEJE. PAR PROJEKT

avtor BARBARA PASCOLI

Petnajst kilometrov od prvega supermarketa in deset od prvega bara ima Oborza skupaj dvaindvajset prebivalcev: manj kot mestna stanovanjska stavba. Massimo Crivellari in jaz sva prišla tja leta 2017, gnana z željo, da bi za seboj pustila nekaj balasta in dala novo smer našemu življenju, skoraj kot pionirji.

Takrat smo živeli na ravnicah, v mestu na območju Soče, ki je bilo z leti ujeto med obvoznicami in nakupovalnimi središči ter izgubilo velik del okoliškega podeželja. Sanjali smo o majhni hiši na podeželju, toda Collio ali Kras, blizu in zaželen, sta bila izven našega dosega. Torej, ko smo naleteli na oglas za hišo za prodajo po dostopni ceni, smo sedli v avto in šli videti. Kje? V oddaljenem zaselku blizu Castelmonteja, z imenom, ki je zvenelo smešno in celo nekoliko eksotično: Oborza.

Ko je cesta vstopila v dolino Judrio in je narava prevzela vse več, izmikajoč se luknjam in nizkim vejam, smo si ponavljali, da nikoli ne bomo mogli živeti tako daleč od trgovin, barov, kinematografov. In namesto tega … Ta hiša v majhnem mestecu nas je tako navdušila, da bi jo vzeli, tudi če bi nam povedali, da jo preganjajo duhovi.

“Poglej morje, na dno!” – je rekel Massimo, ko je odšel na vrt in s prstom pokazal proti ravnini.

Nekaj mesecev kasneje smo se preselili, ne da bi se zavedali, da bomo z nakupom hiše postali del skupnosti. Naša mestna domišljavost, ki ni bila preveč naklonjena odnosom s sosesko, je bila kmalu preobremenjena. Izbira je bila preprosta: biti sprejet s strani domačinov (v smislu domačinov) ali živeti brez njih, kot da jih ni tam. Nismo dvakrat premislili. Poleg narave, ki je v teh krajih – na srečo – divja, smo se odločili, da se soočimo tudi z miselnostjo, v dobrem ali slabem, prav tako divjo.

Projekt »Radio Judrio« se začne od tukaj, iz naših osebnih izkušenj, da bi govoril o življenju v visokogorju, ki ni turistično in ga je zato država pozabljala. Kot piše Marco Albino Ferrari v “Gora, ki jo želimo”, gora ni samo nadmorska višina.

Z orodji, ki smo jih imeli – fotografijo za Massima, pisanje zame – smo poskušali dati glas naši novi domovini. Rezultat je knjiga, ki jo je izdala založba Kappa Vu, in razstava, ki sta jo že gostila SMO (Muzej krajin in pripovedi San Pietro al Natisone) in festival LetterAltura v Verbaniji.

V knjigi se skozi štirinajst zgodb in osemindvajset fotografij ukvarjamo s temami meje, zapuščenosti, ljubezni, oddaljenosti od civilizacije in oddaljenosti – včasih celo globoke – med tistimi, ki prihajajo od zunaj, in tistimi, ki so vedno živeli tukaj. Najboljši, ki so prišli na dan, so predstavniki druge skupine, zadnji varuhi lestvice vrednot, povezanih s svetom, ki drugje ne obstaja več.

Za razstavo pa je Massimo delal na visečih pokrajinah z mehkimi barvami, pogosto brez človeških figur, nikoli pa brez njihovega posredovanja: zapuščena lovska baraka, stari avto na travniku, očala v baru. Format, izbran za fotografije, je majhen, v skladu s kratkostjo zgodb.

Vizija, ki se pojavi, je soglasna: dva pogleda, ki sta v tej dolini našla novo harmonijo.

Massimo Crivellari in Barbara Pascoli sta mož in žena.

Profesionalni fotograf Massimo Crivellari se ukvarja z industrijo in arhitekturo. Razstavljal je na samostojnih in skupinskih razstavah v Italiji in tujini. Njegovo zadnjo samostojno razstavo Lampi je gostil Muzej velike vojne v Gorici (november 2023 – januar 2024). Njegovo raziskovanje umetne pokrajine, ki raziskuje interakcijo med človekom in okoljem, mu je prineslo fotografsko nagrado Furlanije Julijske krajine CRAF. Objavil je več fotografskih knjig, posvečenih naravi, arhitekturi in ozemlju, med drugim L’incanto delle Lagune, Alpi e Prealpi, L’Isonzo, Il Carso, Trst, Il Collio.

Marketinška svetovalka Barbara Pascoli je objavila kratke zgodbe in romane. Od leta 2021 je kustos literarnega natečaja Prepotto. Zgodbe o Schioppettinu , ki ga spodbuja občina Prepotto (UD), kjer ima vlogo svetnika za kulturo.