RADIO JUDRIO. ŽIVETI ZNOTRAJ MEJE. PARSKI PROJEKT.
piše BARBARA PASCOLI
Petnajst kilometrov od prvega supermarketa in deset od prvega bara leži Oborza – vas, ki šteje komaj dvaindvajset prebivalcev, manj kot jih ima mestni blok. Leta 2017 sva tja prispela z Massimom Crivellarijem, z željo, da pustiva za seboj nekaj bremen in življenju dava novo smer – skoraj kot pionirja.
Takrat sva živela v ravnini, v kraju na Goriškem, ki je bil skozi leta ujet med obvoznice in nakupovalna središča ter izgubil skoraj vso svojo podeželsko okolico. Sanjala sva o hiši sredi zelenja, a Brda ali Kras – bližnja in privlačna – sta bila za naju cenovno nedosegljiva. Zato sva, ko sva naletela na oglas za hišo po dostopni ceni, sedla v avto in se odpeljala pogledat. Kam? V pozabljeni zaselok blizu Castelmonta, z imenom, ki se nama je zdelo smešno in skoraj eksotično: Oborza.
Ko se je cesta poglabljala v dolino Judrio, narava pa je vse bolj prevzemala oblast, sva med izogibanjem luknjam in nizkim vejam ponavljala, da tam, daleč od trgovin, barov in kinodvoran, ne bi nikoli mogla živeti. A ko sva prispela, naju je kraj prevzel. Hiša v majhni vasi, obdani z vrtovi, sadnim drevjem in gozdovi, naju je tako očarala, da bi jo kupila tudi, če bi nama rekli, da v njej strašijo duhovi.
»Glej morje tam spodaj!« je vzkliknil Massimo, ko je stopil na vrt in pokazal proti ravnini.
Le nekaj mesecev pozneje sva se preselila, ne da bi se zavedala, da s tem, ko sva kupila hišo, postajava del skupnosti. Najina mestna vzvišenost, navajena anonimnosti in distance, se je morala razbliniti. Izbira je bila preprosta: bodisi naju domačini sprejmejo, bodisi bova živela, kot da jih ni. Odločila sva se za prvo. Poleg narave, ki je tu – na srečo – divja, sva se odločila spoznati tudi miselnost, ki je v dobrem in slabem prav tako neukročena.
Projekt Radio Judrio se je rodil prav iz te osebne izkušnje – da bi pripovedoval o življenju v gorskih krajih, ki niso turistični in so zato ostali pozabljeni od države. Kot piše Marco Albino Ferrari v knjigi La montagna che vogliamo, gora ni določena samo z višino.
Z orodji, ki sva jih imela – fotografijo za Massima in pisano besedo zame – sva poskusila dati glas najini novi domovini. Nastala je knjiga, ki jo je izdala založba Kappa Vu, in razstava, ki sta jo že gostila SMO – Muzej krajin in pripovedi v Špietru – ter festival LetterAltura v Verbaniji.
V knjigi, sestavljeni iz štirinajstih zgodb in osemindvajsetih fotografij, se lotevava tem, kot so meja, zapuščenost, ljubezen, oddaljenost od civilizacije in – včasih zelo globoka – razlika med tistimi, ki prihajajo od zunaj, in tistimi, ki tu živijo od nekdaj. V najboljšem pomenu izstopajo predstavniki druge skupine – zadnji varuhi vrednot sveta, ki drugod ne obstaja več.
Za razstavo je Massimo ustvaril podobe zadržanih barv, lebdečih pokrajin, pogosto brez človeških figur, a vedno s sledmi človekove prisotnosti: zapuščena lovska koča, star avtomobil na travniku, kozarci na baru. Majhen format fotografij se ujema s kratkostjo zgodb.
Iz vsega skupaj se rodi skupna vizija: dva pogleda, ki sta v tej dolini našla novo skladnost.
Massimo Crivellari in Barbara Pascoli sta mož in žena.
Massimo Crivellari je poklicni fotograf, specializiran za industrijsko in arhitekturno fotografijo. Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Italiji in tujini. Njegova zadnja samostojna razstava Lampi je bila med novembrom 2023 in januarjem 2024 predstavljena v Muzeju velike vojne v Gorici. Za svoje raziskovanje antropizirane krajine, ki preučuje preplet človeka in okolja, je prejel nagrado Friuli Venezia Giulia Fotografia organizacije CRAF. Objavil je več fotografskih knjig, posvečenih naravi, arhitekturi in pokrajini, med njimi L’incanto delle Lagune, Alpi e Prealpi, L’Isonzo, Il Carso, Trieste, Il Collio.
Barbara Pascoli, strokovnjakinja za trženje, je avtorica kratkih zgodb in romanov. Od leta 2021 vodi literarni natečaj Prepotto. I racconti dello Schioppettino, ki ga promovira Občina Prepotto (Videm), kjer opravlja funkcijo odbornice za kulturo.