GAP THE MIND. PRIDIGA GORE 2.0
piše MARCO MARANGONE
Ta članek ne govori o gorah.
Govori o prostoru okoli njih – prostoru, brez katerega gora za nas sploh ne bi bila gora. “Mind the gap” je opozorilo, zapisano ob peronih podzemne železnice v angleško govorečih mestih. Tukaj pa to misel obrnemo: namesto da pazimo na razmik pod nogami, odpimo razmik v svojem umu. Gap the mind! — odpravimo se.
Gora nam omogoča intenzivno, telesno izkušnjo sile teže, veliko bolj pristno, kot jo doživljamo v urbanem življenju, ko se sprehodimo po stopnicah ali po klancu. To nas znova sooči z naporom, potrpežljivostjo in vztrajnostjo, ki jih zahteva vzpon. Človekova naravna težnja ni upirati se sili teže, temveč ji slediti – varčevati z energijo, izogibati se tveganju, posnemati druge, hoditi po ravnem ali še raje navzdol. Ko se prepusti in ne nasprotuje sili, ki ga vleče k tlom, postane ujetnik svojih nagonov (lahko jih imenujemo tudi sedem naglavnih grehov) in se na zunanje okoliščine odziva mehanično – tako, kot nanj pritiska sistem strahu, jeze ali sovraštva. V takem stanju je posebej dovzeten za manipulacijo.
Iz tega blata se ne izvlečemo z razumom niti z vrednotami. Gora nas uči, da je ustaviti plaz nesmiselno in nemogoče – pa vendar to nenehno poskušamo, z vedno enakimi, predvidljivimi in kratkotrajnimi rezultati. Vojne, izkoriščanje ljudi in narave, neenakost, lakota – vse to so le odrazi notranjega konflikta v posamezniku, ogledalo nenehne, kompulzivne in disfunkcionalne dejavnosti uma, tistega, kar Eckhart Tolle imenuje Ego: neprekinjen tok komentarjev, sodb, notranjih pogovorov.
Plaz se začne s kepo snega, ki se vali in raste. Ljudje (razen tebe, razsvetljeni bralec) se v vsakdanjem življenju neprenehoma jezijo, užalijo, razburjajo, izgubljajo potrpljenje – in potem obsojajo, ponižujejo, zavajajo, izdajajo ali zasmehujejo druge, vedno s “pravičnim” opravičilom. To imajo za normalno in se imenujejo “zavedni”.
A notranja razklanost je stalna. To, kar se dogaja v nas, prenašamo navzven – v družino, službo, skupnost. Razum tega ne zmore dojeti; da bi ohranili občutek normalnosti, se obnašamo kot miš, ki sedi na glavi slona in misli, da ga vodi (“Rekel sem mu, naj zavije desno!”). A Mr. Hyde se lahko pojavi vsak trenutek. Občasno nekdo nekoga zabode. Sosedi rečejo: “Bil je tako prijazen človek, delal je prostovoljno delo.” Primer se zapre kot raptus.
Če hočeš razumeti več, lahko izbereš med Jungovo zbranimi deli ali kratko Dostojevskega knjigo Zapiski iz podzemlja (vem, kaj boš izbral). Če še vedno dvomiš v razdvojenost človeške narave, opazuj ljudi med gorskimi izleti: na poti prijazno pozdravljajo vsakega neznanca, ob koči ali na parkirišču pa se tisti “bližnji” spet spremeni v tujca, ki se mu umaknemo ali ga tiho obsojamo. Tudi ideologije in religije, rojene iz najboljših namenov, so zgodovino napolnile z grmadami, taborišči in preganjanji.
Najbolj brani italijanski mislec na svetu, Antonio Gramsci, je svoji knjigi dal naslov Sovražim brezbrižne. Snežne kepe se še naprej valijo. Če ne razumemo, kje je izvor problema, bomo še naprej belili strop, namesto da bi popravili streho. Pascal je zapisal, da vsi problemi človeštva izvirajo iz nezmožnosti človeka, da bi mirno sedel v sobi.
Tišina, naravni okvir, ki nas spomni, da smo njen del, in fizični napor hoje za kratek čas umirijo nenehno brnenje uma. V tem tihem prostoru začutimo tisti občutek miru, ki nas spremlja v gorah. A če hočemo sejati mir, moramo sami postati mir – ne le ob nedeljah, ko nam svet za trenutek pusti dihati.
Duhovne tradicije (brez religioznih okraskov) in nauki učiteljev nam od nekdaj kažejo to smer. Uresničiti jo je osebna odgovornost vsakega posameznika.
Zdaj lahko hitro preideš na naslednji članek.
Ali pa – pusti nekaj prostora med mislimi in poglej, kaj se bo usedlo.
Gap the mind