POT GORIŠKEGA GOROVJA

avtor ANDREA BELLAVITE

Med številnimi »potmi«, ki so na voljo, je tudi »Goriška gora«.

Gre za fascinantno krožno pot, ki jo lahko začnete s katere koli točke, za udobje pa tukaj izberete trg Goriške mestne hiše. Začne se z zgodovinskim središčem, z možnostjo obiska katedrale, ogleda Via Rastello in vzpona na grad, prvo in najmanjšo grobost med mnogimi, ki čakajo na popotnika. Spustite se vzdolž vzhodne stene in prečkajte bujni gozd po odlični poti, ki vodi do Via Giustiniani in nato do dveh muzejev, ki se nahajata na obeh straneh prelaza Rafut. Drugi hrib je Kostanjevica, katere vrh, kjer se nahaja znamenito svetišče z grobnicami Karla X. in zadnjih francoskih Burbonov, se doseže skozi spektakularen park, v katerem se nahaja vila Laščak. Nato se spustite proti potoku Koren in imate čas, da se sprehodite skozi središče Nove Gorice, občudujete stavbo Mestne hiše, svetlo Bevkovo knjižnico, Narodno gledališče in po borovem nasadu novo zanimivo konkatedralo. Odpravimo se proti primestni vasi Kromberk.

Tu se začne prvi pravi vzpon na poti, s čudovito alpsko potjo, ki vodi do Kekeca, kraja Santa Caterina, ki je na žalost znan po bitkah prve svetovne vojne. Po kratkem asfaltnem vmesnem času nadaljujete vzpon, dokler ne dosežete vrha Škabrjel, ki je v Italiji znan kot San Gabriele (643 m). Kovinska konstrukcija, visoka približno dvajset metrov, vam omogoča, da se dvignete nad gozd in razmišljate o široki panorami. Še posebej pomemben je pogled proti severu, kjer se od tu kot drzna piramida pojavlja Sveta Gora. Italijani so po osvojitvi Gorice 8. in 9. avgusta 1916 in kasneje na Monte Santo zaman poskušali doseči vrh San Gabriele, ki ga je branil general Boroevič in bataljon avstro-ogrskih vojakov. Sledi bombnih napadov in povsod izkopanih jarkov vam omogočajo, da si predstavljate tragedije vojne, gora pa ponuja tudi številne druge, manj dramatične ideje, ki kažejo na obisk. Na primer, rastlinstvo in živalstvo sta še posebej zanimiva, ko imate srečo, da srečate srnjade, lisice in celo, redko, medvede. Spustite se proti širokemu sedlu s pogledom na vas Grgar.

Na več poteh se lahko lotite drugega zahtevnega vzpona, proti veliki cerkvi in samostanu, zgrajenemu po zgodbi pastirice Urške Ferligoj iz Grgarja, ki naj bi tam videla Devico Marijo. Zgodovina mesta je bila precej mučena, svete zgradbe so bile večkrat uničene in nato obnovljene, danes so opozorilo na soglasje in mir med ljudmi in ljudmi. Z vrha (691 m) lahko objamete Furlansko nižino vse do morja, nežno Vipavsko dolino in na severu čudovito krono Julijskih Alp, v kateri prevladuje Triglav, najvišja gora v Sloveniji in celotno »srednjeevropsko« ozemlje. Ni veliko časa za uživanje v razgledu, cesta je še vedno dolga in se morate pripraviti na spust po drugih sugestivnih poteh, ne da bi zanemarili bližnjo goro Vodice, kjer je bil zgrajen spomenik generalu Gonzagi. Dobra ura in spet pridete do gladine reke Soče, ki jo prečkate v Solkanu, na mostu, zgrajenem po Osimski pogodbi leta 1975.

Čaka vas odsek približno enega kilometra s kratkimi vzponi in padci, po kolesarski poti, ki vodi do Plav. Pot, zelo tržna in dobro označena, označuje začetek severne poti, tiste, ki se vzpenja vse bolj strmo do velikih skal pod vrhom grebena. Z določeno melanholijo lahko premišljujete o zavetiščih avstro-ogrskih vojakov in skozi predore in jarke pridete do območja zaklonišč, kjer vam ilustracijske plošče in odličen zasebni muzej omogočajo, da se zavedate zelo težkega življenja, rezerviranega za vojake – najprej cesarske in nato kraljeve vojske – na teh surovih območjih. Greben, ki vodi od zavetišč do vrha, je lep, anten in impresiven, z vedno lepšimi razgledi na reko, ki teče mirno, skoraj paralizirana s Solkanskim jezom, nekakšno barvito kačo, ki se ugnezdi med gorske masive. Z vrha (609 m) lahko uživate v še eni neprimerljivi panorami, z možnostjo razmišljanja o morju vse do Hrvaške na eni strani, na drugi strani zaporedju lagun Gradež in Marano in ob jasnih dneh celo Benetkah. Nadaljujemo greben in se spuščamo do evokativnih ruševin puščavnika San Valentino, kraja intenzivne duhovnosti in slikovitih legend, ki ga je pred zapuščenostjo in pozabo rešilo neutrudno in nepogrešljivo delo pokojnega Gorice Maria Muta. Spust zahteva pozornost, je nedvomno neravn, če se obrnete proti »neposrednemu« jugu, tistemu, ki poteka med I in T velikega napisa kraških kamnov, ki hvali predsednika Jugoslavije, maršala Tita. Lahko pridete tudi na nasprotno stran pobočja, kjer je nekdanja italijanska vojašnica, iz katere vsako noč izžareva svetla trobojnica.

Zadnji del sprehoda ima tudi lepa presenečenja. Hitro lahko pridete do vasi San Mauro, z romantično cerkvijo, iz katere lahko uživate v izvirnem pogledu na “Gorice”. Spustite se do potoka Pevmica, ki ga je še posebej ljubil Carlo Michelstaedter, ki je pogosto prihajal sem premišljevati o naravi, od tam pa se povzpnete na Pevmo. Ne smete zamuditi obiska cerkve, posvečene svetemu Silvestru in sveti Ani, z zanimivimi freskami velikega slovenskega slikarja Toneta Kralja. Nadaljujemo proti Gorici, mimo spomenika, posvečenega partizanom, ki se borijo za svobodo, in se spustimo do Ponte del Torrione, sedanjega, ki so ga zavezniki zgradili po drugi svetovni vojni, na ruševinah prejšnjega, najstarejšega v mestu. Čas je, da se vrnemo v središče Gorice, opazujemo zeleni Coroninijev park, se ustavimo pred znamenitimi Goričani, ki se jih spominjamo v Javnih vrtovih, in se kmalu vrnemo na izhodišče.

Tukaj je turneja končana, očitno se lahko soočite tudi v nasprotni smeri. Zahteva dober dan hoje, vsaj osem ur za najbolj usposobljene, dolg je približno 32 km in zahteva premagovanje približno 1500 metrov nadmorske višine. Očitno si ga ne morejo privoščiti vsi, zaradi časa in zdravja. Tisti, ki to želijo, lahko s svojimi mislimi opravijo celo potovanje in se pustijo voditi knjigi Gorica v oblakih, potovanje med gorami in mesti, ki jo je leta 2019 izdala Libreria Editrice Goriziana z veličastnimi črno-belimi slikami odličnega fotografa Massima Crivellarija.