POT GORIŠKIH GORAH

piše ANDREA BELLAVITE

Med številnimi “pohodnimi potmi”, ki jih danes poznamo, obstaja tudi ena prav posebna – Pot goriških gora.

Gre za krožno pot, ki jo je mogoče začeti kjerkoli, vendar bomo zaradi priročnosti izhodišče postavili na Trg občine Gorica. Pot se začne v zgodovinskem središču, z možnostjo ogleda katedrale, sprehoda po Raštelu in vzpona do gradu, prve in najlažje vzpetine med mnogimi, ki čakajo popotnika. Spust vodi ob vzhodnem obzidju skozi bujen gozd po lepo urejeni poti do ulice Giustiniani, nato k dvema muzejema na obeh straneh mejnega prehoda Rafut.

Drugi grič na poti je Kostanjevica, kjer na vrhu stoji znano svetišče s grobovi Karla X. in zadnjih francoskih Burbonov. Do tja vodi slikovit park z vilo Laščak. Od tam se pot spusti k potoku Koren in vodi v središče Nove Gorice, kjer si velja ogledati mestno hišo, svetlo Bevkovo knjižnico, narodno gledališče in po borovem gajčku še sokatedralo, arhitekturno zanimivo novost. Pot nato zavije proti Kromberku.

Tu se začne prvi pravi vzpon poti – po čudoviti alpski stezi do Kekca, pri Sv. Katarini, kraja žalostno znanega po bojih prve svetovne vojne. Po kratkem asfaltiranem odseku se pot znova vzpenja do vrha Škabrijela (643 m), ki so ga Italijani poimenovali San Gabriele. Na vrhu dvajset metrov visok kovinski stolp omogoča razgled nad gozdom in širno pokrajino. Posebej veličasten je pogled proti severu, kjer Sveta Gora (Monte Santo) deluje kot drzna piramida.

Po osvojitvi Gorice 8. in 9. avgusta 1916 in nato Svetega Lovrenca so italijanske enote zaman skušale zavzeti Škabrijel, ki so ga branile čete generala Svetozarja Boroevića in avstro-ogrski vojaki. Razdejanja topništva in ostanki jarkov še danes omogočajo, da si predstavljamo tragedije vojne. Toda gora nudi tudi drugačne vtise – raznoliko rastlinstvo, bogato živalstvo in redke srečanja z srno, lisico ali celo medvedom. Spust vodi proti sedlu nad Grgarjem.

Od tam se začne drugi, zahtevnejši vzpon – k cerkvi in samostanu na Sveti Gori, zgrajenima po pripovedi pastorele Urške Ferligoj iz Grgarja, ki naj bi tam videla Marijo. Zgodovina svetišča je burna: večkrat porušeno in znova obnovljeno, danes stoji kot opomin spravi in miru med narodi. Z vrha (691 m) se razprostira razgled na Furlansko nižino do morja, v dolino Vipave, in proti severu na Julijske Alpe s Triglavom, najvišjo slovensko in srednjeevropsko goro.

A pot je še dolga. Spust s Svete Gore poteka po sredi vojnih območij mimo Vodic, kjer stoji spomenik generalu Gonzagi, do Soče, ki jo pohodnik prečka pri Solkanu po mostu, zgrajenem po osimskem sporazumu leta 1975.

Sledi približno kilometer poti s kratkimi vzponi in spusti po kolesarski stezi proti Plavam. Dobro označena steza označuje začetek severne poti, ki se strmo dviga med skalnimi pobočji pod grebenom. Na poti so še vedno vidni zavetja avstro-ogrskih vojakov, rovovje in muzej na prostem, ki s panoji in predmeti pričara težko življenje vojakov na fronti. Greben, ki vodi do vrha, je veličasten in zračen: pod njim se blešči Soča, skoraj negibna za solkansko pregrado, kakor pisano kačo med gorami. Z vrha (609 m) se razprostira izjemen razgled – proti jugu do Hrvaške, proti zahodu na lagune Gradeža in Marana, ob jasnih dneh celo do Benečije in Benetk.

Spust vodi mimo razvalin samostana sv. Valentina, kraja duhovnosti in legend, ki ga je pred propadom rešil Goričan Mario Muto. Južni spust je strm in zahteven, vodi mimo kamnite napisa “TITO” na pobočju. Z druge strani grebena stoji nekdanja italijanska vojašnica, od koder ponoči sveti trikolorna osvetlitev.

Zadnji del poti prinaša še nekaj prijetnih presenečenj. Pot hitro doseže Šmaver, s cerkvico sv. Maverja, od koder se razpira edinstven pogled na obe Gorici. Sledi spust do Pevmice, ki jo je še posebej ljubil Carlo Michelstaedter, in vzpon v Pevmo, kjer si velja ogledati cerkev sv. Silvestra in sv. Ane z freskami slikarja Toneta Kralja. Ob poti nazaj proti Gorici se popotnik ustavi ob spomeniku partizanom, prečka Ponte del Torrione, most, ki so ga po drugi svetovni vojni zgradili zavezniki na ruševinah starejšega, in se počasi vrne v središče mesta mimo parka Coronini, javnega vrta z doprsnimi kipi goriških velikanov in do izhodišča.

Tako se sklene Pot goriških gora – mogoče jo je opraviti tudi v obratni smeri. Zahteva celodnevni pohod, približno 32 kilometrov in 1.500 metrov višinske razlike. Ni za vsakogar, ne zaradi dolžine ne zaradi zahtevnosti. A tisti, ki si poti ne morejo privoščiti, jo lahko prehodijo v mislih – ob knjigi Gorizia fra le nuvole. Un percorso tra monti e città (Libreria Editrice Goriziana, 2019), z izjemnimi črno-belimi fotografijami Massima Crivellarija.