FRAKTALNA INTUICIJA V PONAVLJAJOČI SE OBLIKI

avtor PATRIZIA DUGHERO

„Svoboda je dih. A diha ves svet, ne samo ljudje. Dihajo rastline in živali.“

Obstaja ritem (ki je dih) … Plima je dih … neopazno in skrivnostno kotaljenje življenja.

Anna Maria Ortese , Celestial Body, 1991

Tanjo Badalič sem spoznal kot programsko vodjo Med projektom CROSS-CULTURE poteka inovativni festival »Srečanje kultur: Narava brez meja«, ki se osredotoča na različna kulturna področja, zlasti ekološko usmerjeno literaturo, predstavlja avtorje iz preteklosti in sedanjosti, s poudarkom na Goriški regiji. Že leta poskušam, z omejenim uspehom, brati in po možnosti kurirati dela italijanskih ekopesnic. Zdi se, da gibanje od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje ni imelo trajnega vpliva, čeprav je bila ena najbolj živahnih in prodornih linij ženskega gibanja presečišče feminističnih in ekoloških perspektiv. Po jedrski nesreči v Černobilu pred 40 leti so mnogi takoj prevzeli besedo, saj so želeli – in to zavestno – v tej eni sami »nesreči« videti zgledno manifestacijo družbenoekonomske logike in razvojnega modela, ki ga niso prepoznali. Takoj so se poistovetili s tisto »zavedanjem o mejah«, ki se je pojavilo glede virov, onkraj prometejskih mitov in »surovega antropocentrizma« kartezijanskega spomina.

Ko sem naletel na Tanjine pesmi, sem takoj razumel, da imam opravka s posebno koherenco in občutljivostjo. Okoljski nagon je v podrobnostih, kot trdi avtor, in nam pomaga razumeti življenje na splošno, odnose med tako imenovano živo in neživo naravo. Takoj sem pomislil, da bi imeli za vizijo arhitekture goriške regije izvirno in obetavno gradivo za … delo v teku, združiti naše vizije na ustvarjalen in oblikovalsko usmerjen način. Kar zadeva staro Gorico, sem vedno mislila, da je izziv v regeneraciji stavb, ki so tako neverjetno potopljene – oziroma izstopajoče – iz zelenja. Zato bi bilo zaželeno ustvariti delavnico, zgledno metapolitično prakso in regeneracijo koncepta »utopičnega mesta«. Model, za katerega Tanja Badalič meni, da ni povsem zadosten, saj bi najprej zahteval radikalizacijo »zavedanja, da na svetu nismo sami«. Potrebo, da drugim bitjem pustimo ne le njihov življenjski prostor, temveč tudi in predvsem svobodo in mir, s treznim razmislekom o tem, kaj resnično potrebujemo, je mogoče doseči le na poglobljen in celovit način, in to je načelo, ki žene vsako umetniško gesto pesnika. Večina njenega pisanja temelji na teorijah kritičnega animalizma in ekokritike, h katerima je treba, kot trdi, dodati še ustvarjalnost in domišljijo. Menila je, da bo s prehodom iz znanstvenega pisanja v literarno in pesniško pisanje dosegla več ljudi, saj niso vse izboljšave pozitivne, ne prispevajo vse k blaginji ljudi, naravnega okolja in sobivanja. Za preboj iz konformizma je potreben velik, počasen premik v glavah množic. In veliko truda, bi dodala, strinjajoč se z njo, ki ima doktorat iz primerjalnega študija idej in kultur, s poudarkom na veji literarnih študij, ki preučuje odnos med ljudmi, okoljem in živalmi v literaturi, s posebnim poudarkom na delih žensk. Živi in ​​dela v Oseku v Vipavski dolini. Izdala je več ilustriranih knjig: Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo; Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, s kaligrafsko obogatitvijo na nekaterih straneh; Zajčev prostor, na recikliranem papirju; Sledi mesečnice, odslej objavlja tudi pod priimkom babice po materini strani, Volk; zbirka pesmi za otroke V mojem svetu, uglasbil Miran Rustja, spremlja zgoščenka; dve zbirki pesmi za odrasle: Pasja vrtnica In Razraščanje. V rokah imam dve čudovito ilustrirani knjigi, o katerih mi je med listanjem pripovedovala Tanja Badalič Volk, Je slabo za vas? in Srečece, muc s pristriženim ušeskom. Njene ilustracije so narejene z mešanimi tehnikami in »odmevajoče s pravljičnimi okraski« se zdi še ena od avtoričinih teženj, s katero želi ohraniti kulturno dediščino kraja, vključno z materialno.

»Najti moramo način, kako sobivati ​​v obeh mestih in njuni okolici, ne da bi pri tem uničili arhitekturo drugih sobivajočih entitet.« Morda se zdi preprosto sporočilo, a je revolucionarno, če mu sledi institucionalno ukrepanje. Ko Tanja poudari, da imajo tudi druga živa in neživa bitja svojo arhitekturo, ki se prepleta z našo, kar pa posledično posega v naravno okolje in ga natrpa, nam ponudi določeno teorijo urbane sociologije, v kateri lahko uzremo združitev globoke ekologije/ Globoka ekologija in pravna krajina : »Ali je lisica tista, ki s svojimi potmi prečka človeško asfaltno cesto, ali smo mi ljudje tisti, ki s svojim asfaltom prečkamo njihove poti/njihovo arhitekturo?«

Tako se lotevamo izbire štirih tukaj predlaganih pesmi o drevesih in vodi. Od prve, Lipa , izvem, da je veličastno drevo na trgu, v središču Oseka, simbol osi sveta ., ki je tudi jasna umetniško-arhitekturna referenca. »Os«, kar v slovenščini pomeni »os«, daje mestu ime, ne etimološko, temveč tisto, ki je zasidrano v izročilu. Deblo lipe je votlo, z veliko luknjo; pesem je spodbuda k kopanju pod mogočnim drevesom, da bi izmerili oddaljenost od absolutnega središča, kar predstavlja mikroutopijo. Kot v drugi pesmi, Prava kostanjaZaznavam poetiko detajlov, ki me v ritmični pozornosti do nemirnih detajlov, usmerjeni proti pričakovanju, ki je epifanično glosirano, vrača k Raymondu Carverju. »Ker se rastline in živali izražajo na različne načine, je treba le znati videti,« pravi Tanja, na primer, ko opazuje živali in rastline v reki Vipavi. , kot v pesmi Navadna krvavka: » delčki školjk unija, ki jih voda nenehno sestavlja v naključne skupke««Je del uglasbenih pesmi o vodi, izvedenih na festivalu Cross-Culture, ki so me takoj prevzele prevode Jasmine Franze. Na prvi pogled se mi je zdelo, da urejen kot naturalističen, a hkrati ontološki diptih, v katerem rastlinski element naslovov postane simbolni prag za izkušnjo potopitve, metamorfoze in spomina. Presenetila me je natančna pozornost pisatelja do rečne pokrajine, ki se odpira v arhaično, skoraj kozmološko dimenzijo. Ne preprosta pesem narave, temveč meditacija o materialni kontinuiteti med človeškim in nečloveškim. V Loosestrife Lirski subjekt prečka reko v spremstvu vidre, liminalne figure, dvoživke, ki pooseblja prehod med površino in globino. Ego se zaupa pokrajini in z glagolom »zdrsnimo« takoj vzpostavi fluidno, kolektivno in nehierarhično gibanje, v katerem voda postane srednje kognitivna. Nominalna gostota je opazna, a ne dekorativna, in ustvarja učinek realnosti, ki zasidra izkušnjo, s čimer zagotavlja, da se konkretnost nenehno presega, medtem ko reka postane začasno načelo urejanja. Podoba izginotja uprizarja poetiko razkroja jaza/subjekta, ki postane materija med materijami. Spomin, izumrtje, oblika in gibanje se v Navadni netresk : ne več se umiriti v toku, ampak se spustiti » v jamo spomina««, kot psihična globina in referenca na kraško votlino, biološko matrico, v kateri zadnji verzi uvajajo etični prelom. Prevladujoči motiv, » pravljica, v kateri so živali izginile«, grozi z izumrtjem. Reševalna gesta – dvigovanje utapljajoče se čebele – je minimalna, a odločilna. Vrne se k letu in fizičnemu stiku,« Čutil sem, kako so mu premočena krila «, je prehodna točka med ranljivostjo in okrevanjem; brez sentimentalnosti, » drobne žlindre dežja«” ki se filtrirajo v dlan in se preoblikujejo v črte, spirale, obroče. Postane poetika ponavljajoče se oblike, skoraj fraktalna intuicija v slovnici, ki združuje mikro in makrokozmos, ki doseže vrhunec v ” ozvezdja / živalskega zodiaka « in v plimovanju » neznanih morij «, iz katerih se pojavljajo sledi prvih korakov življenja.

Zdi se, da nam s tem zavedanjem sporoča, da moramo pri vsakem podrobnem urbanističnem in zunajurbanem načrtovanju začeti znova. Ker smo skupaj z Lauro Conti prepričani, da ” Ponoči naše mesto, za vedno zapuščeno / spet oživi. // Tam drevesa živijo v neprespanem spominu … “