GRADNJA PODOB ZA PRIHODNOST. PRILOŽNOST ZA GORICO

avtorica: ALESSANDRA MARIN

Septembra 2002 se je – ob delu na programu Naprednega laboratorija za urbanistično oblikovanje četrtega letnika, na študiju arhitekture Univerze v Trstu skupaj s kolegom Andreo De Eccherjem – pojavila ideja, da bi se posvetila mestom in čezmejnemu ozemlju Gorice in Nove Gorice, ki bi dve leti kasneje postala enotno ozemlje v evropskem kontekstu. Študijsko leto 2002-2003.
Od takrat je delovna skupina za urbanistično oblikovanje UNITS – predvsem zaradi stalne osebne predanosti avtorja, kar dokazujejo številni drugi laboratoriji in diplomske naloge, konference, publikacije, čezmejne raziskovalne dejavnosti, ki se sledijo ena druga dvajset let – namenila energijo in ideje temu področju, še preden je bila izbira za sedež arhitekture in, Seveda kasneje; in od takrat naprej z večjo vnemo, saj so ga v tem prizadevanju podpirali kolegi iz drugih disciplin projekta.

Začetek raziskav Univerze v Trstu v Gorici se je začel kmalu po odobritvi splošnega urbanističnega načrta, ki je označeval prelom tisočletja v Gorici in poskušal odgovoriti na vprašanja, ki so se odprla desetletje prej z razpadom Evrope na področja vpliva, kar je na eni strani odprlo nova upanja in perspektive, po drugi pa je postavilo pod vprašaj lokalna gospodarstva in načine življenja na območju Gorice (izraz uporabljam v geografskem in negeografskem smislu na podlagi te delitve in dialoga čez mejo, ki se je že v šestdesetih letih nadaljeval.

Načrt, ki so ga konec devetdesetih pripravili Gregotti and Associates, posebej usmerja pozornost na preoblikovanje obmejnih območij in spodbuja strateške projekte za oblikovanje novih urbanih središč. Ta načrt spodbuja, bodisi na prostih območjih ali v postopku razorožitve med Gorico in Novo Gorico, pet obsežnih urbanističnih oblikovalskih ukrepov, verjetno zasnovanih kot spodbuda za spodbujanje sodelovanja pri ponovnem premisleku širokega teritorijalnega območja.

S tem uresničuje vizijo prihodnosti po meji: park velike opreme za Via Terza Armata, poslovni park pri Casa Rossi, strateško preobrazbeno območje nekdanjega sanatorija in nekdanje psihiatrične bolnišnice, stanovanjski park med mejo Solkana in Soči – skupaj z dvema projektoma, namenjenima industrijskim območjem na sotočju reke Corno v Soko in novih mestnih vrat, še vedno ob reki, pri mostu IX Agosto – so opredeljene kot priložnosti za integracijo storitev in ustvarjanje novih stanovanjskih kvot, pa tudi za gradnjo novih središč in popravilo med obema mestoma.

Vizija, ki se ni uresničila zaradi pomanjkanja naložb (gospodarskih, predvsem pa zaupanja in domišljije, zlasti na srednji in dolgi rok) v mestu v naslednjih dvajsetih letih: najpomembnejši del več kot štiridesetih različic Gregottijevega načrta je poskušal prav odgovoriti na neuspeh te vizije, ki je mesto pustila zaprto v zastareli obliki, ter v iskanju novih spodbud in odgovorov na gospodarski in družbeni ravni.

Leta 2016 je občinska uprava odobrila, da bi se izvlekla iz tega zastoja, Smernice za “strukturno” različico (ki nikoli niso bile uvedene), osredotočene predvsem na potrebo po “obravnavi obmejnih območij [med obema mestoma] ter krajinskih in okoljskih problemov kot prioritete”. Dve vprašanji, ki ostajata pomembni tudi pri opredelitvi novih smernic (manj jasno opredeljenih in v bistvu potrjujeta prejšnje) marca 2019, in ki se glede na oblikovanje “mejnih območij” delno prekrivata. Vendar pa se zdi, da njihova potencialna območja niso bila povsem razumljena, če so obmejna območja omenjena kot možna privlačnost turističnih dejavnosti in priložnosti za gradnjo novega sistema krajev za večje dogodke, namesto da bi ponovno povezala ekološke in krajinske mreže, prava teritorialna oklep, ki ga meja ni mogla prebiti.

Na podlagi teh predpostavk je bilo vzpostavljeno sodelovanje z Oddelkom za inženirstvo in arhitekturo Univerze v Trstu, ki je pripravilo pogoje za dosego strateškega cilja priprave novega Občinskega splošnega regulativnega načrta (PRGC), pri čemer je izhajalo iz znanja in predlogov, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, ki so se začele leta 2020 in so prinesle: dokumentacija, povezana z identifikacijo metode in opredelitvijo prvih hipotez za konkretno pripravo operativnih indikacij za prilagoditev občinskega orodja urbanističnega načrtovanja Regionalnemu krajinskemu načrtu; priprava poročila, posvečenega prepoznavanju in poglobljeni preučitvi nabora dobrih praks, uporabnih za predlaganje splošnih smernic za urbanistično načrtovanje, s posebnim poudarkom na ponovni uporabi in prenovi dediščine stavb ter urbanih odprtih površin; izboljšanje urbanih, primestnih in zunajmestnih tekstur krajine; trajnostno mobilnost; prenovo in upravljanje kolektivne opreme; prepoznavanje novih oblik proizvodnje in urbanega gospodarstva.

Raziskave, ki jih je koordiniral avtor in v katerih so sodelovali profesorji ter mladi univerzitetni raziskovalci (prof. Sara Basso, arhitekti Valentina Cechet, Igor Ciuffarin, Luca Del Fabbro Machado, Sebastiano Roveroni), so potekale v dveh letih, žal brez sprožitve učinkovitega dialoga – na podlagi postopno razvijanih predlogov – s politično komponento uprave, in s tem po dolgem čakanju na povratne informacije do končne izvedbe velike študije v začetku leta 2023, namenjene gradnji scenarijev, vizij in projektnih strategij za Gorizia 2040, čezmejno prestolnico.

Na srečo dialog s tehniki, tako na italijanski kot slovenski strani, nikoli ni manjkal, saj je rezultat dolgoletne navade skupnega dela. Prav zaradi tega je oblikovalska struktura študije za novi urbanistični načrt namenjena reševanju vprašanja prostorskega načrtovanja ne le na občinski ravni, temveč tudi z razširitvijo pogleda na strateške in oblikovalske podobe z medmejnega vidika, prav tako ob upoštevanju nujne interakcije, ki jo je že leta aktiviral EGTC / EZTS inštitut z Novo Gorico in Šempeterjem Vrtojbo. Na ta način je bilo predlagano, da se, kolikor je mogoče, obravnava oblika načrtovanja, ki je manj pogojena z upravnimi omejitvami kot trenutno velja, vsaj kar zadeva teritorialne sisteme, strategije in hipotetične scenarije.

Študija, ki jo izvaja DIA-UNITS, ima programsko naravo in je bila zasnovana kot priprava na dejansko oblikovanje urbanističnih direktiv za novi Splošni občinski regulativni načrt Gorice. Predlaga cilje, ki jih bo moral novi načrt zasledovati, vprašanja, ki jih bo moral obravnavati, in metode priprave; Predvsem pa jasno izpostavi strategije, ki so opredeljene kot zaželene v primerjavi s kontekstom in z dobrimi praksami, ki so v njem pojasnjene. Nato predlaga sistem usmeritev, ki izhaja iz gradnje »splošne vizije«, v kateri so poudarjeni glavni temeljni teritorialni »sistemi«, s katerimi se bo neizogibno moralo ukvarjati načrtovanje: okolje, naseljevanje, proizvodnja in trgovina, infrastruktura ter počasna mobilnost, storitve in javni prostori.

Ti teritorialni sistemi strukturirajo formalno in funkcionalno dimenzijo ozemlja ter predstavljajo orodje za »oblikovanje« in določanje hierarhije strategijam ne glede na zgolj upravne meje.

Raziskovalni članek predlaga, da bi usmerjal prihodnjo pripravo urbanističnega načrta, namene, ki bi jih moral imeti:

– predstavljajte si in predstavljajte vizijo za Gorico leta 2040, v kateri je mesto privlačno, odporno, spoštljivo do svojih okoljskih in kulturnih virov, zdravo in
vstavljeni v transnacionalno os proizvodnih in turističnih tokov;

– narediti procese teritorialnega upravljanja bolj prilagodljive, da se lahko prilagodijo in prilagajajo nenehno spreminjajočim se razmeram, hkrati pa zagotavljajo okoljsko in kulturno strukturo, ki je pravično strukturirana in izboljšana;

– pregleda logiko naseljevanja, širitve, zaščite in načrtovanja, ki so skozi čas privedle do stagnacije na vseh strateških območjih, ki so jih že priznale prejšnje uprave na ozemlju prestolnice Soči.

Študija gre celo tako daleč, da predlaga skupino splošnih ciljev načrta, ki jih tukaj na kratko povzemam:

Oblikovanje novega strukturnega okvira ozemlja na podlagi odprtega prostora, okolja, krajine in javnega prostora: cilj, ki ima prednostno in strukturno naravo ter se nanaša na opredelitev okvira na podlagi »ekološkega dominantnega«, ki se v gradnji strukture načrta vidi kot nespremenljiv. Ekološke mreže so zato prepoznane kot podpora tako biološki povezanosti kot človeškim praksam. Vendar pa ne bo treba splošno razglašati večje trajnosti teritorialne preobrazbe in urbane opreme, temveč proaktivno opredeliti pogoje, da bo okoljski vpliv od zdaj naprej kar se da čim manjši in morda uravnotežen z izboljšavami, kompenzacijami, kompenzacijami.

Omejevanje porabe zemljišč, odprava okoljske porabe: glavni cilj, naveden zgoraj, je mogoče doseči z opredelitvijo količine in kakovosti zadevnih območij. Glavna potreba je zmanjšati območja urbane širitve, ki so posledica prevelikih napovedi in zato začasno ustavljene, zlasti zaradi demografskega upada.

Toda tudi tam, kjer ni porabe zemljišč, lahko antropoizacija povzroči porabo okolja, osiromaši tla, onesnažuje zrak in vodo: potrebno bo opredeliti področja izboljšave krajine z ekološkimi načeli, zaščititi obstoječe, povečati obstoječi kapital in določiti pravila kompenzacije in okoljskega blaženja, sorazmerna z gradnjo in človeško dejavnostjo.

Obnova, prestrukturiranje, preoblikovanje obstoječe urbane dediščine: strukturiranje prihodnosti mesta v okviru krajine in okolja vključuje potrebo po posegu v zgrajeno dediščino z spodbudo za obnovo in projekte širitve
Gostota, pa tudi preoblikovanje in energetska ponovna kvalifikacija, seizmična itd., zaradi česar so območja posegov bolj privlačna z vidika družbene, krajinske, okoljske, komercialne in arhitekturne kakovosti.

Spodbujanje mehke mobilnosti in zlasti zmanjšanja avtomobilskega prometa: spodbujanje krepitve javnega prevoza ter sinergije med cestnim omrežjem in omrežjem mehke mobilnosti, kar bo treba dokončati s sistemom širokih in izboljšanih izmenjevalnih območij med vozili.

Zgoraj opisani cilji so zasnovani tako, da Gorici omogočijo večjo bivalnost, kar pomeni z besedo »naseljevati« ne le bivališče, temveč tudi namene, ki jih zaznamujejo
pripadnost kraju, vključno s potovanji, prostim časom, študijem, zdravstvenimi dejavnostmi: zato je končni cilj zagotoviti bivalnost, pravično vključenost in pravo privlačnost, ki jo lahko zagotovi Gorica.

Raziskovalno poročilo je nato predstavilo vizije, strategije, možna področja uporabe ter delovno metodo, ki je kot pristop k načrtovanju predvsem uporabljala poslušanje, participativno sooblikovanje in ustvarjalno razpravo. Študija, ki po našem mnenju, tri leta pozneje in še vedno čakamo na načrt, ki bo premislil prihodnjo podobo mesta, predstavlja dragoceno priložnost za Gorico, za katero upamo, da bo vsaj delno izkoriščena.