PRIPOVEDUJEM TI O SVOJEM JEZIKU, POVEDAL TI BOM SVOJ JEZIK

avtorica: IRINA MOIRA CAVALON

Ta članek pripoveduje o srečanju. Sestanek, ki je zdaj že v tretji izvedbi in še naprej širi svoje meje daleč onkraj učilnic, v katerih se je prvotno oblikovalo.

Glavni akterji so učenci tretjega in četrtega razreda Gregorčiške gimnazije za humanistične vede ter učenci drugega razreda Ascolijeve srednje šole v Gorici. Prvi povedo, drugi poslušajo. A poslušajo tudi učitelje, šolsko osebje, starše, ki zgodbo zbirajo doma, radovedne kolege, znanstveno skupnost, ki spremlja projekt. In kdo ve, kje je zgodba Pripovedujem ti o svojem jeziku.

Odmev tega srečanja govori o zgodbah, ki so jih pripravili, razpravljali in ponovno premislili Gregorčičevi študenti. Zgodbe o slovenskem jeziku, kulturi, skupnosti in odnosih, ki jih vsi gradijo z njimi. Zgodbe, zaupane dekletom in fantom, ki za nekaj ur postanejo učitelji. Da jih pozdravijo, so tu zelo mladi učenci šole Ascoli, ki so šest zaporednih tednov odpirali vrata svojih razredov s sočutjem in vedno večjo radovednostjo.

V teh urah se naučiš novih besed. Poslušaš zgodbe, anekdote iz življenja, tradicije. Srečujejo se simboli, festivali, glasba, okusi in kraji lokalne slovenske kulture. A predvsem se naučiš gledati na ozemlje z novimi očmi. Gorica in okoliške vasi se zdijo bolj artikulirane, bolj zvočne, bolj barvite, nekakšna resničnost, ki jo dopolnjuje »zgodba o drugem«. “Drugačna” Gorica v preprostem pomenu: raznolikost, ki nas ne oddaljuje, ampak nas povezuje; kar nas pripravlja, da razumemo bližnje in morda celo oddaljeno.

Za učence, ki so pripovedovali, in za tiste, ki so poslušali, je bila izkušnja priložnost za rast. Dogodek je bil namenjen tudi obema šolskima skupnostima, ki sta sodelovali. In prav za znanstvene raziskave, ki so spremljale projekt, so te otroške lekcije za otroke preoblikovale v priložnost za opazovanje in razumevanje, kako lahko poučevanje slovenskega jezika za neslovenske govorce dobi obliko, zgrajeno skupaj, ukoreninjeno na ozemlju, avtentično, pripovedno in sposobno začeti pri ljudeh že pred priročniki.

Ta prispevek ponujamo v obliki zgodbe z več glasovi, ker se je tako projekt rodil in tako želimo, da živi naprej. V zgodbi je prostor za ljudi, odnose, presenečenja. V zgodbi se želja po srečanju ne spremeni v načrt, temveč nadaljuje pot skupaj s tistimi, ki jo prečkajo. In vsaka pot, tudi če sledi isti poti, nikoli ni zares enaka prejšnji.

Zato pustimo prostor za glasove protagonistov.

Ker je ta zgodba njihova.

Glasovi iz šole Ascoli (uredili Antonietta Vitolo in Laura?)

Pripovedujem ti o svojem jeziku / Povedal vam bom, da je bil moj jezik za nas rezultat, na nek način nepričakovan, pristanek na precej naporni poti, da je naša šola z italijanskim jezikom poučevanja lahko prinesla slovenščino v učilnice in jo naredila sestavni del naše izobraževalne ponudbe.

Zato ne smemo spregledati te dolge in strastne predhodne poti, saj sicer ne bi mogli v celoti razumeti, s kakšnim pogledom, s katerim zornim kotom, s kakšno energijo in s kakšnimi upi smo prinesli in še naprej izvajamo ta projekt.

Naredimo korak nazaj. Majhna skupina učiteljev, skoraj vsi »hčere Erasma«, kot se radi imenujemo, je poskušala v šoli, kjer delajo, uvesti tisto, kar menijo, da je na tem področju naravno in potrebno: vključitev slovenskih jezikovnih ur v učne dejavnosti. Ne samo to, takoj smo razumeli, da slovenščina, za razliko od angleščine ali nemščine, predstavlja nekaj drugega. Ni bil zgolj »tretji jezik skupnosti«, ne le sredstvo za večje možnosti komunikacije, temveč nova in nujna vizija, odnos, specifična volja: vzpostavitev resničnega odnosa s tem, kar in s tistimi, ki močno zaznamujejo naše ozemlje, torej slovensko skupnostjo, na obeh straneh meje.

Zato smo takoj želeli, da bi bile jezikovne lekcije združene z nečim dejanskim, resničnim, kar bi resnično zaključilo proces medsebojnega znanja s sosedom. Iskali smo načine in priložnosti, ki bi nas povezale s šolami Nove Gorice in šolami v Gorici, kjer se govori slovenski jezik. Le skozi srečanje z drugim in raziskovanje njegovih krajev se lahko začne prava pot znanja.

Zaradi tega so tisto, kar nekateri morda preveč poenostavljeno imenujejo »lekcije slovenskega jezika«, pravzaprav dojemali kot nekaj več: lekcije za uvajanje slovenskega jezika in kulture. Šole na našem območju nimajo le ogromne potrebe in priložnosti, da se naučijo jezika drugega, ampak tudi, da ga vidijo, opazujejo, živijo.

Od leta 2021 smo začeli z dvojbenimi povezavami in srečanji s študenti iz Nove Gorice, ki so se kasneje razširili zahvaljujoč financiranju Zakona 482, ki nam je omogočil uvedbo pouka slovenskega jezika v vseh razredih. Podpora takratne direktorice Eleonore Carletti je omogočila konsolidacijo teh pobud, vključno z njihovo trajno vključitvijo v PTOF in v programe državljanske vzgoje. Srečanje s Centrom za znanstvene raziskave v Kopru in projekt Kontakti – projekt, ki je združil učence z obeh strani meje, ki so se učili jezika drug drugega – je nato okrepilo pot in ponudilo tudi možnosti usposabljanja za učitelje. Ko je financiranje prenehalo, smo kot idealnega partnerja za spodbujanje srečanja italijanske in slovenske kulture prepoznali slovensko skupnost v Gorici. S prepričljivo podporo ravnateljice Carletti se je leta 2023 rodil dialog z gimnazijo Gregorčič, šolo le nekaj korakov stran od naše, s katero pa nikoli nismo imeli nobenega odnosa.

Tako se je začel eksperiment edinstvene izkušnje: usmerjanje ustvarjanja srečanja, ki je tokrat imelo nekaj več. To so morali narediti učenci za učence. Mi učitelji smo ostali v ozadju: pripravljali smo jih, vodili, poskušali smo ohranjati ravnovesje pri vodenju njihovih sestankov, nato pa smo z mirno glavo o tem razmišljali, govorili, razstavljali in ponovno sestavljali, razmišljali in pripravljali na naslednji teden.

“No, fantje, kako je šlo? Je bilo zanimivo? Kaj vas je zadelo?”, “Profesor, torej ti otroci ne hodijo v šolo v Sloveniji?”, “Nisem vedel, da je šola tako blizu, kjer med poukom govorimo samo slovensko!”, “Nekaj besed sem že znal, moja babica včasih govori slovenščino!”, “Sem Hrvat in sem razumel skoraj vse besede v igrah!”, “Profesor, tu je tudi sin prijatelja mojega očeta… a potem govorijo popolno italijansko in slovensko!”, “Zabaval sem se, lepše je imeti lekcije z mladimi!”, “Meni je bilo lepo, hodil sem v slovenske osnovne šole. Zdaj ne govorim več toliko slovensko, a ta izkušnja me je spomnila na čas, ko sem ga uporabljal vsak dan v šoli.”

Vprašanja in razmišljanja, ki se združijo kot kolaž na enem samem ozadju: našem ozemlju. Vsako vprašanje, vsak razmislek ni nikoli daleč od tega, kar so mladi že videli ali doživeli, a izkušnja jim je pomagala opazovati in razumeti, kaj se živi v našem mestu, a pogosto ni znano.

To nas vse bolj prepričuje o dejstvu, da ima slovenska skupnost v mestu, morda včasih celo nezavedno, možnost, da postane vez na tej meji: meji, ki je toliko omenjena, a ki jo šolske skupnosti na obeh straneh meje še vedno premalo doživljajo.

Organizacijski napori ostajajo ogromni, pogosto zaupani peščici, ki trmasto verjamejo v absolutno vrednost te izobraževalne poti. Oblikovalno za otroke, ki pripovedujejo, za otroke, ki poslušajo, za učitelje, ki opazujejo, poslušajo, primerjajo in se spoznavajo. Trening projekt v vsakem koraku, v vsakem vidiku, za vsakega protagonista.

Glasovi iz Gregorčičeve gimnazije za humanistične vede (koordinatorka projekta na šoli, Marianna Kosic)

Ko projekt pride v učilnice Gregorčiča, učenci odkrijejo, da govorjenje slovenščine ali maternega jezika (ne nujno slovenskega) pomeni pripovedovanje o sebi, svoji družinski zgodovini, pripadnosti skupnosti in obmejnemu območju. Iz te poti samorefleksije se je rodila nova zavest o vlogi, ki jo ima jezik v njihovem vsakdanjem življenju: ni več zgolj slovnica in besedišče, temveč se je razkril kot sredstvo za vrednote, misli in občutke zgodovinske skupnosti.

Ko so bile začetne dileme glede spodbud rešene, je naslednja faza postala organizacijska: razdeljeni v skupine, študenti so prevzeli odgovornost za soustvarjanje delavnic za učence šole Ascoli. Ko so se z njimi srečevali eno uro na teden šest tednov, so učenci doživeli pravo obratno perspektivo: iz učencev so postali učitelji, tvegali, da bi najmlajšim otrokom prenesli slovenski jezik in kulturo ter prilagajali izobraževalne dejavnosti, da bi čim bolj spodbudili njihovo zanimanje in sodelovanje.

Čeprav so jih začetne ovire – kot so tesnoba, sramežljivost in strah, da ne bi bili na ravni ali cenjeni – mnoge povezovale, je vpliv na realnost učilnic takoj razkril vso kompleksnost tega didaktičnega izziva vstopa v učilnico, nato pa je na koncu prepustil mesto globokemu občutku olajšanja, zadovoljstvo in samoučinkovitost.

Za razbijanje napetosti in spodbujanje velikega zanimanja na obeh straneh je bila metodološka prilagodljivost, pravi adut v rokavu fantov: sprejetje aktivnih metod, kot so igre in kvizi na Kahootu, je naredilo razliko. Sinergija z gostiteljskimi učitelji, katerih podpora je povečala motivacijo udeležencev, se je izkazala za ključno.

Da bi razširili obzorja in besednjak občinstva, ki je kljub življenju blizu meje pogosto ignoriralo slovenske tradicije, so se skupine osredotočale na vsakdanje teme, ki so jih uporabljali kot prave kulturne povezave: lokalne praznike (kot sta karneval in sveti Nikolaj), pomen državne himne, legende, glasbo, šport tudi skozi ikone, kot je Luka Dončić, ter gastronomsko kulturo območja, od tipičnih jedi do osmize.

Ta prizadevanja so zahtevala tudi znatno jezikovno prilagodljivost. Učenje novih slovenskih besed in razlaganje zapletenih konceptov v italijanščini, s katerimi se običajno ukvarjajo v slovenščini, je študente prisililo, da so prilagodili svoj register glede na predhodno znanje gostiteljskih učencev. Mediacijska vaja, ki je pri učencih razvila večjo ozaveščenost o tem, kako se oba jezika spontano izmenjujeta v njihovem vsakdanjem življenju.

Zrelost študentov so potrdili in cenili profesorji Gregorčiča. Opazovanje procesa in itinere Na terenu pa so učitelji poudarili, kako je projekt izpostavil poglobljen potencial otrok, spodbudil sodelovalno učenje, duh pobude in osebno rast. Izkušnja je tako obogatila širok spekter veščin: od jezikovnih in medkulturnih do organizacijskih, digitalnih in kulturnih veščin. Poleg razvoja teh Predmet je imel močan pomen strokovne usmerjenosti, kar izhaja iz besed protagonistov.

Eva: “Ko so se spomnili besed, ki smo jih učili, in so nam zastavili toliko vprašanj, bili tako zainteresirani, sem bila vesela. Občutil sem veselje in bil sem učinkovit, a sem tudi spoznal, kako zahtevno je poučevanje in zahteva potrpežljivost.«

Mia: “Učiteljski poklic je vstopil v moje srce; Vem, da bi to lahko bila trdna pot za mojo prihodnost.”

Filip: “Jasno sem razumel, da učiteljski poklic ni zame in ne odraža mojih nagnjenj, vendar si želim podobnih priložnosti za preizkušanje in usposabljanje za vsakogar, ki želi ubrati to pot.”

Za Filipa in mnoge druge pa je ta izkušnja omogočila, da so z novimi očmi spoznali vrednost timskega dela, ki se je izkazalo za ključno za uspešno premagovanje zapletenosti, s katerimi se težko soočimo sami.

Najpomembnejša vrednost celotne izkušnje je v rasti zavedanja identitete študentov. Razlaganje svoje kulture drugim od zunaj jim je pomagalo, da so se postavili v perspektivo in premagali določeno začetno samoreferenčnost: začudenje in zanimanje italijansko govorečih študentov za slovenščino in večjezičnost sta v učencih vzbudila iskren ponos na njihove korenine in jezik.

Mitja prizna: “Včasih sem vse jemala za samoumevno. Ko je italijanski učenec rekel, da je slovenščina posebna in zanimiva, sem prvič začutil pravi ponos.” To se odraža tudi v misli Eve K., po kateri “govoriti slovenščino ne pomeni le poučevati novih besed, ampak govoriti tudi o občutkih, ki jih jezik prinaša s seboj, o vezah z družino in lastno zemljo.”

Eva C. pravi: “Ugotovila sem, da je slovenski jezik pomemben del mene in da je lepo govoriti dva jezika ter spoznavati dve različni kulturi. Zaradi tega projekta sem bolj ponosen na svoje korenine in bolj cenim slovenščino.”

Giulia se spominja, da “skozi jezik razvijamo spoštovanje in bližino”, medtem ko Nicol zaključuje, da “pripadnost multikulturnemu prostoru ni ovira, temveč ogromna prednost in zaklad, ki ga je treba ohraniti.”

Če povzamemo to bogato mozaik glasov – spominjajoč se odličnega timskega dela, včasih celo napornega, ki se je odvijalo v ozadju – se jasno kaže globoka preobrazba, ki so jo doživeli študenti. Čeprav je bilo začetno navdušenje nekaterih povezano zgolj s priložnostjo, da del ur usposabljanja za šolsko delo opravijo med učnimi urami, se je dinamika v učilnici razvila v veliko bolj pristno zanimanje. Učenci se popolnoma vključijo in vložijo glavo, srce in roke v celovito učno pot. Uspeh projekta je prav v tem temeljnem prehodu: prehodu iz formalne izpolnitve v resnično vključenost, kjer so študenti postali pravi protagonisti izkušnje, željni nadaljevanja.

Tako je bila razumljena kompleksnost vloge izobraževalcev in ambasadorjev slovenskega jezika in kulture, razumljenih kot relacijski most na obmejnem območju. To zorenje je izkušnjo preoblikovalo v občutek hvaležnosti in neprekinjen tok novih idej, projekt pa je projiciral daleč po koncu šolskega leta in spremenil zaprtje dejavnosti v novo izhodišče.

Teren izmenjave se je izkazal za rodoviten in gostoljuben, tako zelo, da predlogi za prihodnost že gledajo na nove skupne pobude, ki presegajo preprosto poučevanje slovenščine: od izletov v mesto z Gregorčičevimi učenci kot vodniki, do piknikov v šolskem parku s tipičnimi degustacijami, tradicionalnih plesov in večerov za praznovanje večjezičnosti. Želja za jutri je, da ohranimo radovednost živo in se še naprej bogatimo skozi podobne izkušnje na tej skupni poti.

Glasovi ravnateljev šol

Režiser Peter Černic, Gregorčič

Projekt “Pripovedujem ti o svojem jeziku” je bil dragocena priložnost za naše študente, da razmislijo o pomenu jezika kot orodja za komunikacijo, identiteto in povezovanje med ljudmi. Za učence slovenske šole v Italiji je zavedanje o vlogi medkulturnih posrednikov skoraj sestavni del njihove vsakdanje izkušnje. Pravzaprav odraščajo v okolju, kjer se srečata slovenska in italijanska kultura, kjer je potrebno razumeti oba jezika, tako zgodovinske izkušnje kot obe kulturni okolji.

Prav zaradi tega ima naša šola posebno poslanstvo. Ne ukvarja se le z ohranjanjem slovenskega jezika in kulture, temveč tudi z izobraževanjem mladih, ki so sposobni graditi mostove med skupnostmi. Narodna manjšina ni prostor ločitve, temveč prostor enotnosti. Njegova največja vrednost je sposobnost ustvarjanja dialoga med različnimi svetovi in iskanja skupnih poti, kjer bi drugi videli meje.

Projekt je študentom omogočil boljše razumevanje, kako pomembno je znanje o obeh kulturah za učinkovito medkulturno komunikacijo. Le tisti, ki resnično poznajo jezik, vrednote, navade in občutljivosti obeh skupnosti, lahko postanejo verodostojen posrednik med njima. V času, ko Evropa in svet vse bolj potrebujeta ljudi, sposobne dialoga in medsebojnega razumevanja, je to dragocena veščina in hkrati pomemben prispevek, ki ga lahko slovenska narodna skupnost v Italiji ponudi širšemu kontekstu.

Ravnateljica Filomena Nunziata, šola Ascoli

“Povedal vam bom o svojem jeziku” je pomenilo veliko več kot le priložnost, da spoznamo drug jezik: bila je izkušnja, ki je našim učencem pomagala razumeti vrednost spoznavanja različnih ljudi, kultur in zgodovin. Živimo na ozemlju, ki je po svoji zgodovini skozi stoletja bilo križišče ljudstev, jezikov in identitet. Obmejno območje, ki pozna delitve in opozicije, a jih je znalo spremeniti v priložnosti za dialog, sodelovanje in skupno rast. Ta dediščina je zdaj izjemen izobraževalni vir. Skozi razpravo s študenti iz slovenske skupnosti so študenti konkretno izkusili, da raznolikost ni ovira, temveč možnost medsebojnega bogatenja. Poznavanje jezika, kulture in tradicij drugega pomeni učenje prepoznavanja vrednosti razlik, razvijanje spoštovanja, radovednosti in poslušanja. Upanje je, da bodo naši mladi, okrepljeni z zgodovinskimi in kulturnimi izkušnjami tega ozemlja, postali državljani, sposobni graditi mostove med različnimi ljudmi in skupnostmi ter premagovati nezaupanje in meje. V vse bolj povezani resničnosti so lahko konkreten primer družbe, ki je hkrati lokalna in globalna: skupnost, v kateri lahko vsak ponosno ohranja svoje korenine, jezik in kulturo, hkrati pa se počuti del skupnega projekta, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju. Če znamo te vrednote prenesti njim, lahko naše ozemlje ostane laboratorij sobivanja in miru, kraj, kjer se različne identitete ne nasprotujejo, temveč se pogovarjajo in sodelujejo ter skupaj prispevajo k gradnji bogatejše, bolj odprte in ozaveščene skupnosti.

Ne da bi zaključil, torej da ne bi ustavil zgodbe

Več kot le nekaj zaključnih misli je že vsebovanih v besedah protagonistov te zgodbe.

Tukaj bi radi dodali eno željo: da se ta pobuda in druge, v katerih so protagonisti državljani – mladi in stari – in njihova želja, da se spoznajo skozi učenje jezika “drugega”, še naprej rodijo in množijo. Naj še naprej gradijo pot, na katero se vedno pridružujejo novi sopotniki, ki postajajo Sopotniki in Popotniki, popotniki, so prevzeli podnaslov te številke revije.

In bralcu, ki nas je doslej spremljal, pošiljamo povabilo: povejte to zgodbo. Pripovedovanje z močjo pripovedovanja zgodb – pripovedujem ti – in z jasnim in samozavestnim pogledom na pot, v kateri lahko vsi sodelujemo.

Hvala vsem pripovedovalcem zgodb in vsem, ki so dali glas temu prispevku.