LJUBEZEN, KI ZDRUŽUJE

piše KARLO NANUT

Ob meji, ki je nekoč ločevala dva svetova, danes stojita dve mesti, ki se vse bolj učita govoriti isti jezik: jezik bližine. Gorica in Nova Gorica nista le dve mesti ob meji. Sta dve polovici zgodbe, ki jo je zgodovina nasilno razdelila, ljudje pa jo danes počasi in vztrajno zopet gradijo, čeprav bo ta pot trajala kar precej časa in bo zahtevala precej napora. Za njima ni več železne zavese, ni več tiste meje, ki je nekoč določala, kam smeš stopiti in kam ne. Ostala pa je zgodovina. Vidna je na ulicah, na trgih, v arhitekturi, v spominih starejših generacij in tudi v jeziku. Toda prav zgodovina, ki je nekoč ustvarila razdaljo, daje danes njuni bližini posebno vrednost. Gorica in Nova Gorica sta si nenavadno blizu, človek lahko v nekaj minutah prečka mejo in skoraj neopazno preide iz enega mesta v drugo. A pomembneje od razdalje v kilometrih je tisto, kar se je v zadnjih letih zgodilo v glavah ljudi; meja ni več predvsem črta na zemljevidu, postaja spomin. Ljubezen med obema mestoma ni ljubezen brez ran, je ljubezen, ki se je rodila iz boleče zgodovine in zato dobro ve, kako dragocena sta srečanje in sodelovanje. Predvsem za manjše generacije meja ne predstavlja več zid, vedno bolj pa prostor srečanja. Danes se ljudje obeh mest prosto gibljejo in gredo ”čez mejo” zaradi kave, kosila, nakupovanja, sprehoda, kulturnih dogodkov ali samo zaradi druženja. Mladi odraščajo z drugačnim občutkom meje, kot so ga imeli njihovi starši in stari starši. Prav v tem je mogoče lepota obeh mest: njuna prihodnost se ne gradi samo z velikimi političnimi projekti in evropskimi programi, temveč z vsakodnevnimi dejanji: z obiskom skupnega dogodka, s prijateljevanjem, s pozdravom v obeh jezikih. Večkrat vidim, da obstaja dvom, nejasnost, kaj predstavlja dvojezičnost. Dvojezičnost ob meji ni v tem, da oba naroda obvladata popolnoma dva jezika. Gre za ”pasivno” dvojezičnost, kjer bi vsak moral govoriti v svojem materinem jeziku, poslušati in razumeti pa sogovornika v drugem jeziku. Vendar tukaj mislim, da obstajajo še ovire. Ne bi hotel, da se za odporom, za dvomom do jezika bližnjega skriva nekaj drugega. Nekateri Italijani mogoče vidijo v slovenskem jeziku ”jezik barbarcev” (kot se je izražal Benito Mussolini), nekateri Slovenci pa vidijo v italijanščini jezik kolonizatorja. Gorica in Nova Gorica bi lahko postali primer Evrope, kakršno si želimo: Evrope, v kateri zgodovina ni izbrisana, ampak presežena, Evrope, v kateri različni jeziki ne pomenijo tujstvo in niti več rana, temveč spomin na čas, ko je bila svoboda manj samoumevna. ”Ljubezen se ne ponaša, ne potrebuje velikih besed, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice”, piše v Svetem pismu. Ljubezen živi v vsakodnevnih srečanjih na ulicah, trgih in kavarnah. Živi v dvojezičnosti v skupnih projektih in v mladih, v duhu in v telesu, ki vse manj razmišljajo o tem, na kateri strani stojijo meje. Med knjigami, ki sem jih prebral to poletje, je tudi delo znanega avstrijskega pisatelja Roberta Musila Der Mann ohne Eingenschaft (Človek brez lastnosti), ki mi je dalo navdih za članek, v katerem vidim povezavo med romanom in pomenom obeh mest, Gorice in Nove Gorice, Evropske prestolnice kulture. V Musilovem romanu, ki predstavlja sintezo in uresničitev utopije esejističnega pisanja, je svet, ki je bil predvsem habsburški svet, propadel zaradi lastne nerazumljene genialnosti. V središču romana je ”Parallelaktion” (Vzporedna akcija), neke vrste naš EZTS GO, v katerem leta 1913 politični krogi Dunaja iščejo vodilno idejo in pripravljajo vse mogoče projekte ter načrtujejo dejavnosti za cesarjevo obletnico v letu 1918. Vzporedna akcija naj bi se odvijala v skladu s štirimi temami: poveličevanje miru, Avstro-ogrska država kot večnacionalna monarhija, monarhija kot gospodarska velesila in monarhija kot kulturna velesila. Načrtovali so leto 1918 kot leto harmonije teh štirih načel. Musil z ironijo razkriva vso nesmiselnost tega projekta. Vsa njihova prizadevanja se bodo izkazala za ničeva, saj bo z vojno Avstro-Ogrska, ki jo Musil v romanu imenuje Kakanija, propadla. Upajmo, da se tudi naša prizadevanja za združitev Gorice in Nove Gorice ne bodo izkazala za ničeva in da se ne bomo morali izraziti kot Musil: ”V resnici nismo doživeli ničesar, sploh se nismo spremenili, videli smo veliko, a ničesar nismo opazili.” Pri teh Musilovih vrsticah je presenetljiva ugotovitev, da se ni nič bistvenega spremenilo, in to kljub velikim geopolitičnim pretresom, ki jih je prinesel konflikt. V prvi svetovni vojni so se vojaki vračali iz vojnih območij onemeli, nezmožni združiti razpršene izkušnje v jasno vizijo. Katastrofa vojne jih ni ničesar naučila.