LEDENA GORA

piše KATARINA VISINTIN

Ta prostor bi tokrat rada namenila bitki, ki mi je zelo pri srcu. Nasilju nad ženskami. Vem, da ob tej besedni zvezi marsikdo zamahne z roko, ker jo je slišal že tolikokrat. Prav zato jo pišem še enkrat. Ker zadeva vsakega posameznika in širšo družbo. Ker številke dokazujejo, da gre za družbeni problem, ki še vedno obstaja. Tli kot žerjavica in, tudi če jo nekateri skušajo znova prekriti s pepelom, ne ugasne. Ker obstaja med vašimi sodelavkami, sosedami, sorodnicami in prijateljicami.

Poglejmo najprej, kaj pravijo podatki, in sicer na obeh straneh meje. V Italiji je bilo lani umorjenih 97 žensk. 87 jih je umrlo doma, v družini ali v partnerski zvezi. Pri 62 primerih je morilec bil partner ali bivši partner. Številka je nižja kot leto prej. Kljub temu pa, ostaja 62 žensk, ki jih je ubil moški, s katerim so delile življenje. To je približno pet na mesec. Istat je ob lanskem 25. novembru dodal še širšo sliko, s katero je potrdil, da skoraj tretjina Italijank, nekaj več kot šest milijonov, je v življenju doživela fizično ali spolno nasilje. Nevarnost ne izvira od neznancev, ampak od partnerjev, sorodnikov in znancev. Od teh žensk prijavi jih le dobrih 13 odstotkov. V Sloveniji je slika drugačna po obsegu, ne po bistvu. Po podatkih Statističnega urada je 28 odstotkov žensk, ki so kdaj živele v zvezi, od partnerja doživelo vsaj eno obliko nasilja, največkrat psihično, dobrih 12 odstotkov pa fizično ali spolno. Pri skoraj polovici od njih je nasilje trajalo več kot pet let, kar je precej več kot v povprečju Evropske unije. Policiji ga je prijavila približno vsaka peta, čeprav je skoraj dve tretjini žensk o tem komu povedalo. Policija je lani obravnavala več kot 1100 primerov nasilja v družini in izrekla več kot 900 prepovedi približevanja.

Pred dvema letoma sem za svojo diplomsko nalogo izbrala prav to temo, in sicer kako novinarji pišejo o nasilju nad ženskami. Šele takrat sem v resnici izvedela, kaj to nasilje pomeni. Ko slišimo »nasilje nad ženskami«, večina od nas pomisli na umor. Zavedati se moramo, da je femicid le vrh ledene gore. Je najbolj skrajno dejanje v sistemu, ki temelji na neenakosti med spoloma. Pred njim praviloma pridejo druge oblike nasilja in trpinčenja, ki jih družba in institucije še danes prezrejo ali podcenjujejo. Sama beseda femicid je nastala leta 1976. Uvedla jo je Diana Russell, da bi poimenovala umor ženske zato, ker je ženska, in da bi to izkušnjo izvlekla iz brezoblične kategorije “umor”, v kateri se je prej izgubila.

Kaj se torej skriva pod gladino? Deklaracija Združenih narodov nasilje nad ženskami opredeli kot vsako dejanje, ki ženski povzroči telesno, spolno ali psihično škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami, prisilo in samovoljnim odvzemom svobode. Ne gre torej samo za udarce ali pretep. Sem spadajo tudi psihično nasilje, fizično, spolno, ekonomsko in besedno nasilje, zalezovanje, posilstvo in na koncu femicid.

Gre za dejanja, ki se subtilno skrivajo v vsakdanjosti. Nanašam se na prizore, ko te nekdo s smehom ponižuje, ko se te na praznovanju nekdo brez dovoljenja dotakne, ko preprosto nimaš lastnega računa in moraš za denar vedno prositi moža, ko na avtobusu neznanec buli vate. Dalje tudi zalezovanje partnerja po razhodu, ki ne dovoli ti, da bi mirno lahko šla v park. Nič od tega ne pride v časopise. In vendar skoraj vsaka zgodba, ki jo na koncu prepozno le beremo, se začne tako.

Prav to sem v diplomski nalogi razumela šele s časom. Nasilje nad ženskami ni niz posameznih izgredov, je zgodovinska stalnica družbe in njene kulture, ki nasilje v zasebnem in javnem prostoru normalizira. Korenine, ki segajo v neenako razporeditev moči med moškimi in ženskami utrjujejo nadzor, družbene vloge in njene stereotipe. In prav zato me beseda »tragedija« v naslovih časopisov tako moti. Tragedije so nepričakovane. Femicid pa ne. Ima svoj začetek, svoje stopnje in svoje priče.