GLOBALNI KONVOJ SUMUD IN GLOBALNO GIBANJE V GAZO: STRANSKI PREMISLEKI

avtor SERGIO PRATALI MAFFEI

To besedilo je reinterpretacija govora na otvoritvi demonstracij, ki so potekale 6. septembra na pomolu Audace v Trstu v podporo misiji Globalnega konvoja Sumud v Gazo.

Gazi delamo slabo uslugo, ko jo spremenimo v gibanje, ker jo lahko sovražimo in odkrijemo, da ni nič drugega kot majhno, revno mesto, ki se upira.

Gazi bomo naredili narobe, če jo bomo poveličevali, ker nas bo naša fascinacija nad njo pripeljala do tega, da bomo nanjo čakali.

Toda Gaza ne bo prišla k nam, ne bo nas osvobodila.

Nima konjenice, letalskih sil, čarobne palice, predstavništev v tujih prestolnicah.

Odpor v Gazi se ni spremenil v poklic.

Odpor v Gazi se ni spremenil v institucijo.

Nikoli ni verjel, da je fotogeničen ali da je medijski dogodek.

Pred kamerami ni pozirala z nasmehom na obrazu.

Rana Gaze se ni spremenila v prižnico za pridige.

Gaza je posvečena nestrinjanju: lakoti in nestrinjanju, žeji in nestrinjanju, diaspori in nestrinjanju, mučenju in nestrinjanju, obleganju in nestrinjanju, smrti in nestrinjanju.

Sovražniki lahko premagajo Gazo.

Vsa drevesa jih lahko posekajo.

Lahko ji zlomijo kosti.

Lahko ga vržejo v morje, v pesek ali v kri.

Ampak ona: ne bo ponavljala laži.

Napadalcem ne bo rekel da.

To so besede Mahmuda Darwisha, ki ga je Saramago opredelil kot “največjega pesnika na svetu”.

In to so besede, ki jih želim zaupati morju, čeprav simbolično, kot znak bližine – in spoštovanja – palestinskemu ljudstvu.

Na te regionalne demonstracije je bilo veliko pristopov sindikatov, strank, združenj, klubov, odborov v podporo misiji Globalne konvoja Sumud v Gazo.

Dogodki in podpora misiji in prostovoljcem, ki so se vkrcali, so bili organizirani po vsej Italiji, kar je ogrozilo njihovo varnost, in želeli smo promovirati isto stvar v naši regiji, kot je Globalno gibanje v Gazo, ki je več mesecev delalo na pripravah misije. Skupina, ki se je rodila iz pepela svetovnega pohoda v Gazo lanskega junija in neuspeha poskusa, da bi prišla do mejnega prehoda Rafa, ki jo je ovirala in preprečila egiptovska vlada, ki je izgnala na stotine aktivistov z vsega sveta in blokirala na tisoče protestnikov, ki so potovali po kopnem, se je ustavila na meji z Libijo.

Iz te izkušnje in prispevka drugih prostovoljcev iz koalicije Konvoja svobode, konvoja Màghreb Sumud in azijske Sumud Nusantara se je rodila Globalna konvoj Sumud, največja civilna pomorska misija, ki je bila kdaj koli poskusena proti Gazi, sestavljena iz navadnih ljudi, aktivistov, novinarjev, zdravnikov, poslancev in zabavnih osebnosti, s ciljem poskusiti prekiniti obleganje in tako vzpostaviti stabilen in varen humanitarni kanal, ki bo sposoben zadovoljiti osnovne potrebe in prošnje za pomoč iz Palestine.

Le nekaj dni pred odhodom so vsi izvedeli za misijo, na kateri so v resnici delali več mesecev. In če vsi vedo za sodelovanje 4 italijanskih poslancev, le redki vedo, da so bili med tistimi, ki so se vkrcali, tudi mladi fantje iz Extinction Rebellion in Ultima Generazione, dveh nenasilnih gibanj, proti katerima je bil pred kratkim sprejet varnostni zakon s svobodno vsebino, ki nas ne more spomniti na Roccov kodeks.

Udeleženci demonstracij 6. septembra so na pomol prinesli sporočilo, vstavljeno v stekleno steklenico, ki naj bi jo zaupali morju in simbolično poslali v Gazo. Gesta, namenjena tudi spominu na podobno pobudo, ki so jo Palestinci sami sprožili leta 2022, ob petnajsti obletnici izraelskega obleganja Gaze, ko so se mladi aktivisti zbrali na plaži in pisali zapiske, ki izražajo odpornost in odločnost, nato pa jih zvili in položili v majhne steklenice, preden so jih vrgli v Sredozemsko morje. Sporočila so bila naslovljena na ljudi po vsem svetu v upanju, da bodo pritegnili pozornost na stisko, ki jo doživlja več kot dva milijona obleganih prebivalcev Gaze.

V resnici ni bilo nič vrženo v vodo: steklenice so bile zbrane in ustvarjen je bil digitalni katalog, ki poroča tudi o vsebini, nato pa se je razširil po spletu, da bi lahko neposredno dosegli Palestino.

Toda poskusimo kontekstualizirati, kaj se dogaja v Gazi, in pomen misije Globalne konvoja Sumud, ki želi tudi nadoknaditi brezbrižnost in neukrepanje vlad in mednarodnih institucij.

Iz »zanimivih časov«, ki nas spominjajo na Žižka in kitajsko prekletstvo, smo šli naravnost v »temne čase«. Slepili smo se, da smo za vedno premagali ideologije in prakse fašizma in nacizma, ki jih poleg tega podpira kapitalizem, in danes smo se znašli z najmočnejšim človekom na planetu, ki izvaja represivno politiko, ki je v svoji državi še nikoli ni sprejela, in ki nas vsak dan mehča s svojim orožjem množičnega »odvračanja pozornosti«. In seveda je naša država njegov najtesnejši zaveznik v Evropi. Medtem ko izraelski premier v Gazi uporablja nacistične metode, s krogom lojalistov, ki bi zlahka nosili uniformo Gestapa ali SS.

Medtem pa na stari celini, ki se ponovno oborožuje proti namišljenemu sovražniku in osiromašuje svoje ljudi, potem ko jo je podvrgla eni sami misli, imamo Von der Ley(d)en, ki je svojo politično kariero naredila kot nemška obrambna ministrica, in Crosetto, ki je trenutek pred prisego na ustavo pred Mattarello prejela 1 milijon evrov odpravnine kot svetovalka za Leonarda. Dve številki, ki nam lahko takoj pojasnita, morda bolj kot druge, v katero smer gremo v Evropi in zakaj.

Zato opuščam svojo vlogo referenta in predstavnika Globalnega gibanja v Gazo za Furlanijo-Julijsko krajino, da bi na kratko izrazil nekaj osebnih misli.

Prva je pravzaprav fantazija, ki sem jo razvil v zadnjih mesecih, ko sem najprej sodeloval pri globalnem pohodu v Gazo in nato v globalnem gibanju v samo Gazo. Svetovno gibanje, okoli katerega se je v nekaj tednih združilo več kot sto tisoč ljudi z vsega sveta.

Spomnim vas na to, iz česa se je rodilo leto 1968: da, iz absurdne invazije ZDA na Vietnam. Od tam se je začel protest, ki se je kasneje razširil na protest, ki je zahteval radikalno preobrazbo družbe na podlagi načela enakosti, nasprotovanje oblastem, ustanovljenim v imenu ljudske udeležbe pri odločanju, nasprotovanje kapitalizmu in potrošniški družbi, osvoboditev narodov pod kolonialnim jarmom, boj proti militarizmu velikih sil, odpravo vseh oblik družbenega zatiranja in rasne diskriminacije. Tudi če vsi vemo, in v Trstu bolj kot drugje, da rase ne obstajajo.

Menim, da smo se danes znašli v nekoliko podobni situaciji. Z enim samo pozitivnim vidikom, in sicer razsežnostmi, ki jih protesti po vsem svetu dosegajo še danes. Prav začenši z zavračanjem pasivne priče genocidu, ki je le vrh ledene gore sistema moči, ki nas vodi v katastrofo brez vrnitve, ki je predvsem nekakšna množična dehumanizacija.

Nato želim postaviti hipotezo o treh inverzijah nekaterih običajnih misli in sloganov, ki so po mojem mnenju izgubili svoj prvotni pomen.

Prvi: “misli lokalno, deluj globalno”. Učinki kapitalizma, od vojn do podnebnih sprememb, zdaj vplivajo na skupnosti povsod na planetu. Zato ni več dovolj, da ukrepamo na ravni posameznih ozemelj, da bi poskušali dejansko spremeniti stvari. Če lahko danes v Trstu rešim drevo, hkrati v Amazoniji tvegamo, da bomo ravno zaradi posekanja enega samega drevesa dosegli eno od šestnajstih točk, od koder človeštvo nima vrnitve. Kar moramo poskušati doseči, je globalna sprememba v sistemu moči, ki danes jasno kaže vse svoje omejitve in pohlep, tako da ogroža preživetje planeta in človeštva samega.

Drugi: “mi smo 1 odstotek, oni pa 99 odstotkov.” Slepili smo se, da je bilo ravno nasprotno, vsaj od leta 2011, ko je bil slogan skovan med protesti pred borzo na Wall Streetu. Bodimo jasni: da, res je, tako imenovani bogati, ki imajo oblast, so zelo majhna manjšina, vendar imajo ogromno sledilcev, pogosto tihih ali brezbrižnih, kar jim omogoča, da še naprej uspevajo. Medtem ko mi, ki demonstriramo, ki ohranjamo kritičnega duha, ki se tega zavedamo, predstavljamo majhno manjšino. Če bi se le malo bolj borili, vsaj 3,5% pravijo zgodovinarji nenasilnih revolucij, bi lahko končno nekaj zares šteli.

Tretjič: »Dokler obstaja upanje, je življenje«. Očitno najbolj očitno, vendar je samo prepričanje, da lahko, ali bolje rečeno, moramo poskušati spremeniti stvari, ki nas resnično ohranjajo vitalne, tisto, zaradi česar lahko rečemo, da je kljub vsemu, kar se dogaja, še vedno vredno živeti, vsaj v smislu kolektivnega življenja, za skupno dobro, v duhu medsebojne delitve in subsidiarnosti. Skratka, za življenje za nas, ki je tudi življenje za druge, predvsem za zatirane, kot so Palestinci danes, na načine, ki jih v zgodovini človeštva še nismo videli. Ali tisto, kar je ostalo od njega.

Zaključujem s pozivom vernikom vseh veroizpovedi: naslovljenim na evangeličanske fundamentaliste, ki so odločilno prispevali k Trumpovi izvolitvi; katoličanom, ki so na konvenciji v Riminiju ravnodušno ploskali Salviniju, Meloni in Draghiju; do ortodoksnih Judov, ki še naprej podpirajo Netanjahuja, do islamskih fundamentalistov, ki se ponašajo z nekaterimi najbolj represivnimi vladami na planetu. Preprost poziv k zdravi pameti, zmernosti, strpnosti, odprtosti do drugačnega, miru.

Ja, to je v redu, ostanimo človeški. Potem pa dodajam: ljudje z vsega sveta, združite se, preden bo prepozno, kajti danes Evropo in svet preganja duh, in to ni duh komunizma, ampak duh vojne in nacističnega fašizma!